29. 1. 2015

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba INFOHIP, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 29. januarja 2015

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper točko II sodbe Vrhovnega sodišča št. III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013 se sprejme v obravnavo v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček.

2.V ostalem delu se ustavna pritožba ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.303.739,50 EUR. Presodilo je, da je pritožnici (v pravdi tožeči stranki) nastala škoda s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da ni mogla razpolagati s svojo nepremičnino prosto oseb in stvari od 1. 1. 1998 ter da je prepočasno obravnavanje konkretnih pravnih postopkov (115 tožb na izpraznitev prostorov) protipravno ravnanje po 26. členu Ustave. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 1.847.976,92 EUR.

2.Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo še za 150.225,33 EUR s pripadki in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka in v tem delu pritožničino revizijo zavrnilo. Glede dela zahtevka, s katerim je pritožnica zahtevala izgubljeni dobiček (1.451.681,13 EUR), temelji odločitev na stališču, da je tožba nesklepčna, ker pritožnica ni podala navedb, ki bi utemeljevale obstoj vzročne zveze, in navedb, ki bi substancirale pritožničin sklep, da je zamuda pri sojenju povzročila nastajanje škode vse do 31. 12. 2005. Glede dela zahtevka, ki pa se nanaša na t. i. drugo škodo (246.070,46 EUR), pa je Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljilo na stališču, da pritožničine navedbe zadostujejo le za utemeljitev naravne (sine qua non) vzročne zveze, ne pa tudi okoliščin, ki bi lahko utemeljevale, da predolgo sojenje po življenjskih izkušnjah, običajno, v skladu z rednim tekom stvari, pripelje do tega, da bo moral najemodajalec za najemnike zalagati stroške, ki jih ne bo mogel izterjati, da bo moral nositi ne glede na uspeh stroške pravd s temi najemniki in da zaradi delne zasedenosti objekta tega ne bo mogel vzdrževati, tako da bo ta propadal. Z drugimi besedami, pritožnica ni podala navedb, da obstaja adekvatna vzročna zveza. Po mnenju Vrhovnega sodišča za utemeljitev obstoja vzročne zveze ne zadošča navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj vzročna zveza ne pomeni dejstva, ki se ga v sistemu afirmativne litiskontestacije prizna, temveč gre za pravniško abstrakcijo, sestavljeno iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih lahko toženec molče prizna.

