Jedro

Namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena ZVPNPP, je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je tržni inšpektor tožeči stranki prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, katero uporablja s tem, ko z vsebino oglasnih sporočil, ki jih pošilja naslovljenim potrošnikom po pošti, ter s celotno predstavitvijo nagradne igre pri potrošnikih ustvarja lažen vtis, da so že dobili visoko denarno nagrado, in nedopustno vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelkov iz priloženega kataloga, takšna poslovna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov v višini njihovega naročila, saj v nasprotnem primeru odločitve o nakupu ne bi sprejeli.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tržni inšpektor opravil nadzor dveh pisemskih pošiljk, ki jih je tožeča stranka v mesecu maju 2017 poslala po pošti 50627 naslovljenim potrošnikom na območju Slovenije. Iz obeh pisemskih pošiljk izhaja, da je pošiljatelj le-teh tožeča stranka, zato se je ta obravnavala kot inšpekcijski zavezanec.

3. Prvostopni organ sicer ugotavlja, da v pravilih igre ni nedvoumno navedeno, kdo je dejanski organizator predmetne nagradne igre. V celotni pisemski pošiljki se namreč pojavljajo trije gospodarski subjekti: A. iz Francije, B. d.o.o. iz ... in tožeča stranka, katerih vloge niso jasno opredeljene, zato povprečni potrošnik ne more nedvoumno ugotoviti, kdo je dejanski organizator igre oziroma, katero podjetje bi naj podelilo nagrado. O navedbah tožeče stranke, da je opravljala le kurirske in poštne storitve ter da ni seznanjena z vsebino poštnih pošiljk, prvostopni organ ugotavlja, da iz pisemskih ovojnic izhaja, da je pošiljatelj C., D. d.o.o., enako je naveden pošiljatelj tudi v pošiljki, na isti naslov pa je treba vrniti tudi naročilnice za naročilo izdelkov. Prvostopni organ je ugotovil, da subjekt C. v poslovnem registru ne obstaja, zapis D. d.o.o. pa se očitno nanaša na tožečo stranko, ki zato šteje za inšpekcijskega zavezanca.

4. Na podlagi vsebine pisemskih pošiljk je tržni inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka v njih ustvarila lažen vtis, da je naslovnik brez kakršnihkoli obveznosti že dobil 56.000,00 EUR oziroma 58.000,00 EUR. Potrošnik sicer lahko sodeluje tudi brez nakupa izdelkov iz kataloga, vendar mora v tem primeru uporabiti neoznačeno ovojnico (in ne priloženo v pošiljki), s čimer se že navzven izpostavi vidnemu razlikovanju sodelujočih v nagradni igri, in se lahko pojavi dvom v regularnost žrebanja, sicer pa je že obljuba nagrade z visokim denarnim zneskom lahko vplivala na odločitev potrošnikov, ki se v nasprotnem primeru ne bi odločili za nakup izdelkov pri zavezancu. Od povprečnega potrošnika, ki je prejemnik pisemske pošiljke z obljubljeno nagrado z visokim zneskom, kar je zapisano z velikimi, poudarjenimi, barvnimi črkami in številkami in tudi na ovojnici, ni mogoče pričakovati, da bo prebral pravila nagradne igre, predstavljena na polovici enega lista in v občutno manjšem (drobnem) tisku. Z vsebino teh oglasnih sporočil bi torej potrošniki utegnili biti oškodovani, že plačilo poštnine pri pošiljanju naročilnice pa izpostavlja potrošnika stroškom.

5. Vsebina takšne pošiljke nedopustno vpliva ali bi utegnila vplivati oziroma bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelki, ki bi jih naročali po predloženih katalogih. Tožeča stranka tako z navedeno vsebino ustvarja ali bi utegnila ustvariti lažen vtis, da je prejemnik reklamnega sporočila - potrošnik, obljubljeno visoko denarno nagrado že dobil, kar ni res, dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati visoko denarno nagrado, pa vključuje najmanj plačilo stroškov poštnine. Glede na to gre za agresivno poslovno prakso v skladu z 8. točko 10. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP).

6. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, pa je njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi pritrjuje prvostopnemu organu, da je z zgoraj opisanim tožeča stranka izvajala agresivno poslovno prakso.

