Jedro

Upravljanje z javno razsvetljavo je del komunalne službe, ki je v pristojnosti občine, kar pomeni, da predstavlja objekt občinske javne infrastrukture, za izgradnjo katerega je mogoče odmeriti komunalni prispevek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Župan Mestne občine Slovenj Gradec spremenil prvostopno odločbo o odmeri komunalnega prispevka št. 345-192/2009 z dne 24. 5. 2010, ki jo je izdala občinska uprava, tako da je tožnikoma kot investitorjema stanovanjske hiše na območju individualne zazidave Uglarjevo odmeril komunalni prispevek za cestno omrežje v makadamski izvedbi, fekalno in meteorno kanalizacijo, vodovodno in hidrantno omrežje in javno razsvetljavo v skupnem znesku 22.844,68 EUR. Komunalni prispevek za protiprašno zaščito ceste pa bosta morala investitorja plačati ob izdaji odločbe o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. V obrazložitvi odločbe župan navaja, da je zaradi določenih pomanjkljivosti v prvostopni odločbi dopolnil postopek ter izdal spremenjeno odločbo. Pri tem je upošteval odločbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1315/2009 tako, da je odmeril komunalni prispevek le za že zgrajeno komunalno opremo, medtem ko se bo del prispevka zaradi nedokončanega asfaltiranja odmeril naknadno s posebno odločbo. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa je ugotovil, da ti niso utemeljeni. Javna razsvetljava je nesporno del komunalne službe, ki je v pristojnosti občine, zato predstavlja objekt lokalne gospodarske javne službe. Na podlagi Odloka gospodarskih javnih službah Občine Slovenj Gradec je javna razsvetljava organizirana kot gospodarska javna služba, zato je občina upravičena obračunati stroške komunalne opreme tudi za javno razsvetljavo. Komunalni prispevek se odmeri glede na velikost stavbnega zemljišča ter glede na neto tlorisno površino objekta. Velikost stavbnega zemljišča je bila v obravnavanem primeru določena s parcelacijo na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu individualne stanovanjske zazidave (Uglarjevo) na Podgorski cesti v Slovenj Gradcu (Ur. list RS, št. 77/06, v nadaljevanju Odlok o lokacijskem načrtu) in znaša 792 m2. Neto tlorisna površina pa je bila določena z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju individualne zazidave (Uglarjevo) na Podgorski cesti v Slovenj Gradcu (Uradni list RS, št. 109/07, v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja) in je znašala za sedemnajst stanovanjskih hiš 3.098,25 m2 oziroma 182,25 m2 za posamezno stanovanjsko hišo. Navedena neto tlorisna površina je nižja, kot to izhaja iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in zato tudi ugodnejša za tožnika. Pri odmeri komunalnega prispevka ni bilo upoštevano, da po delu stavbnega zemljišča poteka plinovod, saj sta tožnika takšno parcelo kupila od fizične osebe, ki ju je bila dolžna obvestiti, da na delu zemljišča poteka plinovod in da je o tem vpisana služnost v zemljiško knjigo.

Tožnika v tožbi navajata, da je tožena stranka pri znižanju komunalnega prispevka za cestno infrastrukturo zaradi neizgrajenih del ravnala precej po domače, saj je celotni znesek samo prepolovila. Ker se komunalni prispevek za posamezno komunalno opremo določa na podlagi dejanskih stroškov, je takšen izračun malo verjeten. Prav tako ni jasno, ali je občina dejansko vložila toliko sredstev v tovrstno komunalno opremo. V 71. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) je določena komunalna oprema, za katero sme občina zaračunavati prispevek. V to pa ni zajeta javna razsvetljava, zato ni zakonske osnove za obračun javne razsvetljave v odmeri komunalnega prispevka. Tožena stranka je za svojo odločitev v zvezi s tem navedla, da je javna razsvetljava v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb, pri tem pa ni pojasnila, katera javna gospodarska služba ima v upravljanju javno razsvetljavo. Javno komunalno podjetje Slovenj Gradec namreč v opisu svoje dejavnosti nima upravljanja z javno razsvetljavo. Glede velikosti zemljišča, ki se upošteva pri izračunu komunalnega prispevka, pa bi morala tožena stranka upoštevati določbo drugega odstavka 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Ur. list RS, št. 95/07, Pravilnik), ki določa, da v primeru, če parcela objekta ni določena, se upošteva stavbišče x 1,5. V konkretnem primeru po projektni dokumentaciji znaša stavbišče 113,20 m2, torej je osnova za izračun navedena površina krat faktor 1,5, kar znese 169,80 m2. Vztrajata, da zemljiške parcele ni možno enačiti z gradbeno parcelo, kar izhaja iz določb Zakona o graditvi objektov, Pravilnika ter tudi sodne prakse Upravnega sodišča RS (sodba U 1607/2008). Program opremljanja stavbnih zemljišč na območju individualne zazidave Uglarjevo na Podgorski cesti v Slovenj Gradcu ni skladen z ZPNačrt, ker nepravilno določa stavbna zemljišča za izračun komunalnega prispevka znotraj obračunskega območja, saj pri izračunu zajema tudi območje varovalnega pasu magistralnega plinovoda, ki je že pozidano in ima na njem podjetje A. stavbno in služnostno pravico. Občina pa pri odmeri komunalnega prispevka tega dela parcele ne bi smela upoštevati. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki, da vrne že plačan komunalni prispevek v višini 22.844,68 EUR. Prav tako zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila na podlagi sprejetega lokacijskega načrta izdelana parcelacija zemljišč, s katero so bile določene velikosti stavbnih zemljišč, med drugim je bilo tudi odmerjeno zemljišče v lasti tožnikov. Po določbah Pravilnika se za parcelo šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. To pomeni, da se upošteva parcela, ki jo na podlagi zemljiške parcele in prostorskega akta, ki velja za to območje, določi projektant po določbah veljavnega prostorskega akta za območje, na katerem zavezanec želi graditi. Tožnika sta se z nakupom stavbnega zemljišča, na katerem je bil že zgrajen plinovod, strinjala z vpisom stavbne in služnostne pravice, zato to ne vpliva na ugotovljeno velikost stavbnega zemljišča. Javna razsvetljava je del komunalne službe, ki je v pristojnosti občine. Prav tako je strošek občine elektrika, ki se porabi za javno razsvetljavo in vsa javna razsvetljava, ki se napaja iz porabniškega omrežja, ki ni del distribucijskega elektroenergetskega sistema. Zaradi navedenega se javna razsvetljava obračuna v komunalni prispevek. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt, ki v prvem odstavku 82. člena določa, da se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Podrobnejša merila predpiše minister, prav tako pa lahko občina skladno s tem predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Podzakonski akt iz drugega odstavka 82. člena ZPNačrt je Pravilnik, tožena stranka pa je na podlagi tretjega odstavka 82. člena istega zakona sprejela Odlok o programu opremljanja.