3.Pritožnica izpodbija le odločitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je to zavrnilo revizijo, in ji očita kršitev 2.,14., 15., 22., 23., 26., 33., 67. in 69. člena Ustave. Navaja, da mora biti odškodnina za škodno ravnanje države, ki je sama po sebi človekova pravica, varovana s 26. in 33. členom Ustave, varovana pred nesmiselnimi, nerazumnimi in nesorazmernimi ovirami, kot jih je postavilo Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi. S tem naj bi povsem onemogočilo pritožničino pravico do odškodnine za škodo, ki jo je povzročila država. Vrhovnemu sodišču očita, da je neobrazloženo odstopilo od sodne prakse, in sicer s tem, ko je spremenilo svoje stališče o sklepčnosti tožbe iz prve sodbe št. III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, in gre torej za spremembo stališča v isti zadevi. Vrhovno sodišče pa naj bi neobrazloženo odstopilo od siceršnje sodne prakse (ki jo pritožnica obširno navaja), ki se nanaša na vprašanje sklepčnosti tožbe in vzročne zveze kot elementu odškodninske odgovornosti. Tako naj bi Vrhovno sodišče od pritožnice zahtevalo, da navede tudi dejstva, ki so implicirana v drugih tožbenih trditvah. Sodna praksa naj bi priznavala tudi argumente na podlagi enostavnih pravnih trditev ter priznanje pravnih pojmov in pravnih razmerij v okviru prejudicialnih vprašanj ter dopuščala razumno sprejemanje logičnega razmišljanja in logičnih povezav, k čemer naj bi težilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 49/09, in OdlUS XVIII, 76). Po mnenju pritožnice je Vrhovno sodišče vzročno zvezo arbitrarno "spravilo" iz sfere dejanskega v sfero pravnega, vse z namenom, da je ni mogoče molče priznati, kot to velja za dejstva v primeru zamudne sodbe, s čimer naj bi odstopilo od stališča v zadevi št. II Ips 612/94 z dne 29. 9. 1994. Opozarja, da se je v zvezi s tem sklicevala na izsledke pravne teorije o teoriji adekvatne vzročnosti, ki izključuje odškodninsko odgovornost oziroma ji postavlja meje. Če bi Vrhovno sodišče upoštevalo svojo sodno prakso in presojo vzročne zveze omejilo v skladu z njo, do zanikanja izkazovanja vzročne zveze sploh ne bi moglo priti, saj bi morala biti molče priznana. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita arbitrarnost tudi glede presoje tožbenih navedb čez okvir presoje izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožnice je Vrhovno sodišče opravilo presojo tako, kot da bi tožena stranka navedbe pritožnice prerekala. Vrhovno sodišče naj bi tudi spreminjalo tožbene navedbe in jih razlagalo po svoje, za kar ponuja pritožnica nekaj primerov, kot na primer Vrhovno sodišče naj bi pritožnici očitalo, da ni dala navedb, zakaj ni mogla razpolagati s prostimi sobami, pritožnica pa naj ne bi nikoli zatrjevala, da so sobe proste, temveč, da tudi nezasedenih sob ni mogla dati v komercialni najem; pri zamudni sodbi naj bi bil razlog za neoddajo v komercialni namen brezpredmeten, ker tožena stranka molče prizna, da nezasedenih sob pritožnica ni mogla dati v komercialni najem. Podobno naj bi veljalo tudi za domnevno manjkajoče navedbe, ki naj bi substancirale sklep, da je zamuda pri sojenju trajala vse do 31. 12. 2005. Tudi glede t. i. druge škode, ki jo je zahtevala pritožnica, naj bi Vrhovno sodišče ravnalo očitno napačno, saj je teorijo o adekvatni vzročnosti uporabilo izven tistega, kar dopuščata pravna teorija in sodna praksa, Vrhovno sodišče pa bi smelo opraviti le preizkus v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožnica predlaga tudi, naj Ustavno sodišče samo odloči o pravici (prvi odstavek 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS)).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izreka. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožničine človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

5.V ostalem delu pa senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

6.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: namestnica predsednice senata dr. Etelka Korpič − Horvat ter člana dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Etelka Korpič – Horvat Namestnica predsednice senata

9. 7. 2015

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Infohip, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa mag. Miha Šipec, odvetnik v Ljubljani, na seji 9. julija 2015

odločilo:

Točka II sodbe Vrhovnega sodišča št. III Ips 9/2013 z dne 26. 4. 2013 se razveljavi v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. Zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.303.739,50 EUR. Presodilo je, da je pritožnici (v pravdi tožeči stranki) nastala škoda s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da ni mogla razpolagati s svojo nepremičnino, prosto oseb in stvari, od 1. 1. 1998 ter da je prepočasno obravnavanje konkretnih pravnih postopkov (115 tožb na izpraznitev prostorov) protipravno ravnanje po 26. členu Ustave. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in delno spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 1.847.976,92 EUR.

2.Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo še za 150.225,33 EUR s pripadki in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka in v tem delu pritožničino revizijo zavrnilo. Glede dela zahtevka, s katerim je pritožnica zahtevala izgubljeni dobiček (1.451.681,13 EUR), temelji odločitev na stališču, da je tožba nesklepčna, ker pritožnica ni podala navedb, ki bi utemeljevale obstoj vzročne zveze, in navedb, ki bi substancirale pritožničin sklep, da je zamuda pri sojenju povzročila nastajanje škode vse do 31. 12. 2005. Glede dela zahtevka, ki pa se nanaša na t. i. drugo škodo (246.070,46 EUR), je Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljilo na stališču, da pritožničine navedbe zadostujejo le za utemeljitev naravne (sine qua non) vzročne zveze, ne pa tudi okoliščin, ki bi lahko utemeljevale, da predolgo sojenje po življenjskih izkušnjah, običajno, v skladu z rednim tekom stvari, pripelje do tega, da bo moral najemodajalec za najemnike zalagati stroške, ki jih ne bo mogel izterjati, da bo moral nositi ne glede na uspeh stroške pravd s temi najemniki in da zaradi delne zasedenosti objekta tega ne bo mogel vzdrževati, tako da bo ta propadal. Z drugimi besedami, pritožnica ni podala navedb, da obstaja adekvatna vzročna zveza. Po mnenju Vrhovnega sodišča za utemeljitev obstoja vzročne zveze ne zadošča navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj vzročna zveza ne pomeni dejstva, ki se ga v sistemu afirmativne litiskontestacije prizna, temveč gre za pravniško abstrakcijo, sestavljeno iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih lahko toženec molče prizna.

