Jedro

Pravni standard velike količine pri kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva v KZ-1 ni določno opredeljen ter je zato treba opraviti presojo, ali gre za tako količino v vsakem posameznem primeru posebej.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega V. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enajst mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. V določeno kazen zapora je bil obsojencu vštet čas prebit v priporu, kar se upošteva v primeru preklica pogojne obsodbe. Obsojencu zaseženo orožje in strelivo je sodišče po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzelo in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal kršitev kazenskega zakona in predlagal, da se izpodbijano pravnomočno sodbo delno spremeni in obsojenca delno oprosti obtožbe.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da je ta neutemeljena. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo kazenski zakon v delu, ko iz opisa dejanja v izreku sodbe ni izpustilo obsojencu očitane hrambe streliva – 116 nabojev kalibra 7,65 mm. V tem primeru naj bi ne šlo za „veliko količino“ streliva v smislu tretjega odstavka 307. člena KZ-1, saj naj bi taka količina zadoščala “le za eno povprečno dolgo vadbo streljanja na strelišču“. Ne strinja se s stališčem sodbe sodišča druge stopnje, da naj bi šlo za prekršek le v primeru, če bi bila “manjša količina“ streliva, saj KZ-1 inkriminira le hrambo „velike količine“ in je zato hramba neke povprečne, normalne količine streliva le prekršek.

6. Stališče vložnika zahteve ni utemeljeno, kar je povsem sprejemljivo obrazložilo že sodišče druge stopnje, ko je odločalo o istovrstnih pritožbenih navedbah (točka 4 obrazložitve sodbe). Pri tem je bilo tudi posebej opozorjeno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, ki pri določanju abstraktnih zakonskih znakov ne navaja „velike količine“ strelnega orožja ali streliva, kot je na ta način opredeljena ena od alternativnih izvršitvenih oblik kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja v tretjem odstavku 307. člena KZ-1. Ne glede na navedeno in upoštevaje, da je opis obsojencu očitanega dejanja v izreku izpodbijane sodbe povzemal tudi to abstraktno opredelitev zakonskega znaka hrambe streliva, Vrhovno sodišče poudarja, da pravni standard velike količine pri tem kaznivem dejanju v KZ-1 ni določno opredeljen (kot na primer pomen velike premoženjske koristi v devetem odstavku 99. člena) ter je zato treba opraviti presojo, ali gre za tako količino v vsakem posameznem primeru posebej.(1) Glede na to, da v obravnavanem primeru sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima obrazložitve (skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP), je na ta pritožbeni razlog pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje (točka 4 obrazložitve). K tej obrazložitvi Vrhovno sodišče le dodaja, da je pomen inkriminacije hrambe streliva v 307. členu KZ-1 prav v nevarnosti, da se ga potencialno uporabi pri kaznivih dejanjih z elementi nasilja (zlasti pa pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo)(2). Okoliščina obsojenčeve hrambe količine streliva, 116 nabojev kalibra 7,65 mm, sama po sebi zgovorno kaže, da lahko pomeni tako, potencialno in realno nevarnost za veliko število ljudi, najmanj za toliko kolikor je nabojev. To dejstvo je pomembno glede na obsojenčevo hrambo polavtomatske pištole (enakega kalibra) s pripadajočim dušilcem, za katero ni imel dovoljenja, kot je povsem utemeljeno izpostavilo sodišče druge stopnje. Navedene okoliščine pa kažejo na pravilnost zaključevanja, da v obravnavanem primeru že samo število nabojev kaže na veliko količino streliva in so zato povsem brezpredmetne navedbe vložnika zahteve, koliko nabojev bi bilo potrebnih za izvedbo ene vaje na strelišču, še posebej ob upoštevanju dejstva, da obsojenec ni imel dovoljenja ne za posest zaseženega orožja niti streliva, in zato niti upravičen do izvajanj kakršnihkoli strelskih vaj.

7. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9491/2013 z dne 15. 1. 2015. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40/2000 z dne 6. 2. 2003.