Jedro

Okoliščina, da je preživnina bila v tistem času delno poplačana v izvršilnem postopku, pa na kazensko odgovornost obdolženca ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega R.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 33664/2015 z dne 26. 9. 2019 obdolženega R.L. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo kazen tri mesece zapora in nato na podlagi 53. člena KZ-1 enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Odločilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 683,00 EUR in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec po svojih zagovornikih zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navajanji, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje sprva navedlo, da bi naj obdolženec bil zmožen plačevati preživninske obveznosti, po drugi strani pa opisuje več izvršilnih postopkov, ki so v teku zoper obdolženca. Navajajo še, da je bilo obdolžencu zarubljeno motorno kolo, kar pomeni, da izvršba na transakcijski račun ni bila uspešna. Pritožniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo, zakaj je bil obdolženec v obravnavanem času sposoben plačevati preživninske obveznosti za svoje tri hčerke in tega prostovoljno ni storil, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno ter prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Okoliščina, da je preživnina bila v tistem času delno poplačana v izvršilnem postopku, pa na kazensko odgovornost obdolženca ne more vplivati. Kot je že sodišče prve stopnje v točki 17 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, so objektivni znaki kaznivega dejanja neplačevanja preživnine izpolnjeni tudi, če zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način, določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način,1 zaradi česar pritožniki neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Uvodoma navedeni pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona zagovorniki utemeljujejo z navedbami, da zakonski znak „čeprav bi to zmogel“ ni konkretiziran, saj sodišče prve stopnje ni določno opredelilo obdolženčevih virov finančnih sredstev ter njihovo višino. Smiselno uveljavljana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP pa ni podana. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Kot je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu z dne 4. 1. 2018 pojasnilo, iz opisa očitanih kaznivih dejanj izhaja, da obdolženec ni dajal preživnine za osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati in za katere je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, v nadaljevanju pa je finančna zmožnost obdolženca ustrezno konkretizirana z navedbami, da je obdolženec delovno zmožen, kot visokošolski predavatelj je bil v tem času zaposlen na A., kjer je redno prejemal plačo, kot izredni profesor je predaval na B., prejemal dohodke iz avtorskih honorarjev in denar porabljal za potovanja, prav tako je bil lastnik motornega kolesa Yamaha XV 750. Takšen konkretni dejanski stan je natančno in določno opredeljen, medtem ko višina obdolženčevih osebnih dohodkov za njegovo subsumpcijo pod zakonski dejanski stan ni potrebna, še zlasti, ker je iz izreka razvidno, da je obdolženec ob drugem premoženju bil redno zaposlen in prejemal redno plačo. 6. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih zadržkov. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega R.L. pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe zagovornikov je v ponavljanju zagovora obdolženca, da preživnine v skupni višini 560,00 EUR mesečno ni bil sposoben poravnati, ker je moral plačevati kredit za stanovanjsko hišo v višini 660,00 CHF, do katere ni imel dostopa, zaradi česar je imel dodatne stroške z zagotavljanjem bivališča. 8. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, ki je zanikal storitev očitanih kaznivih dejanj. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v listinski dokumentaciji ter izpovedbi priče D.P. Obdolžencu je bilo nedvomno znano, da je na podlagi izvršljivih pravnomočnih sodb, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, dolžan plačevati preživnino za svoje tri hčerke, in sicer sprva za L.L. 330,00 EUR, E.L. 274,00 EUR in S.L. 308,00 EUR mesečno, nato pa od 26. 2. 2015 dalje za L.L. 170,00 EUR, E.L. 190,00 EUR in S.L. 200,00 EUR mesečno, česar obdolženec ne zanika. Pritožniki pa nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na obdolženčevo premoženjsko stanje, glede katerih pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je glede na zbrane dokaze pravilno ugotovilo, da bi obdolženec v obravnavanem času zmogel plačevati preživnino za svoje tri mladoletne otroke, pa tega prostovoljno ni storil. V vsem tem času je bil zaposlen pri A., kjer je prejel skupaj 13.164,60 EUR neto plače in 1.745,46 EUR stroškov, v avgustu 2015 pa tudi regres v višini 317,83 EUR. Prav tako je predaval na B., ki mu je honorar izplačevala na transakcijski račun, odprt v S.. Dohodke je prejemal tudi od E.. Glede motornega kolesa Yamaha XV 750 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zarubljeno šele kasneje (3. 12. 2014) in da je torej z njim na začetku obravnavanega obdobja lahko razpolagal. 9. Zgolj okoliščina, da je obdolženec plačeval kredit, zaradi česar so bili po mnenju obrambe njegovi skupni dohodki manjši, pa obdolženca ne odvezuje plačila preživninske obveznosti, ki mora biti na prvem mestu, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe. Vsak starš se mora za svojega otroka truditi in ga preživljati, preživninska obveznost pa ima torej prednost pred drugimi obveznostmi, na kar ne more vplivati niti v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je banka obdolžencu odtegnila kredit z njegovega transakcijskega računa neodvisno od njegove volje in da s tem denarjem ni mogel razpolagati. Sklicevanje zagovornikov, da si je obdolženec prizadeval reprogramirati kredit, vendar njegova bivša žena s tem ni soglašala, pa ne more biti uspešno, saj iz v tej smeri predloženih dokazov (priloga B1) izhaja, da je bil obdolženec z banko v stiku februarja 2014, torej pred časovnim okvirjem obravnavanih kaznivih dejanj, razen tega pa iz elektronske pošte Nove KBM ni razviden razlog, zakaj obdolžencu reprogramiranje kredita ni bilo odobreno. Kot je pritožbeno sodišče že v točki 4 obrazložitve te sodbe pojasnilo, okoliščina, da je bila preživnina delno poplačana v izvršilnem postopku in nato v celoti v postopku sodne poravnave, pa ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženca. Bistveno je namreč, da obdolženec prostovoljno ni poravnal svojih preživninskih obveznosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tehtno obrazložilo, zaradi česar je obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih kaznivih dejanj.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

11. Pritožniki grajajo odločbo o kazenski sankciji zgolj uvodoma, ne da bi v nadaljevanju navedli konkretne razloge v tej smeri. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih so bila storjena dejanja, osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opominjevalne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo njegovo predkaznovanost, medtem ko kašne olajševalne okoliščine ni zasledilo, zaradi česar so določene kazni zapora za posamezna kazniva dejanja, kot tudi določena enotna kazen zapora ter preizkusna doba, povsem utemeljene.

12. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 44324/2010-89 z dne 6. 6. 2013.