Jedro

V obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov, zato jih je bil dolžan sam obračunavati in plačevati. V zavarovalno dobo se mu je lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik zatrjuje, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani, predložil pa ni nobenih dokazov. Teh obdobij mu zato ni mogoče všteti v zavarovalno dobo in jih upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine je neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 6. 2014 in da bi se mu priznala pravica do starostne pokojnine v višjem znesku, upoštevajoč prispevke v obdobju od 1992 do 19. 6. 1998. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da za bistveno obdobje za čas od 1. 9. 1992 do 19. 6. 1998 niso bili podatki preverjeni. Za to obdobje je bila pristojna SDK Republike Slovenije, ki je izvrševala kontrolo nad plačevanjem davkov in prispevkov. V družbi A. je bilo vključno z njim zaposlenih več ljudi. Zanje so bili plačani davki in prispevki, saj bi bile v nasprotnem primeru s strani SDK-ja uvedene sankcije. Predloženi so bili zaključni računi oziroma bilanca za vsako posamezno poslovno leto. Sam kot fizična oseba še ni uspel dobiti podatkov. Meni, da bi ti podatki o obračunu in plačilu prispevkov morali obstajati v arhivu SDK. V zvezi s plačanimi prispevki je predlagal zaslišanje kontrolorke SDK-ja. Predlaga, da te priče zasliši pritožbeno sodišče. Če ne bi bili plačani prispevki, ne bi vztrajal, da se mu ta obdobja vštejejo v pokojninsko osnovo. Meni, da se mu dogaja nepopravljiva materialna škoda, saj ima zaradi nepriznane pokojninske dobe po krivici odmerjeno nižjo pokojnino. Sklicuje se na 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in na dolžnost sodišča, da po resnici ugotovi sporna dejstva, v konkretnem primeru, da je bil zaposlen pri družbi A. d. o. o. in da so bili plačani prispevki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23. 9. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 4. 6. 2014. S slednjo prvostopno odločbo je toženec ugotovil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 377,12 EUR na mesec od 16. 5. 2014 dalje. Z dokončno odločbo z dne 23. 9. 2014 pa je toženec tožnikovi pritožbi delno ugodil in odločil, da ima pravico do starostne pokojnine v znesku 377,71 EUR na mesec od 16. 5. 2014 dalje, ker je ugotovil, da je bil za leto 1986 spregledan podatek 49 ur boleznin z letom osnove 1985 za izračun pokojninske osnove, zaradi česar je bilo potrebno na novo odmeriti pokojnino. Hkrati je ugotovil, da tožnik v spornih obdobjih ni uspel dokazati plačila prispevkov.

6. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da so bili v posameznih obdobjih v celoti plačani prispevki in da bi bili s tem izpolnjeni pogoji za vštevanje določenih obdobij v pokojninsko dobo.

7. Iz obširno izvedenega dokaznega predsodnega in nato še sodnega postopka, je razvidno, da je bil tožnik v obdobju od 8. 2. 1971 do 28. 2. 1989 s prekinitvami zaposlen v različnih podjetjih, nato pa je bil pokojninsko in invalidsko zavarovan kot lastnik in direktor različnih podjetij.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), glede na določbo 394. člena ZPIZ-2 pa še prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00, v nadaljevanju ZMEPIZ), ki je veljal do 31. 12. 2013. Glede na 3. alinejo prvega odstavka 7. člena ZMEPIZ je dajalec podatkov o prijavi in odjavi iz zavarovanja ter podatkov o zavarovalni osnovi, zavarovalni dobi in vplačanem prispevku ter prijavi sprememb teh podatkov zavarovanec, ki je sam zavezanec za prispevek. Ker je bil tožnik v obdobju od 15. 1. 1991 do 21. 10. 2010 s prekinitvami lastnik in direktor različnih firm, je bila njegova dolžnost javljanja podatkov o zavarovalni dobi, zavarovalni osnovi, vplačanih prispevkih in morebitnih spremembah. Tožnik je bil torej sam zavezanec za predložitev obračuna in plačila prispevkov od zavarovalne osnove po predpisih o pokojninskem zavarovanju. Zavodu pa je na podlagi plačanih prispevkov moral predložiti obrazce M-4. 9. Ravno tožnik je bil tisti, ki je bil skladno s 1. alinejo prvega odstavka 222. člena in 1. in 2. alinejo 223. člena ZPIZ-1 dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem enkrat letno posredovati toženi stranki skladno z 203. členom ZPIZ-1. Podobni določbi je vseboval tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in sicer v 218. členu in v 2. alineji 240. člena.

10. ZPIZ-1 v 191. členu, enako pa ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, da se v zavarovalno dobo vštejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj vplačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmere pravic pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja, upoštevajo po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega zavarovanja. Ta določba pa ne pomeni, da so glede plačanih prispevkov izključno merodajni uradni podatki iz matične evidence. V kolikor v matični evidenci ni podatkov, ki so pomembni za ugotovitev pokojninske osnove, ima zavarovanec vselej možnost dokazovati, da podatki niso točni. Matična evidenca o plačah zavarovancev, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki, ki jih tožena stranka vodi na podlagi določb ZMEPIZ, ima značaj javne listine. Tožnik bi tako v socialnem sporu lahko dokazoval, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama javna listina nepravilno sestavljena.

