Jedro

Obdolženec mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist že v ugovoru zoper sodbo v skrajšanem postopku o prekršku tudi v primeru, ko hkrati v ugovoru zahteva zaslišanje pri sodišču v rednem sodnem postopku, sicer jih v tem postopku ne bo več mogel uveljavljati, kar pa velja le v primeru, če je pravni pouk sodbe v skrajšanem postopku nedvoumen oziroma skladen z določbo devetega odstavka 129.a člena Zakona o prekrških.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolžene M.P. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni je bila obdolžena M.P. spoznana za odgovorno storitve prekrška po točki d) sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in sta ji bili izrečeni glavna sankcija globa v višini 1.000,00 EUR ter stranska sankcija 9 kazenskih točk, stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila je bila obdolženki odpuščena, v breme pa ji je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo sodne takse kot strošek postopka o prekršku na prvi stopnji.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila obdolženkina zagovornica odvetnica J.K. zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena istega zakona ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Pritožničina pritožba je utemeljena, ko uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 90. člena ZP-1 ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Obravnavani prekršek po točki d) sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki je veljal v času domnevne storitve obravnavanega prekrška, stori tisti voznik motornega vozila v cestnem prometu, ki v naselju najvišjo dovoljeno hitrost prekorači za več kot 30 km/h. V obdolžilnem predlogu SE za nadzor prometa z dne 6. 9. 2011 se obdolženi M.P. očita vožnja osebnega avtomobila v naselju S. Š., kjer je hitrost vožnje omejena do 50 km/h, s hitrostjo 82 km/h, pri čemer je iz opisa dejanja in dokazov navedenega obdolžilnega predloga tudi razvidno, da policija osebe, ki je navedeni osebni avtomobil vozila s hitrostjo 82 km/h, ni ustavila in je obdolžilni predlog vložila zoper obdolženo M.P. na podlagi zakonske domneve iz prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 kot lastnico navedenega osebnega avtomobila. Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (in prvi odstavek 8. člena sedaj veljavnega Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP)) predpisuje, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Sodna praksa je zakonsko dikcijo „..razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil“ v izogib kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije tolmačila tako, da zadošča, da lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila pri sodišču vzbudi razumen dvom glede storitve prekrška, kar je nedvomno znatno mileje v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom, ki bi zahtevalo prepričanje sodišča. Dokazni predlog v tovrstnih zadevah, s katerim poizkuša obdolženec pri sodišču vzbuditi razumen dvom glede storitve prekrška, se mora nanašati na dokaz, ki je sposoben potrditi obstoj pravno pomembnega dejstva alibija, ob tem pa mora biti tudi sklepčen oziroma mora obdolženec v njem opredeliti, katera dejstva naj se z izvedenim dokazom ugotovijo, pri čemer pri tovrstnih dokaznih predlogih sodišče mora v dvomu izvesti dokaz, ki je pravno relevanten in ne sme dejstev, ki se z njim dokazujejo, že šteti za dokazana z drugimi dokazi, razen če je dokazno sredstvo očitno neprimerno (npr. nedosegljivost priče), ali je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