3.Pritožnica izpodbija le odločitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je to zavrnilo revizijo, in ji očita kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 26., 33., 67. in 69. člena Ustave. Navaja, da mora biti odškodnina za škodno ravnanje države, ki je sama po sebi človekova pravica, varovana s 26. in 33. členom Ustave, varovana pred nesmiselnimi, nerazumnimi in nesorazmernimi ovirami, kot jih je postavilo Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi. S tem naj bi povsem onemogočilo pritožničino pravico do odškodnine za škodo, ki jo je povzročila država. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da je neobrazloženo odstopilo od sodne prakse, in sicer s tem, ko je spremenilo svoje stališče o sklepčnosti tožbe iz prve sodbe št. III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo, in gre torej za spremembo stališča v isti zadevi. Vrhovno sodišče pa naj bi neobrazloženo odstopilo od siceršnje sodne prakse (ki jo pritožnica obširno navaja), ki se nanaša na vprašanje sklepčnosti tožbe in vzročne zveze kot elementa odškodninske odgovornosti. Tako naj bi Vrhovno sodišče od pritožnice zahtevalo, naj navede tudi dejstva, ki so implicirana v drugih tožbenih trditvah. Sodna praksa naj bi priznavala tudi argumente na podlagi enostavnih pravnih trditev ter priznanje pravnih pojmov in pravnih razmerij v okviru prejudicialnih vprašanj ter dopuščala razumno sprejemanje logičnega razmišljanja in logičnih povezav, k čemer naj bi težilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 49/09, in OdlUS XVIII, 76). Po mnenju pritožnice je Vrhovno sodišče vzročno zvezo arbitrarno "spravilo" iz sfere dejanskega v sfero pravnega, vse z namenom, da je ni mogoče molče priznati, kot to velja za dejstva v primeru zamudne sodbe, s čimer naj bi odstopilo od stališča v zadevi št. II Ips 612/94 z dne 29. 9. 1994. Pritožnica opozarja, da se je v zvezi s tem sklicevala na izsledke pravne teorije o teoriji adekvatne vzročnosti, ki izključuje odškodninsko odgovornost oziroma ji postavlja meje. Če bi Vrhovno sodišče upoštevalo svojo sodno prakso in presojo vzročne zveze omejilo v skladu z njo, do zanikanja izkazovanja vzročne zveze sploh ne bi moglo priti, saj bi morala biti molče priznana. Pritožnica očita Vrhovnemu sodišču arbitrarnost tudi glede presoje tožbenih navedb čez okvir presoje izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Po mnenju pritožnice je Vrhovno sodišče opravilo presojo tako, kot da bi tožena stranka navedbe pritožnice prerekala. Vrhovno sodišče naj bi tudi spreminjalo tožbene navedbe in jih razlagalo po svoje, za kar ponuja pritožnica nekaj primerov, kot na primer, da naj bi ji Vrhovno sodišče očitalo, da ni navedla, zakaj ni mogla razpolagati s prostimi sobami, pritožnica pa naj ne bi nikoli zatrjevala, da so sobe proste, temveč da tudi nezasedenih sob ni mogla dati v komercialni najem; pri zamudni sodbi naj bi bil razlog za neoddajo v komercialni namen brezpredmeten, ker tožena stranka molče prizna, da nezasedenih sob pritožnica ni mogla dati v komercialni najem. Podobno naj bi veljalo tudi za domnevno manjkajoče navedbe, ki naj bi substancirale sklep, da je zamuda pri sojenju trajala vse do 31. 12. 2005. Tudi glede t. i. druge škode, ki jo je zahtevala pritožnica, naj bi Vrhovno sodišče ravnalo očitno napačno, saj je teorijo o adekvatni vzročnosti uporabilo izven tistega, kar dopuščata pravna teorija in sodna praksa, Vrhovno sodišče pa bi smelo opraviti le preizkus v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožnica predlaga tudi, naj Ustavno sodišče samo odloči o pravici (prvi odstavek 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