7. Tožeča stranka v vloženi tožbi kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je bil ukrep izrečen pravemu zavezancu, torej ali je tožeča stranka pasivno legitimirana za prejem prepovedi, kot je zapisana v izpodbijani odločbi. Razen tega navaja, da je v zvezi z inšpekcijskim pregledom z dne 16. 6. 2017 podala pripombe, ni pa bila izrecno pozvana, da mora predložiti tudi dokazila, ker sicer tega kasneje ne bo več mogla storiti. Iz tega razloga je pogodbo o poslovnem sodelovanja z družbo B. d.o.o. z dne 28. 2. 2017 predložila šele s pritožbo, vloženo v upravnem postopku. Zatrjuje, da bi moral inšpektor za ugotovitev dejanskega stanja o tem, kdo je organizator nagradne igre, po uradni dolžnosti v celoti raziskati dejansko stanje in ugotoviti materialno resnico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

9. Tožba ni utemeljena.

10. S sklepom št. II U 527/2017-9 z dne 9. 6. 2020 je sodišče v skladu s 3. alineo drugega odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso, pri čemer je kot sporno izpostavljeno vprašanje, ali je tožeča stranka inšpekcijski zavezanec v obravnavani zadevi. Navedeno pomeni, da gre tako po dejanski kot pravni plati za enostavno zadevo (saj je sporna le ta okoliščina), zato je sodišče sklenilo, da bo o zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

11. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavno. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo v vse listine, ki so bile uporabljene v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom, vpogledalo pa je tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. ter ostale priloge sodnega spisa. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bilo tožeči stranki v postopku sicer omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev (kot nalaga četrti odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru - v nadaljevanju ZIN), kar po presoji sodišča sicer vključuje tudi možnost predložitve dokazov v svojo korist, ker pa na to ni bila izrecno opozorjena, je sodišče dokaz z zgoraj navedeno pogodbo štelo kot dopusten.

12. Tožeča stranka je v postopku predlagala izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem, zato je sodišče tožečo stranko vabilo na narok tudi z vabilom za zaslišanje strank, vendar pa zakoniti zastopnik tožeče stranke na narok ni pristopil. Pooblaščenec tožeče stranke je na naroku predlagal, da sodišče odloči brez zaslišanja tožnika. Glede na to in v skladu z drugim odstavkom 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 je sodišče sklenilo, da odloči brez zaslišanja tožeče stranke.

13. Materialnopravna podlaga predmetne odločitve je v ZVPNPP. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje: povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

14. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene opredeljuje 10. člen ZVPNPP. Ta v 8. točki določa, da šteje za agresivno poslovno prakso, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja ali dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

15. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

16. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena. Iz obširnih dejanskih ugotovitev prvostopnega organa izhaja, na kakšen način je tožeča stranka v poslanih poštnih pošiljkah nagovarjala stranke, kar med strankama ni sporno, in sodišče v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožeča stranka 50627 potrošnikom v mesecu maju 2017 poslala pisemske pošiljke, ki so z napisanim na pisemski ovojnici in vsebino pošiljke vzbujale vtis, da so že dobili nagrado oziroma finančno ugodnost, s tem pa povzročile ali bi lahko povzročile, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V pošiljkah oziroma na pisemskih ovojnicah je bilo namreč navedeno: „predmet – vrednost izjemne igre 56.000,00 € za izplačilo“; „veliki zmagovalec, ki ga je imenoval izbrani notar, zadnje obvestilo pred dokončno zaključitvijo“; „uradno obvestilo o podelitvi nagrade na vaše ime“, „naziv igre: 56.000 € samo za vas“, „56.000,00 € je VAŠIH“, URADNA GARANCIJA PLAČILA, URADNO POTRDILO O PODELITVI NAGRADE, Gospa V., znesek 58.000,00 moramo zares plačati vam“ itd.. S tem je bil pri potrošnikih lahko ustvarjen lažen vtis, da so že dobili nagrado, čeprav je dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado vključevalo najmanj plačilo poštnine (8. točka 10. člena ZVPNPP). Na ta način je bila bistveno zmanjšana svoboda izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z nakupom ponujenih izdelkov, zaradi česar je lahko potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

