Jedro

Vračanje premoženja, odvzetega na podlagi konfiskacije premoženja, ki jo je sodišče izvedlo po naznanilu nekdanjega ljudskega odbora, da je bil zavezanec vojni zločinec ali narodni sovražnik, je možno z uporabo pravnega sredstva iz 416. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 600/98-11 z dne 19.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.2.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika z dne 30.12.1996, s katero se je tožnik pritožil zoper dopis Odseka za notranje zadeve pri IO okraja K. - Občeupravni razdelek z dne 26.6.1947. Istočasno je tožnik podal tudi zahtevo, da se navedeni dopis odpravi po nadzorstveni pravici po 5. točki 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ali izreče za ničnega po 1. točki 267. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da so nekdanji okrajni ljudski odbori bili na podlagi določbe 28. člena Zakona o konfiskaciji in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 in Uradni list FLRJ, št. 61/46, v nadaljevanju ZKIK) dolžni najpozneje v roku 90 dni po uveljavitvi ZKIK dostaviti narodnemu okrajnemu sodišču točen popis nepremične imovine vojnih zločincev in narodnih sovražnikov zaradi konfiskacije tega premoženja. Ko je Ustavno sodišče RS opravilo presojo 28. člena ZKIK (odločba, št. U-I-249/96-14), je navedlo, da je navedena priglasitev okrajnega ljudskega odbora bila v formalnopravnem pogledu upravna odločba, bistveni del njene vsebine pa je predstavljalo ugotovitev, da je bila določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik. Če je navedena ugotovitev imela podlago v kazenski sodbi, je bila priglasitev upravna odločba tudi v materialnopravnem pomenu. V primeru, ko pa priglasitev ni temeljila na kazenski sodbi, je po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo in mora zato zanjo veljati enak pravni režim kakor velja za kazensko sodbo. Tako je po določbi 416. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dopustna obnova kazenskega postopka iz posebnega obnovitvenega razloga, in sicer zaradi ustavnosodne razveljavitve predpisa (28. člena ZKIK). Ker je iz vsebine dopisa, katerega ničnost uveljavlja v tem upravnem sporu tožnik, razvidno, da ga je treba šteti za priglasitev po 28. členu ZKIK, ki predstavlja kazensko sodbo, ima tožnik možnost uveljavljati pravno sredstvo po določbah ZKP in ne pravna sredstva po določbah ZUP. Zato je bil sklep tožene stranke utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem upravnem aktu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Meni, da je izpodbijana sodba odločbo ustavnega sodišča napačno uporabila. Vse priglasitve po 28. členu ZKIK so upravni akti in je zato dovoljena tudi upravna pot za njihovo izpodbijanje. V resnici pa priglasitev (Okrajnega ljudskega odbora) ne predstavlja kazenske sodbe, ampak v nekem delu, to je glede izreka kazni zaplembe premoženja, takšno sodbo samo nadomešča. Zato ustavno sodišče v svoji odločbi ni reklo, da je zoper priglasitev možna zahteva za varstvo zakonitosti po ZKP kot tudi zoper druge revolucionarne povojne sodbe, ampak je prav zato, ker takšna zahteva ni možna, določilo, da je zoper priglasitev možno pravno sredstvo po 416. členu ZKP. Ustavno sodišče torej ni izključilo upravne poti. Ta je določena z zakonom in je ustavno sodišče tudi ne bi moglo izključiti. Samo za tiste priglasitve, ki kot upravni akti nadomeščajo kazensko sodbo, je dodatno določilo tudi pravno sredstvo po določbi 416. člena ZKP. Dopis Občinskega ljudskega odbora K. je torej upravni akt in so zoper ta dopis dovoljena vsa pravna sredstva, ki jih določajo predpisi o upravnem postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in jih sprejema tudi kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-249/96-14 z dne 12.3.1998 (Uradni list RS, št. 29/98). S to odločbo je ustavno sodišče presodilo, da določba 28. člena ZKIK ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike. Nadalje je ustavno sodišče še izreklo, da bi uporaba te določbe bila v današnjih sodnih postopkih v neskladju z ustavo. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno povzelo vsebino odločbe ustavnega sodišča, in sicer da so naznanila občinskih ljudskih odborov o tem, da so posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike, po svoji vsebini nadomestek pravnomočne kazenske sodbe, na podlagi katere je nato sodišče izvedlo konfiskacijo nepremičnega premoženja teh oseb. Prav zaradi take pravne narave naznanila občinskega ljudskega odbora okrajnemu sodišču, pristojnemu za konfiskacijo, namreč da gre za fikcijo pravnomočne kazenske sodbe oziroma njen nadomestek, je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je možno dopis Občinskega ljudskega odbora K. odpraviti le z uporabo pravnega sredstva iz 416. člena ZKP.

Ker ima tožnik na podlagi ZKP zagotovljeno (drugo) sodno varstvo zoper posamični akt državnega organa (naznanilo okrajnega ljudskega odbora), je treba zavrniti kot neutemeljen tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da ustavno sodišče ni izključilo varstva v upravnem sporu in da bi zato moralo upravno sodišče odločiti o njegovem zahtevku (1. odstavek 157. člena Ustave).

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.