4.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-642/13 z dne 29. 1. 2015 ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča glede izgubljenega dobička, sprejelo v obravnavo. V ostalem delu ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče.

5.Ustavna pritožba je bila poslana nasprotni stranki iz pravde, ki je nanjo odgovorila. Ta oporeka pritožničinemu pravnemu interesu za odločanje o ustavni pritožbi, saj naj bi ga pritožnica izgubila s tem, ko je zoper nekatere najemnike uspela s tožbo na plačilo uporabnine, kar naj bi izhajalo iz priložene pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kranju št. P 170/96 z dne 18. 10. 2012. Pritožnica pa v obravnavani zadevi v tožbi naj ne bi navedla, da je zahtevala uporabnino od najemnikov, ki so zasedali nepremičnino, in zato naj bi bila po mnenju nasprotne stranke iz pravde tožba nesklepčna. Nasprotna stranka meni še, da Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ni kršilo pritožničinih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

6.Odgovor nasprotne udeleženke je bil posredovan pritožnici, ki je nanj odgovorila. Navaja, da je predmet odločanja Ustavnega sodišča odločitev Vrhovnega sodišča o pravnem sredstvu zoper t. i. pozitivno zamudno sodbo in da gre zato za odločanje o dejanskem stanju, ki se je zaključilo z iztekom roka za odgovor na tožbo, torej 2. 7. 2006. Karkoli se je morda zgodilo po tem trenutku, je za odločanje o tej zamudni sodbi oziroma za postopek z ustavno pritožbo irelevantno. Zato je sklicevanje na sodbo, ki je bila izdana šest let po stanju, po katerem se presoja zamudna sodba, povsem irelevantno in gre za neupoštevne trditve. Če bi v resnici šlo za delno doseženo poplačilo škode po drugi poti, pri čemer pritožnica poudarja, da po sodbi št. P 170/96 ni prejela plačila oziroma izterjala ničesar, bi to nasprotna udeleženka lahko uveljavljala le z ugovorom v izvršilnem postopku, ob pogoju, da bi bila pritožnici sploh prisojena odškodnina.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo v pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 668/2007.

O pravnem interesu

8.Nasprotna stranka iz pravde zatrjuje, da pritožnica nima več pravnega interesa za odločanje o ustavni pritožbi. Zato je Ustavno sodišče najprej preizkusilo, ali ima pritožnica še pravni interes za odločanje o ustavni pritožbi.

9.Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Pravni interes mora biti izkazan tudi za vložitev ustavne pritožbe. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (tako npr. v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-500/12 z dne 21. 6. 2012, Uradni list RS, št. 55/12).

10.V obravnavanem primeru je odločilno, da pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji zoper zamudno sodbo, ki je bila izdana, ker nasprotna udeleženka v pravdi ni odgovorila na tožbo, s katero je pritožnica zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo, ker nepremičnine kot celote ni mogla uporabljati. Pri zamudni sodbi je tako odločilno dejansko stanje, kot je bilo podano v trenutku, ko je potekel rok za odgovor na tožbo (časovne meje pravnomočnosti).[1] Zato okoliščine, da je bila leta 2012 izdana sodba, s katero se morebiti delno pokriva pritožničin tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru, ne morejo vplivati na njen pravni interes za odločanje o ustavni pritožbi, saj gre za dejstvo, ki je nastalo kasneje in ga v pravdnem postopku ne bi bilo več mogoče navajati. Kot pravilno opozarja že pritožnica, bo to okoliščino nasprotna udeleženka lahko uveljavila z ugovorom v izvršilnem postopku,[2] ki bo sledil morebitni ugoditvi pritožničinemu tožbenemu zahtevku, ne vpliva pa ta okoliščina na pritožničin pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča o njeni ustavni pritožbi.