17. Zgoraj navedena dejstva med strankami niso sporna. Sporno je, ali je bila tožeča stranka utemeljeno obravnavana kot inšpekcijska zavezanka. Trditev tožeče stranke je, da tožeča stranka ni bila organizator nagradne igre, in ni sestavljala reklamnih sporočil ali izdelovala oglasov. Tožeča stranka je zgolj posredovala pakete, ki jih je prejela sestavljene z nalepko s podatki naslovnika, naslovnikom. Razen tega je bila njena naloga, da prejeta naročila strank vrne na naslov družbe B. d.o.o.. Navaja, da iz pravil nagradne igre izhaja, da je organizator družba A., tožeča stranka pa je le posrednik med družbo B. d.o.o. in naslovniki.

18. Predmet presoje v tem upravnem sporu je inšpekcijski ukrep izrečen po 12. členu ZVPNPP. Po tej določbi pristojni organ, kadar ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso, prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročil oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja.

19. Glede na citirane določbe ZVPNPP je za odločitev v predmetni zadevi bistveno, da je namen inšpekcijskega ukrepa, izrečenega na podlagi 12. člena tega zakona, varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Izreče se podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde na izrek ukrepa ne vpliva. Za odločitev v predmetni zadevi je tako nebistvena morebitna krivda tožeče stranke za zgoraj opisano obliko poslovanja in okoliščina, ali je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino poštnih pošiljk1. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožeča stranka zgoraj opisane poštne pošiljke pošiljala potrošnikom, glede na citirane določbe ZVPNPP pa je to zadostna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa o prepovedi uporabe takšne nepoštene poslovne prakse, ker bi ta lahko povzročila oškodovanje potrošnikov.

20. Na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, kakšen je poslovni oziroma pogodbeni odnos med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. ali podjetjem A., za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je bil organizator predmetne nagradne igre. Za odločitev je bistveno, da iz vsebine poštnih pošiljk izhaja, da je tožeča stranka navedena na ovojnicah kot pošiljatelj in na naročilnicah kot naslov, kamor je treba le-te vrniti. V razmerju do potrošnika je torej bila tožeča stranka pošiljatelj in naslov, na katerega se potrošniki obračajo s svojimi naročili oziroma prijavami za sodelovanje v nagradni igri. Tudi iz 1. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in družbo B. d.o.o., ki jo je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku, izhaja, da je tožeča stranka (med ostalim tudi) sprejemala telefonska naročila, obdelovala reklamacije ter dajala pisne in ustne informacije v zvezi s poslovanjem naročnika, torej družbe B. d.o.o., na območju Slovenije. Glede na to je bila tožeča stranka v razmerju do potrošnika izvajalec predmetne poslovne prakse in je bil torej inšpekcijski ukrep pravilno izrečen tožeči stranki.

21. Tožeča stranka s tožbenimi navedbami, da je v zadevi opravljala le kurirske storitve in da z vsebino pošiljk ni bila seznanjena, pravilnosti takšne odločitve ne more omajati. Zgoraj je obrazloženo, da pošiljanje predmetnih pošiljk šteje za agresivno in s tem nepošteno poslovno prakso, na izrek inšpekcijskega ukrepa pa krivda izvajalca takšne poslovne prakse ne vpliva. Inšpekcijski ukrep je izrečen zaradi varstva potrošnikov, vsa ostala eventualno sporna vprašanja pogodbenih partnerjev, ki so udeleženi pri takšni poslovni praksi, pa rešujejo ti med seboj.

22. Ob tem sodišče dodaja, da se od udeležencev v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne (kar je treba razumeti tudi gospodarske oziroma poslovne) dejavnosti pričakuje, da ravnajo z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Naloga subjektov na trgu je namreč, da v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka skrbijo za to in ravnajo tako, da pri tem ne izvajajo nepoštene poslovne prakse, torej prakse, ki lahko pomeni oškodovanje potrošnikov. Kot je že pojasnjeno morebitna (ne)krivda tožeče stranke na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, poslovni partnerji, udeleženi pri tem poslu, pa morajo morebitna sporna vprašanja, rešiti zunaj predmetnega postopka.

23. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Da je šlo za nagradno igro in obljubo nagrade je sicer razvidno že iz pisemskih ovojnic, prav tako je na njih naveden pošiljatelj – tožeča stranka.