Jedro

V obravnavanem primeru je bil začet postopek vmesnega varnostnega preverjanja po tem, ko je bil pri tožeči stranki, ki je imela dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, podan sum obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP. Po tem, ko je bil izpeljan ugotovitveni postopek varnostnega preverjanja, je bilo ugotovljeno, da obstajajo varnostni zadržki, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanjem tajnih podatkov. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka prejela darilo v obliki denarja. Takšno ravnanje je nedvomno v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZJU in v nasprotju z določbami Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril kot tudi z usmeritvami policije.

Tožena stranka je pravilno uporabila namen prostega preudarka in njegovo uporabo tudi ustrezno obrazložila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov s stopnjo tajnosti zaupno št. 203-1300/2004-5, z veljavnostjo od 22. 4. 2004 do 22. 4. 2014, zaradi obstoja varnostnega zadržka iz 4. alineje drugega odstavka 27. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP).

2. Tožena stranka je na predlog policije uvedla postopek vmesnega varnostnega preverjanja za tožnika. Predlagatelj je v predlogu navedel, da je preverjena oseba kot uradna oseba – višji policist specialist v Centru za varnost in zaščito (v nadaljevanju CVZ) pri opravljanju javne naloge sprejemala darila v zvezi z opravljanjem službe, s tem pa je kršila določila prvega odstavka 11. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ravnala v nasprotju z določili Uredbe o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev v zvezi s sprejemanjem daril (v nadaljevanju Uredba) in usmeritvami generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev, št. 269-14/2006/15 (221-1) z dne 13. 11. 2006 (v nadaljevanju usmeritve policije). Tožnik je kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je za opustitve dolžnega ravnanja v zvezi z opravljanjem službe kršil določila 14. člena Pogodbe o zaposlitvi, št. 1002-970/2006/66 z dne 15. 6. 2006. 3. Tožeča stranka je bila na razgovoru 3. 3. 2011 seznanjena z navedbami predlagatelja. Tožnik je v razgovoru pojasnil, da je že bil zaposlen v Referatu za varovanje določenih domačih in tujih oseb od leta 1994 do aprila 2008, ko je na lastno željo zapustil vrste policije zaradi druge zaposlitve, ter ponovno od oktobra 2009 do decembra 2010, ko je opravljal naloge neposrednega fizičnega varovanja domačih in tujih oseb. Pojasnil je, da običajno tuje delegacije kot darilo izročijo kravate, kravatne igle, manšetne gumbe, obeske za ključe in podobno. Denar kot darilo je bil po vedenju tožeče stranke izročen ob obisku papeža Janeza Pavla II leta 1998. Takratni vodja varovanja A.A. je o tem napisal uradni zaznamek in denar predal vodji UVZ. Drugič je bil denar izročen kot darilo v primeru obiska katarske delegacije julija 2010, ko je bil denar izročen vodji varovanja B.B. Darila je neposredno od tujih delegacij ali službe protokola vedno prevzemal vodja varovanja, ki je po zaključku varovanja sodelujoče seznanil s tem kakšna darila je dobil in jih razdelil med sodelujoče. 4. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka podrobno opisuje in povzema izjave zaslišanih prič (vodja varovanja B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G.). Ugotovljeno je bilo, da je vodja varovanja B.B. prejel večjo kuverto bele barve. Na tako imenovani „odpravi službe“ je B.B. dejal, da daril ni, da pa bo „poskušal nekaj urediti“. Dne 22. 7. 2010 je C.C. na varovanju druge tuje delegacije v hotelski sobi Hotela Kokra na Brdu pri Kranju izročil sodelujočim pri varovanju katarske delegacije kuverte, ki jih je prejel od B.B., na katerih so bile izpisane inicialke, v njih pa določene vsote denarja. Tožnik je prejel 400,00 EUR. Tožnik v uradnem zaznamku z dne 1. 