Za tožnika je predvsem sporna površina stavbnega zemljišča, od katere se je odmeril komunalni prispevek. Glede navedenega Pravilnik v drugem odstavku 5. člena določa, da se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcele. Če parcela objekta ni določena, se upošteva stavbišče x 1,5. Pojem parcele pa Pravilnik definira v 2. členu in sicer kot zemljiško parcelo ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen (drugi odstavek). Za parcelo pa se šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov (tretji odstavek).

Zemljišče tožnikov (parc. št. 312/17 k.o. ...), kjer nameravata graditi stanovanjski objekt, leži na območju, ki je urejeno s prostorskim aktom in sicer Odlokom o lokacijskem načrtu. Sestavni del navedenega prostorskega akta je tudi kartografski del, ki med drugim vsebuje načrt gradbenih parcel. To pomeni, da je na obravnavanem območju velikost parcele določena s prostorskim aktom. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča tožena stranka imela podlago, da je kot površino stavbnega zemljišča upoštevala parcelo v velikosti, kot jo določa Odlok o lokacijskem načrtu. V zvezi s tem sodišče sodišče tudi zavrača ugovor tožnikov, ko se sklicujeta na sodbo tega sodišča opr. št. U 1607/2008, saj gre v obravnavanem primeru za drugačno dejansko situacijo, ker je površina stavbnega zemljišča določena s prostorskim aktom, to je Odlokom o lokacijskem načrtu.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene ugovore. V zvezi z odmero komunalnega prispevka za javno razsvetljavo je odločilno dejstvo, ali je mogoče navedeno infrastrukturo uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb. Komunalna oprema, za katero sme občina izračunati komunalni prispevek je določena v 71. členu ZPNačrt. Gre za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, za objekte in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko in za objekte grajenega javnega dobra. Za odmero komunalnega prispevka iz naslova izgradnje elektroenergetskega omrežja je torej odločilno dejstvo, ali ga je mogoče uvrstiti med enega od objektov, ki so v upravljanju izvajalcev lokalnih gospodarskih javnih služb. Upravljanje z javno razsvetljavo pa je del komunalne službe, ki je v pristojnosti občine, torej objekt občinske javne infrastrukture. Tožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo 83. člena ZPNačrt, ki določa, da se komunalni prispevek ne plača za gradnjo gospodarske javne infrastrukture. Navedena oprostitev se nanaša na investitorja gradnje javne infrastrukture, ne pa na tožnika, ki se jima tudi ne odmerja komunalni prispevek za navedeno infrastrukturo. V zvezi z odmero komunalnega prispevka za cestno infrastrukturo, kjer je tožena stranka, zaradi nedokončanega asfaltiranja, upoštevala polovico stroška gradnje ceste, določenega v Odloku o programu opremljanja, sodišče meni, da je takšna odločitev razumna. Tožnika pa v zvezi s tem le pavšalno ugovarjata, da je tožena stranka pri tem ravnala „po domače“, ne da bi konkretno ugovarjala višini stroškov za cesto, določeni v Odloku o programu opremljanja, niti da dela v višini stroškov, ki so bili upoštevani pri odmeri, niso bila izvedena.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.