Jedro

Za nastanek služnosti mora preteči celotna priposestvovalna doba 20 let in služnost nastane z iztekom zadnjega dne tega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da v korist parc. št. 2231/1 k.o. K., last tožeče stranke, obstoji služnostna pravica hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo in kmetijskimi vozili preko parc. št. 2232/2, ki je v naravi pot, last toženih strank, R. B. in R. A.. Toženi stranki sta dolžni vzdolž parc. št. 2232/1 posekati grmovje in vejevje, ki sega na parc. št. 2232/3 in odstraniti hlode ob izhodu iz parc. št. 2232/3 na javno pot, v 15-ih dneh. Tožene stranke so dolžne povrniti tožniku pravdne stroške v 15-ih dneh pod izvršbo". Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencema pravdne stroške 498.979,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (kot v prvem postopku in zaradi neupoštevanja ugotovitev instančnega sodišča), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glede začetka in konca teka priposestvovalne dobe) in v posledici tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v ponovnem postopku sodišče prve stopnje bolj malo sledilo napotkom instančnega sodišča, da bo moralo "pri ponovnem obravnavanju zadeve opraviti celovito dokazno oceno in se opredeliti do vseh tistih trditev, ki jih kot pomembne izpostavlja tožnik, ter oceniti prepričljivost oz. neprepričjivost izpovedi zaslišanih prič in pravdnih strank, ob upoštevanju vsega, kar so v zvezi s temi pomembnimi okoliščinami pri zaslišanju povedale, v povezavi z listinskimi dokazi...". Namesto, da bi celovito sledilo omenjenim opozorilom in napotkom, se je sodišče prve stopnje poleg nepotrebnega ponavljanja kronologije dogajanja in predpisov o služnosti, dotaknilo zgolj vprašanja, ali je tožnik izpolnil priposestvovalno dobo za pridobitev služnosti po določilih ZTLR. Pri tem je na povsem neutemeljenih izhodiščih odkrilo, da za priposestvovanje še ni potekla potrebna doba 20 let. To je storilo tako, da je povsem samovoljno postavilo: začetek teka priposestvovalne dobe na čas "najprej od sredine leta 1970", ko naj bi po P., ki jim je tožnik prodal del svoje parc. št. 2231/1 in si pri tem s pogodbo izgovoril služnostno pot, zgradili betonski zid, ob katerem naj bi potekala služnostna pot tožnika, konec teka priposestvovalne dobe pa na avgust leta 1989, ko naj bi tožnikov najemnik P. peljal po tej poti seno s tožnikove parcele in bi se tako, po povsem samovoljni ugotovitvi sodišča, ta pot nehala uporabljati. Za tako ugotovitev tako začetka kot konca uporabe služnostne poti, ni imelo prvostopenjsko sodišče nobenih utemeljenih razlogov in so njegove ugotovitve oz. sklepanja v nasprotju z izvedenimi dokazi, razvidnimi iz spisa. Od kod sodišču ugotovitev, da je tožnik tudi potem, ko je po pogodbi z dne 5.11.1969 prodal svoje zemljišče P., da si na njem uredijo vrt, še naprej vozil po tem zemljišču vse do sredine leta 1970 in se je šele tedaj umaknil na zatrjevano traso, poznejše parc. št. 2232/3? In od kod sodišču povsem izmišljena in nikjer v spisu niti omenjena trditev, da je bil zid postavljen šele sredi leta 1970, "ko ni bilo več zmrzali", kot strokovno sklepa sodišče, če pa je sama lastnica kupljene parcele P. izjavila, da so zid "postavili še isto leto", to je leta 1969, kar celo navaja izpodbijana sodba sama (sredina tretje strani)! Izvajanja prvostopenjskega sodišča v tej zvezi, češ da je parc. št. 2232/3, po kateri tožnik zatrjuje traso svoje služnostne poti, ustanovljene s pogodbo z dne 5.11.1969, nastala pozneje, je seveda za odločitev o služnosti brez pomena. Gre za ugotovitev, po katerem zemljišču poteka trasa služnosti in pri tem uvedba posebne parcelne številke ali njeno morebitno spreminjanje, nima nobenega pomena. Prav tako, kod je vozil