O ustavni pritožbi

11.Ustavno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je sodbi Vrhovnega sodišča očitalo kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave in jo razveljavilo, ker je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem država na podlagi 26. člena Ustave ni odškodninsko odgovorna za sistemsko pogojene sodne zaostanke, ocenilo za neskladno s 26. členom Ustave in 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). V novem sojenju je Vrhovno sodišče svoje stališče spremenilo in presodilo, da je bila pritožnici kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da je s tem podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Po presoji Vrhovnega sodišča pa pritožnica ni podala navedb, zakaj ni mogla razpolagati z nezasedenimi sobami, navedbe, ki pa jih je podala (uporaba besede nepremičnina v ednini in navedba o nezakoniti zasedenosti sob), ne pomenijo razlogov, ki bi izostajanje najemnine za nezasedene prostore povezovali s tem, da so pravde za izpraznitev zasedenih prostorov trajale nerazumno dolgo. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi stališču, da zatrjevana višina prikrajšanja ni bila prerekana in torej predstavlja dejstvo, ki velja za ugotovljeno, pa po mnenju Vrhovnega sodišča v tožbi ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj vzročne zveze. Po njegovem stališču namreč ne zadošča navedba, da je škoda (četudi bi bila pravno priznana), nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, čeprav takšna navedba res pomeni trditev, da vzročna zveza obstaja. Ker vzročna zveza ne pomeni dejstva, temveč gre za "pravniško abstrakcijo", je po mnenju Vrhovnega sodišča v sistemu afirmativne litiskontestacije ni mogoče priznati. Tako po nobeni od teorij vzročne zveze po prepričanju Vrhovnega sodišča ni mogoče priti do sklepa, da je škoda v višini izgubljene najemnine za vseh 198 sob nastala zato, ker tožena stranka ni zagotovila odločanja o izselitvi najemnikov.

12.Pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča v delu, v katerem je to potrdilo sodbo Višjega sodišča, ki je delno spremenilo prvostopenjsko sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi pritožnici nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kot je bilo rečeno že v 4. točki obrazložitve, je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo sprejel v obravnavo le glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. V tem delu temelji odločitev na stališču, da tožba ni sklepčna glede obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki naj bi nastala pritožnici zaradi izpadlih najemnin za celotni objekt in za obdobje od 7. 5. 2003 do 31. 12. 2005. Pritožnica odločitvi očita očitno napačnost in neobrazložen odstop od ustaljene in enotne sodne prakse. Sprejetje očitno napačne odločitve po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča lahko pomeni kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavno procesnega jamstva.

13.O očitni napačnosti govorimo, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma ko je sodišče ne utemelji z razumnimi pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli biti upoštevani – torej povsem samovoljno.[3] Po ustaljeni ustavnosodni presoji odločitev sodišča, ki temelji na očitno napačni ugotovitvi, tj. na ugotovitvi, ki nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju oziroma v sodnih spisih, krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[4]