11. Iz vpogleda v podatke AJPES je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik v podjetju A. d. o. o. edini lastnik in direktor firme od 16. 1. 1992 do 20. 12. 2001, ko je bilo podjetje izbrisano. Tožnik za čas od 1. 9. 1992 do 19. 6. 1998, ko je bil zavarovan za 40 ur tedensko in za čas od 20. 6. 1998 do 20. 12. 2001, ko je bil zavarovan za 20 ur tedensko, nima javljenega niti enega obrazca M-4. Slednje je potrdil tudi davčni organ v dopisu 14. 7. 2009 in 7. 5. 2014, ko navaja, da podjetje od 20. 6. 1998 do 20. 12. 2001 ni predlagalo REK obrazcev, prav tako pa niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Da podjetje neprekinjeno v obdobju 12-ih mesecev ne opravlja izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko družbo opravlja posle plačilnega prometa, je razvidno tudi iz vpogleda v AJPES z dne 15. 2. 2001. 12. Tožnik je vztrajal v predsodnem in sodnem postopku, enako pa vztraja tudi v pritožbi, da so plačani prispevki za obdobje od 1. 9. 1992 do 19. 6. 1998 ter od 20. 6. 1998 do 11. 1. 2004 in od 5. 9. 2006 do 3. 9. 2008. Kot potrdilo k tem trditvam je predložil izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj s strani ZZZS. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj ZZZS izhaja le prijava in odjava iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pokojninskega zavarovanja ter podlage za zavarovanje (saj ZZZS za toženca vodi prijavno in odjavno službo za pokojninsko zavarovanje), kar pa še ne dokazuje, da je tožnik za to obdobje plačal prispevke. Od 15. 1. 1991 do 21. 10. 2010 ni bilo predloženega niti enega obrazca M-4, razen za obdobje od 5. 9. 2006 do 31. 12. 2006. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi bila samo na podlagi predloženih obrazcev mogoča sprotna revizija javljenih podatkov o zavarovalni osnovi in tudi o plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

13. V vsem obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, to je tudi v obdobju od 1. 9. 1992 do 19. 6. 1998, ki ga posebej izpostavlja v pritožbi, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov. Pomeni, da je bil dolžan sam obračunavati in plačevati prispevke in da se mu je v zavarovalno dobo lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik ni zato predložil nobenih dokazov, ampak le vztraja, da so bili za vsa sporna obdobja prispevki plačani. Dokazno breme, da so prispevki plačani, je glede na tožnikove trditve, na tožniku samem.

14. Za obdobje od 8. 2. 1971 do 28. 2. 1989 ter nato vse do 21. 10. 2010, ko je bil tožnik zavarovan kot lastnik in direktor različnih podjetij, je tožena stranka preverila plačilo prispevkov s pomočjo poizvedb pri RS Ministrstvu za finance, DURS, DU B., prav tako pa z vpogledi v AJPES. Enako je tudi sodišče v sodnem postopku skušalo pridobiti podatke pri AJPES. Zato pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenega očitka, da bi sodišče moralo postopati skladno z določbo 61. člena ZDSS-1, ko je prav z razčiščevanjem dejanskega stanja na ta način, postopalo skladno s citirano določbo. Tožnik se neutemeljeno zgolj pavšalno sklicuje na to, da so bili prispevki plačani, hkrati pa navaja, da dosedaj ni uspel o tem pridobiti podatkov.

15. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič in ta dokaz ocenilo kot neprimerno dokazno sredstvo. Dokazovanje o plačilu prispevkov se nanaša na konkretne podatke o tem kdaj, v kakšni višini in za katero obdobje so bili plačani, česar pa zgolj z zaslišanjem in še to za vrsto let nazaj, ni mogoče ugotoviti z zaslišanjem kontrolork pri SDK. Zato izvajanja tega dokaza tudi ni mogoče pričakovati s strani pritožbenega sodišča, saj gre nedvomno za neprimerno dokazno sredstvo.

16. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo razloge, zakaj ne more šteti, da so za sporno obdobje plačani prispevki. Tako tožena stranka kot sodišče je skušalo pridobiti podatke o zatrjevanih plačilih, ki pa po izvedenem dokaznem postopku niso bili izkazani, niti tega, da so bili plačani prispevki, ni uspelo dokazati tožniku, saj zgolj prijava in odjava v zavarovanje še ne pomeni, da so tudi plačani prispevki. Ob dodatno prepričljivi ugotovitvi, da tožnik za sporna obdobja ni vlagal obrazcev M-4, iz podatkov davčnega organa pa tudi ne izhaja, da bi bili plačani pripadajoči davki in prispevki, je na podlagi takšnega dejanskega stanja sodišče, pred tem pa toženec, pravilno zaključilo, da se tožniku pri odmeri pokojnine lahko upošteva 24 let in 14 dni pokojninske dobe in na tej podlagi odmeri starostna pokojnina, ne pa v višjem znesku, kot uveljavlja.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče sladno z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.