5. V obravnavani zadevi je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni najprej 3. 10. 2011 izdalo sodbo v skrajšanem postopku, s katero je obdolženo M.P. spoznalo za odgovorno storitve obravnavanega prekrška in ji je izreklo glavno sankcijo globo v višini 1.000,00 EUR ter stranski sankciji 9 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, v breme pa ji je naložilo tudi plačilo sodne takse. Po vloženem obdolženkinem ugovoru z zahtevo, da jo sodišče zasliši, je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni obdolženo M.P. zaslišalo 2. 12. 2011, kjer je obdolženka med drugim podala dokazni predlog za zaslišanje prič svojega moža M.P., zeta R.P. , sina A.P. in hčerke P.P., saj je v svojem zagovoru hkrati zatrjevala, da očitanega prekrška ni storila zaradi tega, ker je bila tedaj s svojim možem M.P. v Moravskih Toplicah, njen osebni avtomobil pa uporabljajo tudi zet, sin in hči. Zaslišanje navedenih prič pomeni nedvomno dokaze, ki so sposobni potrditi obstoj pravno pomembnega dejstva oziroma alibija obdolžene M.P., v njem pa je obdolženka tudi smiselno opredelila, katera dejstva naj se z izvedbo teh dokazov ugotovijo, kar pomeni, da je bil ta dokazni predlog tudi sklepčen ter zaradi navedenega pravno relevanten in te predlagane dokaze ni mogoče oceniti kot očitno neprimerne oziroma za dokaze, ki očitno ne morejo biti uspešni. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, vendar ne zaradi ocene, da bi naj bili predlagani dokazi neprimerni oziroma, da ne bi mogli biti uspešni, temveč je to storilo v povezavi s skrajšanim postopkom o prekršku, v zvezi s čemer je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede tega v sedmem odstavku pojasnilo, da ob tem ni prezreti, da obdolženka v svojem zagovoru uveljavljanih okoliščin ni navedla že v svojem ugovoru zoper sodbo v skrajšanem postopku, čeprav je bila opozorjena, da mora v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih pozneje ne bo mogla več uveljavljati. Če bi bila ta v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedena trditev točna, bi lahko bil utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da so dokazni predlogi, ki jih je obdolženka navedla (šele) v svojem zagovoru, čeprav je bila v pravnem pouku sodbe v skrajšanem postopku posebej opozorjena, da mora hkrati z ugovorom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogla več uveljavljati, neprepričljivi, vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil prav glede teh okoliščin pravni pouk sodbe, ki je bila izdana v skrajšanem postopku 3. 10. 2011, nepravilen in ni bil skladen z določbo devetega odstavka 129.a člena ZP-1. Le-ta predpisuje, da mora biti obdolženec v pouku o pravici do ugovora poučen, da lahko hkrati z ugovorom poda pisni zagovor ali zahtevo, da ga sodišče zasliši in, da bo v primeru, če ne bo podal pisnega zagovora niti zahteval zaslišanja, sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja ter, da je treba obdolženca poučiti, da mora hkrati z ugovorom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. To pomeni, da tudi v primeru, ko obdolženec v ugovoru zahteva zaslišanje pri sodišču, kakor je to storila obdolžena M.P., mora že hkrati z ugovorom navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati oziroma pomeni, da če obdolženec teh dejstev in dokazov ne navede v ugovoru, temveč jih zatrjuje šele v svojem ustnem zagovoru pri sodišču, praviloma ne more biti uspešen zaradi neprepričljivosti takšnih naknadno predloženih dejstev in dokazov. Pravni pouk sodbe v skrajšanem postopku se je glede tega glasil: „V ugovoru in zagovoru mora obdolžena navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogla več uveljavljati.“ Takšen očitno nepravilen pravni pouk ni mogoče razumeti drugače kot tako, da lahko obdolženka v obravnavani zadevi dejstva in dokaze navaja tako v svojem ugovoru kakor tudi kasnejšem zagovoru pri sodišču prve stopnje in nikakor ne tako, kot to v že navedenem devetem odstavku 129.a člena ZP-1 predpisuje zakonodajalec, zaradi česar takšnega napačnega pravnega pouka ni mogoče šteti obdolženki v škodo. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženkine dokazne predloge iz njenega zagovora z dne 2. 12. 2011 ocenjevati v smislu, ali se nanašajo na dokaze, ki so sposobni potrditi obstoj pravno pomembnega dejstva oziroma obdolženkinega alibija in, ali so sklepčni oziroma, ali gre za pravnorelevantne dokaze, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo in je v sedmem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da obdolženka ni podala nobenih dokaznih predlogov. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da predložitev razbremenilnih dokazov ne pomeni zgolj listinskih dokazov, kot je na primer hotelski račun in podobno, temveč se lahko predložijo tako neposredni kot tudi posredni dokazi oziroma indici, stvarni dokazi zlasti z uradnimi in zasebnimi listinami ter osebni dokazi, ki lahko potrdijo alibi, prav takšne osebne dokaze pa je s predlogom z zaslišanjem navedenih prič v svojem zagovoru podala obdolžena M.P..

6. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, kot to v svoji pritožbi uveljavlja pritožnica, in sicer s kršitvijo procesne določbe prvega odstavka 90. člena istega zakona, ki predpisuje, da ima obdolženec pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva, zaradi česar je skladno z določbo osmega odstavka 163. člena ZP-1 sklenilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa in je pritožbi pritožnice ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter jo le-temu vrnilo v ponovno odločanje. Pred tem bo le-to izvedlo s strani obdolženke predlagane dokaze z zaslišanjem prič M.P., R.P., A.P. in P.P., prav tako pa bo pozvalo prekrškovni organ SE za nadzor prometa, da fotografijo obdolženkinega vozila v času storitve obravnavanega prekrška poveča in dodatno osvetli tako, da bo morebiti mogoča identifikacija voznika oziroma primerjava voznika v vozilu z biometrijo obdolženkinih osebnih dokumentov.