Jedro

Tožnik v tožbi zgolj zatrjuje, da je sodišče odločalo v njegovo škodo, za kar pa ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi vsaj s stopnjo verjetnosti kazale na to, da bi lahko uspel s pritožbo. Pavšalna navedba, da mu je bilo onemogočeno pravično sojenje pa tudi ne zadošča za ugotovitev, da bi bila pritožba lahko uspešna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru v pravdni zadevi I P 933/2010. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da mora prosilec za dodelitev BPP med drugim izpolnjevati tudi objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V skladu z navedeno določbo se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna ter ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilec v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. V zvezi s presojo izpolnjevanja navedenega pogoja je tožena stranka vpogledala v listine prosilca in v pravdni spis. Pri tem je ugotovila, da je tožnik zoper A.A. vložil tožbo zaradi plačila 7.448,67 € ter da je sodišče s sodbo z dne 21. 5. 2012 navedeni zahtevek zavrnilo. Organ za BPP se v tem postopku strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča in z argumenti sodbe. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da je vlagal v nepremičnino toženke A.A., s katero je živel v izven zakonski skupnosti, ker je mislil, da bosta ostala skupaj, prenehanje izven zakonske skupnosti pa naj bi predstavljalo podlago, ki ima za posledico neupravičeno obogatitev tožene stranke. Višje sodišče v Mariboru pa je že v prejšnjem postopku ugotovilo, da med tožnikom in A.A. ni obstajala izven zakonska skupnost in tako tudi ni bilo skupnega premoženja. Ker je višje sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da takšna skupnost med strankama ni nikoli obstajala, v ponovnem postopku pa tožnik ni uspel dokazati, da bi naj obstajal dogovor o plačilu za njegovo delo, ki bi toženko zavezoval, glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pa tudi ni zmogel trditvenega bremena, po mnenju organa za brezplačno pravno pomoč pritožba tožnika zoper prvostopno sodbo nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. S toženko A.A. je živel v skupnem gospodinjstvu, delal je na njeni nedokončani hiši celih pet let, hodila sta skupaj na dopust in počitnice. Z imenovano je obstajal dogovor, da mu bo izplačala za opravljeno delo znesek 7.240,00 €, če se razideta. Navedeno pa so toženka in vse njene priče lažno zanikali. Vrednost njegovega dela je potrdila tudi sodna cenilka za gradbeništvo, zato bi moralo sodišče sprejeti njeno strokovno mnenje in izračun ter njegov dogovor s toženko. Sodišče ne more zadeve presojati po prosti presoji, zato je s tem kršilo sodni proces, zakone, Ustavo RS in tudi sodniško etiko in moralo. Z nepošteno presojo mu je storilo veliko škodo, psihično, fizično, moralno in materialno, zato vztraja pri pritožbi, da za svoje delo prejme plačilo. Toženka namreč ni nikjer z računi dokazala, da so ji dela opravili obrtniki. Z zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči mu je sodišče onemogočilo nadaljnje pritožbe na višje instance ter ga oškodovalo za njegove pravice. S takimi dejanji mu je tudi kršilo temeljne človekove pravice. Do kršitev človekovih pravic je prihajalo ves čas postopka. Kolikor ne bo uspel s to tožbo, se bo pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice ter Ustavno sodišče. V postopku so bile tudi kršene pravice Evropske konvencije za človekove pravice in sicer po 6., 13., 14., 17., 34. in 41. členu. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo (objektivni pogoj). Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri presoji ali takšne okoliščine obstajajo, pa je po mnenju sodišča treba upoštevati ali več dokazov govori v prid kot v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumno sprožanje zadeve, že ZBPP v tretjem odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

V tem primeru je sporna dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I P 933/2010 z dne 21. 5. 2012, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka A.A. dolžna plačati znesek 7.448,67 €. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je bilo v obravnavani zadevi pred tem že dvakrat razsojeno, ter da je Višje sodišče v Mariboru v prejšnjih postopkih zavzelo stališče, da med pravdnima strankama ni obstajala izven zakonska skupnost in tako tudi ne skupno premoženje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora v ponovljenem postopku tožnikov zahtevek presoditi še z vidika neupravičene obogatitve, in v tem okviru ugotoviti tožnikov prispevek v obliki njegovega dela, kot možno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka pa mora upoštevati tudi morebiten ustno sklenjeni dogovor o plačilu za delo. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega dogovora o plačilu za tožnikovo delo, glede zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pa tožnik ni zmogel niti trditvenega bremena, saj trditve o vrednosti opravljenih vlaganj ne pomenijo trditev o več vrednosti nepremičnine.

Tudi po presoji sodišča je tožena stranka v tem postopku pravno relevantne okoliščine v smislu 24. člena ZBPP pravilno presodila in se do njih opredelila v izpodbijani odločbi. Na drugi strani pa tožnik v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, s katerimi bi lahko ovrgel odločitev tožene stranke. Bistvo tožbenih trditev je, da je tožnik z A.A. živel v izven zakonski skupnosti, zato mu je imenovana po prenehanju te skupnosti dolžna plačati vtoževani znesek. Z navedenim ugovorom v pritožbi pa tudi po presoji tega sodišča tožnik ne bi mogel uspeti, saj je Višje sodišče v Mariboru o tem že zavzelo stališče v sklepu opr. št. Cp 587/2010 in sicer, da med pravdnima strankama ni obstajala izven zakonska skupnost in tako tudi ne skupno premoženje. Glede druge pravne podlage za njegov tožbeni zahtevek pa tožnik v tožbi ni navedel nobenih konkretnih ugovorov, ki bi kazali na to, da je bilo v zvezi s tem dejansko stanje napačno ugotovljeno, torej da bi lahko uspel z morebitno pritožbo. Tožnik namreč v tožbi zgolj zatrjuje, da je sodišče odločalo v njegovo škodo, za kar pa ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi vsaj s stopnjo verjetnosti kazale na to, da bi lahko uspel s pritožbo. Pavšalna navedba, da mu je bilo onemogočeno pravično sojenje, le s sklicevanjem na posamezne člene evropske konvencije za človekove pravice, tudi ne zadošča za ugotovitev, da bi bila pritožba uspešna. Namen zagotovitve brezplačne pravne pomoči po ZBPP je namreč omogočiti posameznikom, ki nimajo sredstev, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. To pa predpostavlja, da gre za zadeve, pri katerih je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin, vsaj z določeno stopnjo verjetnosti mogoče pričakovati pozitiven izid za prosilca.

Ker je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja določenega v 24. členu ZBPP, zato je na tej podlagi sprejeta odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilna. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).