14.Izhodišče odločitve Vrhovnega sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček, je, da pritožnica ni podala navedb, zakaj ni mogla razpolagati z nezasedenimi sobami, navedbe, ki pa jih je podala (uporaba besede nepremičnina v ednini in navedba o nezakoniti zasedenosti sob), ne pomenijo razlogov, ki bi izostajanje najemnine za nezasedene prostore povezovali s tem, da so pravde za izpraznitev zasedenih prostorov trajale nerazumno dolgo. Navedeno izhodišče nima podlage v sodnem spisu. Kot izhaja iz sodnega spisa, je pritožnica tožbi priložila predpravdno izvedensko mnenje izvedenke Anke Černe. V tem mnenju pa je izvedenka navedla, da so se "nezakoniti uporabniki prostorov samoorganizirali brez soglasje lastnika, tako da so pobirali 'najemnine,' ki pa jih niso nakazovali lastniku. Iz njih so plačevali določene stroške (elektrika, komunala, kurilno olje) ter storitve samooklicanega hišnega sveta," in še "zaradi nezakonito vseljenih uporabnikov lastnik objekta ne more tržiti. Ker objekt ni primeren za trženje, zaradi izpada prihodkov družba Infohip, d. o. o., Kranj, ne more poravnavati svojih obveznosti do banke […]" Mnenje, ki je bilo priloženo tožbi, torej dopolnjuje to, kar je pritožnica navedla že v tožbi, in sicer da nepremičnine ne more uporabljati v celoti. Glede na navedeno je ugotovitev, ki jo je sodišče vzelo kot podlago svoji odločitvi, očitno napačna. Pritožnici vzbuja tudi utemeljen dvom, ali se je Vrhovno sodišče z njenimi navedbami in s spisovnim gradivom kot celoto seznanilo in jih obravnavalo.[5] Ker obrazložitev Vrhovnega sodišča temelji na tako očitno napačni ugotovitvi, krši pritožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

15.Nič drugače ni pri delu zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček za obdobje od 7. 5. 2003 vse do 31. 12. 2005. Ustavno sodišče pritrjuje pritožnici, da je odločitev tudi v tem delu očitno napačna. Kot izhaja iz priložene tožbe, je pritožnica navedla trditve, zakaj zahteva odškodnino tudi za čas od 7. 5. 2003 vse do 31. 12. 2005. Navedla je: "V letu 1998 in 1999 je bila tožeča stranka izvršilne postopke – finančno, pa tudi sicer – povsem sposobna voditi. V letu 2003 pa je bila ekonomsko že v tako slabi situaciji, da visokih stroškov deložacij (po sodnih izvršiteljih) ni več zmogla. Razlog za tako stanje ni bil zgolj v tem, da ji 'najemnike' v sodnih postopkih ni bilo mogoče izseliti (in v posledici pridobivati najemnine v tržnih vrednostih). V postopku pred Okrajnim sodiščem je bilo tožeči stranki onemogočeno tudi izterjevanje denarnih terjatev (najemnin oz. 'uporabnin' zoper obstoječe najemnike. Del (združene) pravde pod opr. št. P 170/96 je tudi izterjava denarnih zneskov, ki dosegajo desetine milijonov SIT. O teh denarnih zahtevkih pa po devetih letih še ni odločeno niti na prvi stopnji. Vrh vsega pa so se v letih 2002, 2003 in 2004 v izvršilnem postopku (hipotekarnega) upnika Abanka Vipa, d. d. pod opr. št. In 1998/00070 intenzivno vršile javne dražbe nepremičnine tožeče stranke. Ves čas je bilo možno realno pričakovati, da bodo tožnici nepremičnino, za katero naj bi v izvršbi zahtevala izpraznitev, prisilno prodali (izvršilni postopek pod opr. št. In 1998/00070) sicer še ni zaključen). Nič od navedenega v letih 1998 ali 1999 seveda še ni bilo podano." Zato je stališče Vrhovnega sodišča, ki je navedlo, "da v tožbi manjkajo navedbe, ki bi substancirale tožničin sklep, da je ta zamuda pri sojenju povzročila nastajanje škode vse do 31. 12. 2005," očitno napačno.

16.Ker so po oceni Ustavnega sodišča razlogi Vrhovnega sodišča v izpodbijanem delu očitno napačni, takšna odločitev krši 22. člen Ustave. Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe. Ker je sodbo v navedenem obsegu razveljavilo že zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave, navedb pritožnice o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Pri odločanju sta bila izločeni sodnici dr. Dunja Jadek Pensa in Jasna Pogačar. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Prim. A. Galič v: L. Ude, A. Galič (urad.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 170–171.

[2]Prim. 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – ZIZ).

[3]Tako Ustavno sodišče med drugim v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in v odločbi št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[4]Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06), kasneje pa v odločbi št. Up-747/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-747/09.