Jedro

Izvedenec je ugotovil, da so trajne posledice oslabile koleno, da tožnik ni sposoben opravljati kontaktnih športov oziroma dolgotrajnih obremenitev, teka in podobnih aktivnosti na trdi podlagi, ni sposoben dlje časa klečati na kolenu. Lahko opravi počep, vendar ne more dolgo časa vztrajati v počepu. Tožnik je gradbeni delavec, ne ukvarja se več z nogometom in ne more pomagati očetu pri opravilih v gozdu. Vse to so bile posledice že prve poškodbe in ne, kot meni pritožba, druge poškodbe.

Višina odškodnine ne odstopa od primerljivih primerov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 6.362,65 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od glavnice 4.574,00 EUR od 15. 1. 2019 dalje do plačila in od 1.788,65 EUR od 22. 1. 2020 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Revalorizacija plačanega zneske je sestavni del sodbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper del, s katerim ni uspela in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica nima ugovorov glede višine odmerjene odškodnine iz naslova strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni pa, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede previsoko odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se je oprlo predvsem na izvedeniško mnenje doc. dr. A. A., ki je ocenil, da udarnine prsnega koša, trebušne stene in glave pri tožniku niso zapustile posledic, zaradi katerih bi bile zmanjšane njegove življenjske aktivnosti oziroma ni trajnih posledic. Poškodba desnega kolena je po mnenju izvedenca pustila funkcionalne posledice, vendar je tožnik leta 2021 utrpel komplicirani zlom desne golenice in se še zdravi. Izvedenec je podal mnenje, da bo poškodba iz leta 2021 bistveno bolj oslabila desno nogo kot poškodba iz leta 2017 in bo zapustila večjo invalidnost. Glede na mnenje izvedenca je sodišče neutemeljeno priznalo tožniku odškodnino 13.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so vse omejitve tožnika pri poklicnih in splošnih življenjskih aktivnostih posledica nove poškodbe. Funkcionalne posledice nove poškodbe so bistveno hujše od tistih, ki jih je izvedenec opisal kot posledico poškodbe kolenskega sklepa in zato prekrivajo funkcionalni deficit obravnavane poškodbe. Če pa bi pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnik le upravičen do določenega zneska odškodnine iz tega naslova za poškodbo 2017, pa meni, da odškodnina ne bi smela presegati zneska 4.000,00 EUR.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri višine odškodnine pravilno oprlo na določbo 179. člena OZ. Tožena stranka ne uveljavlja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in se sklicuje na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca dr. A. A., kar je tudi uporabilo sodišče prve stopnje pri sojenju. Zato ostane pritožbenemu sodišču odgovor na pritožbene navedbe, da je neutemeljeno prisojena odškodnina 13.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker so ugotovljene posledice, ki jih ima tožnik, posledice naknadno utrpele škode v letu 2021. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, ki je za tožnikovo poškodbo (4. 2. 2017) ugotovil, da so poškodbe pustile trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. Zmotno meni pritožba, da je izvedenec ugotovil, da poškodba iz leta 2017 ni pustila posledic in da ima tožnik vse posledice zaradi dodatno utrpele poškodbe avgusta 2021. Izvedenec je le ugotovil, da bo dodatna oziroma nadaljnja škoda na okončini posledica nove poškodbe, ki se bo manifestirala z večjo invalidnostjo in bo bistveno bolj oslabila okončino kot poškodba iz leta 2017. Res pa je zapisal, da zaradi odrgnine trebuha, prsnega koša in glave tožnik ne trpi trajnih posledic. Za prvo poškodbo je ugotovil, da se v anatomskem smislu posledice kažejo na pogačici, ki je zaceljena s kostno celino slabše kvalitete v suboptimalnem položaju z izrastki, ki tudi po zaključenem zdravljenju povzročajo bolečine in blažje draženje kolena. Zaradi te poškodbe same pogačice in priležnih struktur je bilo koleno dolgotrajno oslabljeno, zaradi česar je prišlo tudi atrofije mišičja, predvsem stegna, ki je ostalo v blažjem obsegu trajno. Anatomske spremembe se kažejo tudi na sklepnem hrustancu za pogačico, ki je zaradi udarca oslabljeno. Koleno je zato manj odporno na obremenitve. Prva poškodba ni povzročila nestabilnosti kolena, je pa zapustila minimalno moteno gibljivost pri pokrčenju, kjer gibljivost zaostaja za 15% za zdravo okončino in je izvedljiva do približno 125 stopinj, izteg je popoln. Tudi ima brazgotino, ki predstavlja tkivo manjše kvalitete. Izvedenec je ugotovil, da so trajne posledice oslabile koleno, da ni sposoben opravljati kontaktnih športov oziroma dolgotrajnih obremenitev, teka in podobnih aktivnosti na trdi podlagi, ni sposoben dlje časa klečati na kolenu. Lahko opravi počep, vendar ne more dolgo časa vztrajati v počepu. Tožnik je gradbeni delavec, ne ukvarja se več z nogometom in ne more pomagati očetu pri opravilih v gozdu. Vse to so bile posledice že prve poškodbe in ne kot meni pritožba druge poškodbe. Pritožba trdi, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je odškodnina previsoka.

7. Sodišče prve stopnje je na dan sojenja (4. 10. 2022) iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 13.000,00 EUR, kar je 8,7 povprečnih plač v času sojenja na prvi stopnji1. Tudi primerljiva sodna praksa za podobne primere pokaže, da je prisojena odškodnina primerna. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnika zadoščenje. To je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire. Te pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodne praksa2. Pri odmeri odškodnine primerja sodišče tudi celotno odškodnino, kar pri tožniku znese 19,9 povprečnih neto plač. Ta višina ne odstopa od primerljivih primerov3. 8. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je prisojena odškodnina previsoka in da je sodišče s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Pritožnik ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi te zadeve.

1 Povprečna plača je bila 1.479,00 EUR. 2 Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 103/2006. 3 Več primerov je objavljenih tudi v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Alenka Bergar Škrk, GV Založba, stran 998 - 1004.