9. 2010 ni navedel podatka o prejetih darilih, saj je vodja referata D.D. naročil, naj v uradnem zaznamku zabeležijo samo posebnosti v zvezi s potekom varovanja. Ker so bili dogodki okoli daril časovno vezani na obdobje po zaključku varovanja in ker ni bila podana izrecna zahteva, da v uradnih zaznamkih napišejo tudi o prejetih darilih, podatka tožeča stranka ni navedla. Pojasnil je še, da poleg 400,00 EUR ni prejel nobenega drugega darila. Pojasnil je tudi, da je prekinil letni dopust in se udeležil varovanja katarske delegacije, kar je bilo storjeno v dogovoru z B.B., ker je primanjkovalo ljudi, ki so usposobljeni za vožnjo blindiranih vozil. Zato je prekinil dopust v času od 20. do 23. 7. 2010. Z dopusta se je ponovno vrnil šele 16. avgusta. Tožnik na vprašanje zakaj je prejeti denar zadržal v nasprotju z Uredbo in usmeritvami policije izjavil, da po vrnitvi z dopusta ni od vodje referata D.D. ali od koga drugega dobil nobenih usmeritev, kaj naj naredi s prejetim denarjem in tudi ne zahteve, da ga izroči. Prav tako ga nihče ni pozval, da pojasni zakaj je denar zadržal in ga ni vrnil niti po tem, ko so ga ostali sodelavci že izročili. 400,00 EUR, ki jih je prejel kot darilo katarske delegacije je že porabil, kar je povedal tudi na zaslišanju na Okrožnem državnem tožilstvu, kjer se zoper njega vodi postopek, zato tega denarja ni bilo mogoče zaseči. Na vprašanje, zakaj je zadržal in porabil denar, ki ga po Uredbi in usmeritvah policije ne bi smel sprejeti kot darilo, je tožnik izjavil, da je to storil zaradi svojega slabega gmotnega položaja, ki pa se je sedaj po prerazporeditvi na slabšo plačano delovno mesto, še poslabšal. 5. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v postopku vmesnega varnostnega preverjanja ugotovljeno, da je tožnik preko C.C. kot darilo katarske delegacije sprejel denar v višini 400,00 EUR in ga porabil, kar je nedopustno in v nasprotju s 3. členom Uredbe, po kateri javni uslužbenec ne sme sprejemati darila, če se kot darilo izroča denar. S tem je tožnik kršil predpise o omejitvah in dolžnostih javnih uslužbencev, ki opravljajo javne naloge glede prejemanja daril v zvezi z opravljanjem službe, kar predstavlja tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni obvestil vodjo referata ali kogarkoli drugega, da je prejel denar kot darilo, niti ni tega navedel v uradnem zaznamku, ki ga je napisal 1. 9. 2010, saj je navedel le, da v času varovanja ni zaznal posebnosti. Zagovor tožnika, da ni prejel nobenih navodil nadrejenih, kaj storiti z denarjem in da ni nihče od nadrejenih terjal, da denar vrne, je za upravni organ neprepričljiv in mu pri odločanju ni sledil. Po mnenju tožene stranke tožnikovo ravnanje izkazuje utemeljen dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, s katerimi se preverjana oseba seznanja pri opravljanju delovnih nalog. Njegova motiviranost za pridobitev protipravne premoženjske koristi, ki jo utemeljuje s svojim slabim gmotnih položajem in izjavo, da se je po njegovi prerazporeditvi na drugo delovno mesto še poslabšal, nedvomno predstavlja povečano tveganje za varno obravnavanje tajnih podatkov, do katerih dostopa pri opravljanju svojih nalog. ZTP v 9. točki 2. člena varnostni zadržek definira kot ugotovitve varnostnega preverjanja iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dostop do tajnih podatkov. Po določbi drugega odstavka 26. člena ZTP, je izkazan varnosti zadržek, ugotovljen v postopku vmesnega varnostnega preverjanja, razlog za preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Tako je po mnenju tožene stranke izkazan utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, kar je po določbi 4. alineje drugega odstavka 27. člena ZTP, varnostni zadržek za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov.

6. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Ne zanika dejstva, da je vodja varovanja B.B. C.C. v petek 23. 7. 2010 izročil kuverte z naročilom, naj jih „razdeli med fante“ (H.H., I.I., G.G., F.F., J.J., E.E. in K.K.), kar je tudi izvršil še istega dne v Hotelu Kokra. Nesporno je tudi, da je tožnik takoj, ko je ugotovil, da se v omenjenih kuvertah nahaja denar, preko F.F. o prejemu denarja po telefonu še istega dne obvestil vodjo referata D.D. kot neposredno nadrejenega. Naročeno je bilo, naj se z naslednjimi postopki počaka, da bodo posredovana ustrezna navodila. Tako je po končanem varovanju z dne 24. 7. 2010 odšel na letni dopust in se v službo vrnil dne 16. 8. 2010, ko še vedno ni bilo nobenih navodil s strani vodstva CVZ. Tožnik v tožbi poudarja, da denarja ni prejel neposredno od darovalca temveč preko tretje osebe in sicer vodje skupine C.C. in to nekaj dni po zaključku varovanja. Pri tem se sklicuje na 7. člen Uredbe, ki se nanaša na ravnanje javnega uslužbenca v primeru prejema darila po pošti ali na drug poseben način. Sledil je navodilom nadrejenih in denar hranil z namenom, da ga izroči toženi stranki, ko bo slednja sporočila osebo pristojno za sprejem in način izročitve. Obrazca iz 5. člena Uredbe ni izpolnil iz preprostega razloga, ker do tedaj tega pri toženi stranki ni izvršil še nihče, nihče ni vedel kako naj se to izvrši, niti ni poznal vseh podatkov, ki jih je treba vpisati v obrazec. Zato ne drži zaključek tožene stranke, da je tožeča stranka zavestno kršila Uredbo in 14. člen Pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka ni motivirana, da bi zase ali za koga drugega protipravno pridobila premoženjsko korist, niti je ni nikdar prejela, niti v obravnavanem primeru. Zaključki tožene stranke v tej smeri so neutemeljeni, pavšalni ter v nasprotju z dejanskim stanjem in dosedanjim delom tožeče stranke za toženo stranko. Tožeča stranka je bila in je še zanesljiva in lojalna ter pripravljena svoje delo opravljati vestno ter v skladu s predpisi. Pri njej ne obstajajo nobeni varnostni zadržki, kot se ji očita. Lažne obtožbe so mu porušile zdravje in mu povzročajo težave pri opravljanju trenutnega dela. Predlaga vpogled v kadrovsko evidenco, zaslišanje tožeče stranke in prič, ki jih navaja poimensko, in vseh ostalih sodelavcev iz Oddelka za neposredno fizično varovanje. Zaveda se, da je toženi stranki podeljena diskrecijska pravica pri presoji posameznikove verodostojnosti, lojalnosti in zanesljivosti, ne sprejema pa različnega obravnavanja enakih položajev brez razumnega razloga, saj tožena stranka postopka varnostnega preverjanja ni začela zoper vse osebe, ki naj bi domnevno kršili predpise. Zato je po mnenju tožeče stranke, tožena stranka s preklicem dovoljenj za dostop do tajnih podatkov, čeprav varnostni zadržek na strani tožeče stranke ne obstaja, uporabila prosti preudarek na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je v tem postopku moč presojati zgolj individualno odgovornost tožnika v mejah postopka vmesnega varnostnega preverjanja na podlagi konkretnega predloga delodajalca preverjene osebe in le v primeru, ki je bil predmet tega ugotovitvenega postopka. Odločitve oziroma meje morebitne odgovornosti vseh ostalih soudeleženih, oziroma nadrejenih pri neupravičenem jemanju daril katarske delegacije, niso bile predmet obravnave v tem postopku, bodo pa morebiti podane v drugih upravnih in sodnih postopkih. Prav tako tožena stranka pri svoji odločitvi ni mogla presojati tožnikove siceršnje zatrjevane strokovnosti, vestnosti in predanosti delu, saj zato ni bilo zakonske podlage in ni predmet tega postopka.

8. Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke vztraja pri svojem tožbenem zahtevku in navaja, da je bila dne 3. 12. 2010 premeščena po službeni potrebi zaradi boljše organizacije dela iz delovnega mesta višji policist – specialist, referata za fizično varovanje domačih in tujih oseb CVZ, Uprave za policijske specialnosti Generalne policijske uprave, v Oddelek za operativo, Operativno komunikacijskega centra UPS GPU, na delovno mesto višji policist kot operater v OKC GPU UPS. Nesporno tožnik na mestu, ki ga trenutno opravlja, razpolaga z obravnavanjem tajnih podatkov, zato izhaja kontradiktornost o obstoju varnostnega zadržka za verodostojnost, zanesljivost in lojalnost tožeče stranke, da o smotrnosti oziroma potrebi in resnosti namena predlagatelja vmesnega varnostnega preverjanja in posledično preklica dostopa tajnosti tožeče stranke in njeni premestitvi na drugo delovno mesto, ne govori.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijani upravni akt ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, saj preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajnosti zaupno ni zasebna pravna korist in tudi ne pravica tožnika kot uslužbenca policije. Gre za akt „preklica“ dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje zaupno v primeru, ko oseba že ima izdano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov (drugi odstavek 26. člena ZTP). Ta določba z razliko od določbe, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, izrecno ne daje pravice vložiti tožbe v upravnem sporu. Vendar je treba upoštevati, da preklic dovoljenja in neizdaja dovoljenja povzročata enake posledice za policista. Po presoji sodišča gre torej za upravni spor na podlagi drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. 11. Ker ne gre za upravno stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se pravila ZUP na podlagi 4. člena ZUP v tej javno-pravni zadevi uporabljajo „smiselno“; zaradi narave sporne stvari, ki se nanaša na ugotovitev utemeljenega dvoma v posameznikov verodostojnost, zanesljivost in lojalnost znotraj službe, ki izvaja dejavnost državnega varovanja ob uporabi tajnih podatkov. Zato ima tožena stranka pri odločanju o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zelo široko polje proste presoje.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

13. V obravnavanem primeru je bil začet postopek vmesnega varnostnega preverjanja po tem, ko je bil pri tožeči stranki, ki je imela dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, podan sum obstoja varnostnega zadržka iz 27. člena ZTP. Varnostno preverjanje se opravi po določbi 25.b člena ZTP. Podlaga za izpodbijano odločbo pa je drugi odstavek 26. člena ZTP, ki pravi, če pristojni organ pri varnostnem preverjanju iz 25.b člena zakona ugotovi varnostne zadržke za izdajo dovoljenja mora prejšnjo dovoljenje, če mu med postopkom še ni potekla veljavnost preklicati. Odločbo o preklicu se vroči osebi, ki mu je bilo dovoljenje preklicano in predlagatelju postopka ter o tem obvesti nacionalni varnostni organ in trenutnega delodajalca preverjene osebe. V obravnavanem primeru je bilo po tem, ko je bil izpeljan ugotovitveni postopek varnostnega preverjanja, ugotovljeno, da obstajajo varnostni zadržki, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanjem tajnih podatkov.

14. ZTP v 4. alineji drugega odstavka 27. člena določa, da lahko pristojni organ izdajo dovoljenja za dostopa do tajnih podatkov zavrne na podlagi drugih ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Iz vsebine te določbe in že navedenih določb ZUP, torej izhaja, da gre za odločanje po prostem preudarku. Sodišče je v tem okviru preverilo, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen skladno s 40. členom ZUS-1. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila. Izpeljan je bil ugotovitveni postopek vmesnega varnostnega preverjanja v katerem je bilo tudi po presoji sodišča nesporno ugotovljeno, da je tožnik prejel darilo v obliki denarja (400,00 EUR), kar tudi sam ne zanika. Te okoliščine tožnik ni prijavil nadrejenemu in je denar tudi porabil. Takšno ravnanje je nedvomno v nasprotju s prvim odstavkom 11. člena ZJU in v nasprotju z določbami Uredbe kot tudi z usmeritvami policije. Zato so po presoji sodišča tožnikovi ugovori, da ni bil seznanjen s predpisi, oziroma da ni dobil navodil, kako naj ravna s prejetim darilom, neutemeljeni. Citirane določbe ZJU in Uredbe so dovolj jasne, da bi jih lahko vsak, ki mu je ponujano denarno darilo pri izvrševanju policijskih dolžnosti, tudi razumel in izvršil v skladu z njihovi namenom. Upravni akt, izdan po prostem preudarku mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za preklic izdanega dovoljenja, prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu za katerega je določen.

15. Če zoper koga, ki je bil udeležen pri sprejemanju daril, ni bil uveden postopek vmesnega varnostnega preverjanja, to ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu, če tožnik hkrati ob tem konkretizirano ne uveljavlja, da je bil nedopustno diskriminiran na podlagi določene osebne okoliščine.

16. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 potem, ko je ugotovilo, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen. Odločalo je na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravno relevantna dejstva za odločitev v tem upravnem sporu med strankama niso sporna.

17. Na podlagi 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.