Jedro

Skrajšani postopek brez zaslišanja obsojenca je določen v 3. odstavku 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki očitno v zadevah, v katerih je predmet odločanja privilegij in ne pravica obsojenca, ne predpisuje enakega varstva kot ga imajo stranke po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Pri upoštevanju vedenja obsojenca med prestajanjem kazni, ugotovljena kršitev hišnega reda zadošča za dvom v utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu te sodbe je Komisija za pogojni odpust na podlagi 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – ur. preč. bes., 76/08 in 40/09 – ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 in 39/09 – KZ-1) dne 19.5.2010 zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V obrazložitvi navaja, da je prošnji tožnika, ki prestaja kazen 2 let zapora, po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru K 212/2008 z dne 18.12.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 40/2009 z dne 4.3.2009, v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (ZPKZ), na seji dne 12.3.2010 ugodila in odločila, da se tožnik pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora dne 31.5.2010. Po sporočilu ZPKZ z dne 19.5.2010, da je tožnik kršil hišni red, ker so bili dne 15.5.2010 pri osebnem pregledu tožnika in sobe, najdeni športni copati s prirejenim dnom (sum za vnos prepovedanih substanc) in gumijasti prstniki od rokavic in lepilni trakci (sum, da le-to služi za manipulacijo pri oddaji urina), pa se je komisija na izredni seji dne 19.5.2010 ob upoštevanju 88. člena KZ-1, odločila da ga pogojno ne odpusti, ker glede na navedeno ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožnik v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe izredno skopa. Zatrjuje, da odločbe ni mogoče preizkusiti, ker ne navaja razlogov glede ugotovitve, da ni mogoče pričakovati, da tožnik v času pogojnega odpusta kaznivega dejanja ne bo ponovil. Meni, da zgolj s sklicevanjem na določilo 88. člena KZ-1 ni utemeljena odločitev o zavrnitvi prošnje. Komisiji očita, da ni navedla okoliščin, ki jih zakon določa za presojo ali naj se obsojenca odpusti. Zatrjuje, da o vsebini sporočila ZPKZ Koper z dne 15.5.2010 ni bil seznanjen. Ker so v njem neresnične navedbe, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjasni in ker na tem sporočilu temelji izpodbijana odločitev, tožnik meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Po zatrjevanju tožnika v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in je bil zato iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. V nadaljevanju navaja dejstva in okoliščine in predlaga dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da športni copati, ki so mu bili zaseženi niso imeli prirejenega dna in da jih je uporabljal le pri opravljanju dela znotraj zavoda in da v njegovi omari niso bili najdeni gumijasti prstniki od rokavic in lepilni trakci. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da mu z dnem 31.5.2010 odbori pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni. Podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Ministrstvu za pravosodje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v zvezi z očitanimi kršitvami določb postopka sklicuje na 5. odstavek 88. člena Kazenskega zakonika. Izpodbijana odločba pa je bila izdana v skrajšanem postopku na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 8. člena in 107. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po katerem se o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Zato je neutemeljen tožbeni očitek absolutnih bistvenih kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes., 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP). V zvezi z tožbenimi ugovori glede nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožena stranka vztraja pri ugotovitvi, da so bili copati prirejeni za prenašanje nedovoljenih predmetov in zato že sama posest in nošnja copat predstavlja zadosten razlog za zavrnilno odločbo o pogojnem odpustu. Ker je prirejenost copat ugotovilo osebje zavoda, ki je pri tem izkušeno (saj je že v preteklosti našlo prirejene copate, ki so služili tudi za prenašanje nedovoljenih predmetov), ker niti s pregledom posnetkov ne bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti ali je tožnik dejansko zapustil Zavod v spornih copatih in ob dejstvu, da je že sama posest prirejenih copat kršitev hišnega reda, tožena stranka meni, da izvajanje v tožbi predlaganih dokazov ni potrebno. V nadaljevanju navaja okoliščine, zaradi katerih, je v izpodbijani odločbi navedla tudi gumijaste prstnike in lepilne trakce, ki sicer res niso bili najdeni v omarici tožnika. Tožena stranka meni, da je glede na to, njena odločba zakonita. Sodišču predlaga, da na podlagi 1. odstavka, podrejeno pa na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti se med drugim upošteva tudi njegovo vedenje med prestajanjem kazni (5. odstavek 88. člena Kazenskega zakonika). O pogojnem odpustu obsojencev odloča komisija za pogojni odpust, na seji in izda o odločitvi pisno odločbo. Odločba, s katero je bila zavrnjena vloga za pogojni odpust mora biti obrazložena (1. in 2. odstavek 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Po 3. odstavku 8. člena ZIKS-1 tudi v zadevah izdanih na podlagi 107. člena ZIKS-1 odloča pristojni organ v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Z izpodbijano odločbo je komisija za pogojni odpust na podlagi podatkov v poročilu zavoda, v katerem prestaja tožnik zaporno kazen, po prostem preudarku presodila, da zaradi kršitev hišnega reda (posest in uporaba prirejenih športnih copat, gumijastih naprstnikov in lepilnih trakcev) pri tožniku ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Po določbi 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1), v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče preveri ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni kršila v tožbi navedenih določb Zakona o splošnem upravnem postopku. Skrajšani postopek brez zaslišanja obsojenca je namreč določen v že navedenih določbah ZIKS-1, ki očitno v zadevah, v katerih je predmet odločanja privilegij in ne pravica obsojenca, ne predpisuje enakega varstva kot ga imajo stranke po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Brez podlage v izpodbijani odločbi je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila odločbe, saj je v njej navedla da je tožnik kršil hišni red in tudi podatke, na podlagi katerih je to lahko ugotovila in na podlagi katerih je sklepala, da ne more utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ob nespornem dejstvu, da so bili pri obsojencu dne 15.5.2010 najdeni in začasno zaseženi športni copati s poškodovanim dnom in ob upoštevanju podatka v poročilu zavoda, da je dno na copatih prirejeno, je komisija imela podlago za zaključek, da je tožnik zaradi posesti spornih copat kršil hišni red. To pa pomeni, da je bila odločitev sprejeta z upoštevanjem tožnikovega vedenja med prestajanjem kazni, to je v skladu z določbo 5. odstavka 88. člena KZ-1. Ker tožnik v tožbi ne navaja okoliščin in ne predlaga dokazov, s katerimi bi izpodbijal dejstvo, da so mu bili s potrdilom dne 15.5.2010 odvzeti sporni športni copati in niti ne zatrjuje, da so mu bili po izdaji odločbe, vrnjeni po presoji sodišča izvajanje predlaganih dokazov (glede uporabe spornih copat pri izhodih, glede poškodbe na dnu), za odločanje v tem upravnem sporu ni potrebno.

Pri upoštevanju vedenja obsojenca med prestajanjem kazni, pa tudi po oceni sodišča, ugotovljena kršitev hišnega reda zadošča, za dvom v utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Zato tudi dejstvo, da tožniku niso bili zaseženi prstniki rokavic in lepilni trakci, ne more vplivati na ugotovljeno kršitev.

Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da Komisija za pogojni odpust, ki je bila pooblaščena, da o vlogi tožnika odloči po prostem preudarku, meje prostega preudarka ni prekoračila in da je prosti preudarek uporabila na način, ki ustreza namenu, za katerega je v ZK-1 določen. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroke postopka, če sodišče tožbo zavrne.