tožnik pred prodajo dela svoje parcele P.. Tožnik v pravdi uveljavlja priposestvovanje služnosti in ne lastništva parc. št. 2232/3, in sicer od trenutka, ko je zaradi prodaje dela svoje parcele lahko uporabljal samo traso, ki je pozneje dobila svojo parc. št. 2232/3 in pomeni edini izhod iz njegove parc. št. 2231/1. Na enako trhlih temeljih so izvajanja prvostopenjskega sodišča glede konca uporabe služnostne poti s strani tožnika in s tem konca teka priposestvovalne dobe. Sodišče je ta čas postavilo na avgust 1989, ko naj bi tožnikov najemnik P. zadnjič peljal seno s tožnikove parc. št. 2231/1 po služnostni poti in bi bila, spet zgolj po sklepanju prvostopenjskega sodišča, zadnja tožnikova uporaba služnostne poti pred nastankom sporov septembra 1990. Toda služnost ni bila s pogodbo z dne 5.11.1969 ustanovljena samo za odvoz sena, ampak na splošno kot "služnostna pravica peš hoje in vožnje" (točka 3 pogodbe). Sodišče se ne vpraša, kako se je tudi drugače izven voženj sena, še uporabljala ta služnost in kdo jo je uporabljal: pri obiranju jabolk jeseni 1989, pri odvozu vej po pomladanskem obrezovanju jablan leta 1990 in kako je sodišče ugotovilo, da tožnik poleti leta 1970 ni več peljal sena po tej poti s svoje parcele? Najbolj pa se je sodišče samo zapletlo v svoje mreže, ki jih je spletlo okrog trase poti ter začetka in konca uporabe služnostne poti. Glede določanja mej in poti "za g. S.", kot je povedala tudi prejšnja prvotoženka P., so bili "dogovori usklajeni" in sodišče tudi v sodbi ugotavlja, da "vse do leta 1990, ko je bila 26.9.1990 vložena tožba v zadevi opr. št. P", stanje ni bilo sporno". Prav tako sodišče prve stopnje tudi glede voženj ugotavlja, da se je "tak način vožnje uporabljal vse do spravila sena leta 1989, kar je izrecno izpovedala priča P. J.. V letu 1990 pa so že nastali spori". Sodišču se ni zdelo potrebno raziskati, kakšni spori so nastali in zakaj. Sicer pa za odločitev o tem, da je tožnik izpolnil 20-letno priposestvovalno dobo, zadostuje že to, kar ugotavlja sodišče, da so sploh prvi spori okrog uporabe poti nastali z vložitvijo tožbe z dne 26.9.1990 v zadevi P. Te tožbe pa tožnik ni vložil zato, ker bi mu toženca ne dovoljevala služnostne poti, ampak zato, ker sta dopuščala, da jo je rastoče vejevje zoževalo. Če sta toženca v tej pravdni zadevi v odgovoru na tožbo navedla, da je "tožnik sicer izsiljeval vožnjo preko njunih parcel, toda toženca mu tega ne dovolita", to pomeni, da je tožnik dotlej, do septembra 1990 vozil po tej poti, da dotlej ni bilo sporov in da sta se toženca temu uprla šele septembra 1990. Tedaj pa je že potekla 20-letna priposestvovalna doba dobroverne, mirne in zakonite posesti tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, saj iz spisa in iz izpodbijane sodbe izhajajo dokazi o upravičenosti tožnikovega zahtevka. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob prvem pritožbenem odločanju v obravnavani zadevi, ob ugotovitvi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z nemoteno uporabo služnostne poti od leta 1969 do leta 1990, prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo z napotki, katere utemeljeno povzema tudi (ponovna) pritožba tožnika. Le-tem pa sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo, kot bo razvidno v nadaljevanju. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo: ** da se je parc. št. 2231 k.o. K. delila (naznanilni list št. 1/70 z dne 4.11.1969) v parc. št. 2231/1 in 2231/2, ** parc. št. 2231/1 je obdržal tožnik, parc. št. 2231/2 pa je s kupoprodajno pogodbo z dne 5.11.1969 prodal P. A. in P. I., ** ob prodaji si je tožnik izgovoril služnostno pravico pešhoje in vožnje preko parc. št. 2231/2 in je vozil po sredini parc. št. 2231/2 (o tem F. R., V. M., B. J.), dokler nista P. (leta 1970) na parc. št. 2231/2 napravila betonski zid z mrežasto ograjo, od takrat dalje pa ob zidu po zemljišču (kasneje) odmerjene parc. št. 2232/3 k.o. K. (o tem tožnik P. I., M. V., P. J.), ** do spremembe zarisov, lege in površin parc. št. 2231/1, 2231/2 in 2232/3 (primerjava mapnih kopij z dne 4.11.1969, 15.5.1972, 27.7.1990) je lahko prišlo le ob soglasju udeleženih strank oz. lastnikov parcel, ** parc. št. 2232/3 je bila odmerjena kot pot do parc. št. 2231/1 (o tem P. I., E. S. in citirane mapne kopije), ** po tej poti je tudi P. J., najemnik tožnika, vozil seno iz parc. št. 2231/1, vse do avgusta 1989; če je bil tovor večji, pa ga je lahko zapeljal tudi čez parc. št. 2232/1 s soglasjem lastnika te parcele, *** tako stanje je trajalo do leta 1990, ko je prišlo med pravdnimi strankami do spora.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik uporabljal sporno pot od sredine leta 1970 do avgusta 1989, ko se nazadnje kosi in spravi seno, torej 19 let, zato ni izpolnjen pogoj 20-letnega izvrševanja služnosti (v skladu s 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR) za pridobitev služnosti s priposestvovanjem. Tožbeni zahtevek je zato ponovno zavrnilo. Tako odločitev pritožba utemeljeno graja. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta P. napravila betonski zid z ograjo sredi leta 1970, namreč v izvedenih dokazih nima nobene opore. P. I., izpoved katere prvostopenjsko sodišče uvodoma celo povzema, je izpovedala, da so zid postavili še isto leto, ko so zemljišče kupili, torej leta 1969. Sodbeni razlogi o tem odločilnem dejstvu (o pričetku teka priposestvovalne dobe) so zato v nasprotju, zato je utemeljena v pritožbi uveljavljena (in tudi po uradni dolžnosti upoštevana) bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Enako velja tudi glede konca priposestvovalne dobe, katerega je sodišče (samo) postavilo na avgust 1989, ko naj bi P. J. zadnjič peljal seno po zatrjevani služnostni poti, ob tem, kar tudi pritožba pravilno opozarja, da služnostna pravica peš hoje in vožnje ni bila omejena le na vožnje sena; tega tožnik ni trdil, in nadalje, čeprav že sodišče prve stopnje ugotavlja, da je med strankami prišlo do spora v zvezi z izvrševanjem služnosti šele leta 1990 (ko so bili po tožnikovih trditvah postavljeni hlodi ob izhodu na javno cesto in je prišlo do zaraščanja poti). V kolikor je tožnik izvrševal služnost hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo in vozili po zemljišču (kasneje odmerjene) parc. št. 2232/3 k.o. K. že od naprave betonskega zidu z ograjo (po izpovedi P.) leta 1969 dalje, bi lahko sledil zaključek, da je do spora leta 1990 prišlo že po priposestvovanju služnosti (leta 1989). Seveda je treba opozoriti, da mora za nastanek služnosti preteči celotna priposestvovalna doba 20 let in služnost nastane z iztekom zadnjega dne tega roka, kar bo tudi moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku natančno ugotoviti. Zaradi opisanih nasprotij v sodbenih razlogih in odprave le-teh ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem zmotne uporabe materialnega prava, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP) z napotki, kot izhajajo že iz razlogov tega sklepa, zaradi ponovne presoje pogojev za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem (izvrševanje služnosti v dobi 20 let ter nenasprotovanje lastnika služne stvari) in ob ev. izpolnjenih pogojih, tudi o dajatvenem zahtevku (glede na zatrjevano oviranje izvrševanja služnosti - 57. čl. ZTLR). Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje v skladu s 165. čl. ZPP razveljavilo tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, saj je ta odvisna od uspeha pravdnih strank v sporu ter tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.