Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
I.Reviziji se ugodi tako, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje:
-delno spremenita tako, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2024 ni prenehalo;
-v preostalem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2024, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženki, ter posledično zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
2.Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.
3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 29/2026 z dne 24. 3. 2026 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede na pisno obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
4.Tožnik v reviziji navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno presodili, da mu je toženka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. V odpovedi je ekonomski in organizacijski razlog obrazložila le s tem, da je prenehala potreba po delu tožnika na njegovem delovnem mestu strojnik II zaradi oddaje odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov zunanjemu izvajalcu, glede prenehanja potreb po opravljanju drugih delovnih nalog tožnika iz pogodbe o zaposlitvi pa toženka v odpovedi ni navedla nobenih razlogov.
5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je dokazala, da je v celoti prenehala potreba po delu tožnika. Ker zanjo opravljanje del v lastni režiji ni bilo več ekonomsko vzdržno, je zunanji izvajalec prevzel tožnikove aktivnosti in še več. Meni, da je odpoved tudi ustrezno argumentirala.
6.Revizija je utemeljena.
7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
8.Tožnik nasprotuje presoji sodišča druge in prve stopnje, da mu je toženka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
9.Toženka se je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2024 sklicevala na ekonomski in reorganizacijski razlog, kar pa je obrazložila le s tem, da je potreba po delu tožnika na delovnem mestu strojnik II prenehala, ker je decembra 2023 uspešno izvedla javni razpis za izbiro izvajalca celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov, da enota oskrbe z vodo zaposluje še enega strojnika, ki pa je varovan pred odpovedjo zaradi invalidnosti1, ter da nima drugega ustreznega prostega delovnega mesta za tožnika.2
10.Obrazložitev odpovedi torej ne vsebuje nobene navedbe o ekonomskem razlogu za odpoved. Vsebuje le skopo navedbo o reorganizaciji v smislu nameravanega prenosa določenih nalog na zunanjega izvajalca in nobene navedbe o prenosu preostalih nalog na tožnikove sodelavce.
11.Sodišči druge in prve stopnje pa sta zaključek o obstoju ekonomskega in organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vezali na ugotovitve o tem, da je toženka na novega zunanjega podizvajalca prenesla tožnikova dela glede celovite odprave vodovodnih okvar in obnove vodovodnih priključkov, preostalo tožnikovo delo, ki se je nanašalo na večje število različnih nalog, opredeljenih v pogodbi o zaposlitvi, ki niso bile v zvezi z odpravo vodovodnih okvar in obnovo priključkov, pa je razdelila med ostale zaposlene. Poleg tega sta sodišči na široko raziskali in ugotovili slabo finančno stanje toženke.
12.Za presojo zakonitosti tožnikove odpovedi niso odločilne navedbe toženke iz odgovora na revizijo, da je na zunanjega izvajalca prenesla tudi druga dela - poleg tistih, ki jih je opravljal tožnik, ter da zanjo opravljanje del v lastni režiji ni bilo več ekonomsko vzdržno. Vprašanje smotrnosti reorganizacije namreč v ustaljeni sodni praksi, razen izjemoma, ni pomembno za presojo zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, finančnih motivov v zvezi z reorganizacijo pa toženka v odpovedi niti ni obrazložila. Za odločitev v tem sporu torej ni bistvena ne smotrnost ne finančna upravičenost prenosa tožnikovih nalog na zunanjega izvajalca, ampak le, ali je zaradi te poslovne odločitve pri toženki res prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - in v skladu z obrazložitvijo iz odpovedi.
13.S tem v zvezi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče že v starejši odločbi VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017 in ga nedavno ponovilo v sklepu VIII Ips 34/2025 z dne 9. 6. 2026: dopustno je, da delodajalec v sodnem postopku dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog. Nedopustno pa je, da odpovedni razlog prvič konkretno obrazloži šele v sodnem postopku, tako da šele takrat navede oziroma konkretizira dejanski razlog odpovedi in s tem v dejanskem smislu napolni abstraktno opredelitev tega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Drugačno stališče nasprotuje določbi drugega odstavka 87. člena ZDR-1 in odpira možnosti arbitrarnega postopanja delodajalca, ko bi ta v odpovedi navedel zakonski, abstraktni razlog, nato pa šele v sodnem postopku poljubno navajal in dokazoval dejanske razloge in podlage za prenehanje potrebe po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
14.Glede na to, da se je obrazložitev organizacijskega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nanašala le na del tožnikovih nalog, ki so bile prenesene na zunanjega izvajalca (ne tudi na preostali del tožnikovih nalog, ki so bile po ugotovitvah sodišča prenesene na njegove sodelavce), ekonomski razlog pa v odpovedi ni bil z ničemer obrazložen, sta sodišči druge in prve stopnje z ugotovitvami o obstoju organizacijskega in ekonomskega razloga presegli v obrazložitvi odpovedi začrtan okvir za ugotavljanje prenehanja potreb po delu tožnika na njegovem delovnem mestu.
15.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se torej glasi, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava v zvezi s presojo o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede na pisno obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
16.Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2024 ni prenehalo. V preostalem je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku4, ki sta bila predhodno zavrnjena že zgolj v posledici napačne ugotovitve sodišč o zakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi .
17.Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.
18.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.
-------------------------------
1.Sodišči druge in prve stopnje nista sledili tožniku, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi njegovo zdravstveno stanje, povezano z nesrečo pri delu 17. 6. 2020. Od takrat je bil v bolniškem staležu. Ko se je septembra 2023 vrnil na delo, ga je toženka z delovnega mesta voznik komunalnega vozila prezaposlila na delovno mesto strojnik II. Na škodni dogodek se je nanašal tudi odškodninski delovni spor, zaključen s sodno poravnavo 15. 11. 2023, ter socialni spor, v katerem je bil tožnik s sodbo z dne 29. 3. 2024 (v skladu z izvedenskim mnenjem z dne 20. 10. 2023) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.
2.To zadnje ni pomembno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj zakon že od 2013 več ne nalaga delodajalcu, da bi moral ob podaji redne odpovedi iz poslovnega razloga preveriti tovrstno možnost ohranitve zaposlitve presežnega delavca.
3.O tej problematiki glej tudi sodbo VSRS VIII Ips 13/2018 z dne 19. 6. 2018.
4.Ta je nedoločen in ga je treba popraviti.