Jedro

Če delodajalec zavrne zahtevo sindikata po priznanju reprezentativnosti, lahko sodišče, če ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji, razveljavi odločitev delodajalca in samo prizna sindikatu status reprezentativnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo udeleženca z dne 25.1.1999 in določilo predlagatelja za reprezentativen sindikat pri udeležencu. Nadalje je odločilo, da predlagatelj in udeleženec trpita vsak svoje stroške postopka.

Udeleženec se je pritožil zoper takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, ki se po določbi 1. odst. 14. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94 uporablja pred delovnimi in socialnimi sodišči, kolikor ni s ZDSS drugače določeno). Navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo prekoračilo pooblastila, ko je razveljavilo njegovo odločitev z dne 25.1.1999 in nadomestilo sporni akt, pri čemer pa ni obrazložilo uporabe določbe 4. odst. 57. čl. ZDSS. S tem, ko je predlagatelja določilo za reprezentativen sindikat, je očitno postopalo tudi na podlagi določbe 41. čl. ZDSS, čeprav se na to v razlogih odločbe ne sklicuje. Kot udeležencu mu je odvzelo možnost obravnavanja o pravilni in popolni vlogi predlagatelja. Glede tega opozarja na prvoten statut in njegove kasnejše dopolnitve, ki so bile predložene šele v sodnem postopku. Meni, da niso izpolnjeni kriteriji, da se predlagatelja določi za reprezentativen sindikat in se sklicuje na nedopustnost, da je sodišče samo ugotavljalo pristopne izjave članov.

Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni ugodilo predlogu, da se ugotovi zatrjevano šikaniranje članov in ko ni na zadnjem naroku obravnave zaradi spremenjenega senata ponovno izvedlo že izvedene dokaze. Poleg tega je spregledalo procesne predpostavke glede možnosti arbitražnega reševanja spora. Nadalje se v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja sklicuje na nepravilnosti v postopku ustanovitve sindikata glede pristopnih izjav posameznih članov, pristnosti prezenčnih listin, vprašanja demokratičnosti v zvezi z včlanjevanjem delavcev, ki niso vozniki. Opozarja na sestanek prvega zbora z dne 23.6.1998, na katerem so se sprejele dopolnitve k statutu in sklep, da so člani sindikata le vozniki. Oporeka veljavnosti sprejetih sklepov in aktov, pri čemer dvomi v resničnost in verodostojnost tistega, kar mu je bilo predloženo. Po njegovem vsebuje odločba številna nasprotja v odločilnih razlogih, pri čemer v svoji obširni pritožbi še dodaja, da je sodišče poklonilo verodostojnost predvsem izpovedbam prič predlagatelja, ne da bi popolno upoštevalo tudi izvedene dokaze, kot tudi dokaze na udeleženčevi strani. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sindikalna dejavnost ima podlago v mednarodnih pravnih dokumentih, ustavi, zakonu in aktih sindikatov. V skladu z določbo 2. čl. konvencije MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu pravice do sindikalnega organiziranja iz leta 1948 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 54/92) imajo delavci in delodajalci pravico, da lahko brez kakršnegakoli razlikovanja in brez predhodne odobritve po svoji izbiri ustanavljajo organizacije ter se vanje vključujejo v skladu z njihovimi statuti, pri čemer imajo delavci in delodajalske organizacije še po navedeni določbi konvencije tudi pravico sprejemati statute, izbirati svoje predstavnike in same upravljati, delovati ter oblikovati svoje akcijske programe. V skladu s 4. tč. 23. čl. Splošne deklaracije OZN iz leta 1948 o človekovih pravicah ima vsakdo pravico, da za obrambo svojih interesov z drugimi ustanovi sindikate in z možnostjo v njihovo včlanitev. Tudi Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91) v določbi 76. čl. zagotavlja, da je ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje svobodno. Svoboda sindikalnega delovanja je opredeljena še v določbi 1. odst. 4. čl. zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), po kateri imajo delavci pravico organizirati sindikat, ki varuje pravice in interese članov v skladu z zakonom in statutom. ZTPDR v 89. čl. določa kaznovanje za prekršek, če organizacija oz. delodajalec krati delavcem pravico, da organizirajo sindikat. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve dejanskega stanja zaslišalo več prič tako na strani predlagatelja kot udeleženca, izvedlo listinske dokaze ter svoje ugotovitve ustrezno obrazložilo. Pritožba opozarja na številne nepravilnosti pri ustanovitvi A. -A. na sestanku dne 15.4.1998, na sestanku njegovega prvega zbora dne 23.6.1998, pri sprejemanju statuta in njegovih kasnejših dopolnitev, kot tudi glede pristopnih izjav članov sindikata in okoliščin obveščanja oz. sodelovanja z udeležencem. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da je bil navedeni sindikat ustanovljen na sestanku delavcev, ki se je izvedel v dveh delih dne 15.4.1998, na katerem se je število prisotnih ugotovilo s preštevanjem in po predhodnem obravnavanju sprejel statut sindikata. Opustitev določenih formalnosti glede seznanitve s pismenim gradivom, vodenju sestanka in ostalih nepravilnosti, ki naj bi po navedbi pritožbe vplivali na legitimnost in pravilnost takšnih sindikalnih odločitev, v zadevi nimajo odločilnega pomena. Sodišče je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo izpovedbe zaslišanih prič in pravilno ugotovilo, ko je štelo, da je bil z dnem 15.4.1998 ustanovljen sindikat in sprejet tudi njegov statut. To potrjuje tudi dopis pristojne izpostave upravne enote z dne 29.1.1999. Ta je bil potem v skladu z določbo 3. čl. zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRS, Ur. l. RS, št. 13/93) skupaj z zahtevo in zapisnikom z ustanovitvenega sestanka po pooblaščeni osebi sindikata pravilno predložen pristojnemu upravnemu organu, ki je dne 8.6.1998 izdal odločbo o shrambi statuta. Navedeno je bilo objavljeno v uradnem listu, s tem pa je sindikat v skladu z določbo 2. čl. ZRS pridobil status pravne osebe, kar po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja odločilno dejstvo, ki bi ga moral predvsem upoštevati udeleženec, ko je odločal o njegovi reprezentativnosti in pogojih iz določbe 6. čl. ZRS. Zato pritožbene navedbe o obstoju zatrjevanih pomanjkljivostih in kršitvah ter nepravilnostih v postopku predlagatelja, ne morejo biti upoštevne.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo glede zmotnosti ugotovitve v izpodbijani odločbi o udeleženčevi nepristojnosti presojanja veljavnosti predlagateljevih aktov. Veljavnost sprejetih aktov sindikata lahko presojajo le njegovi organi in če je potrebno, združenje sindikatov ter nadalje pri podelitvi pravne osebnosti, pristojen upravni organ, pri čemer to ni pristojnost delodajalca. Ta ima samo pooblastilo, da v skladu z določbo 3. odst. 10. čl. ZRS odloči o reprezentativnosti sindikata, kar pomeni, da v skladu z predloženimi akti sindikata oceni, ali so podani pogoji iz določbe 6. čl. ZRS. Ker je udeleženec v konkretnem primeru zavrnil predlagateljevo prošnjo za izdajo odločbe o reprezentativnosti sindikata, je sodišče pristojno, da tudi po vsebini ugotovi, ali so bili v sporu izpolnjeni pogoji za določitev njegove reprezentativnosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje dokazno preizkusilo vse zakonsko opredeljene pogoje in ugotovitve v odločilnih razlogih ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi o tem, da je bil sindikat ustanovljen z namenom zaščite interesov predvsem voznikov, pri čemer tudi soglaša, da to ne zmanjšuje ali vpliva na demokratičnost sindikata. Že dejstvo, ki izhaja iz poziva z naslovom "spoštovani kolega voznik", nakazuje zgolj na bodočo vlogo in dejavnost sindikata, pri čemer iz določb statuta ne izhaja, da so člani predlagatelja le vozniki, niti ni navedeno vnešeno v spremembe in dopolnitve statuta. Iz določbe 8. čl. statuta je razvidno, kdo sestavlja sindikat voznikov, določba 9. čl. pa opredeljuje prostovoljno včlanjevanje delavcev v sindikat na podlagi pisne izjave. Tudi določba 11. čl. statuta, na katero opozarja pritožba ne navaja, kdo in kako lahko postane član sindikata, temveč opredeljuje zgolj seznanitev novega voznika s pravicami in obveznostmi oz. sindikalnim delovanjem. Navedene, kot tudi ostale določbe statuta tako v ničemer ne omejujejo demokratičnosti in svobode včlanjevanja v predlagatelja oz. da bi onemogočale delovanje in uresničevanje članskih pravic ter obveznosti. Ob tem pa ugotovitev na prvem zboru predlagatelja dne 23.6.1998, da je članstvo sestavljeno le iz voznikov, ne more imeti odločilen pomen, saj kot takšna ni bila vnešena v predlagateljeve akte.

Nadalje je sodišče prve stopnje pri predlagatelju ugotovilo tudi obstoj ostalih zakonitih pogojev reprezentativnosti. Pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Predlagatelj je imel ob vložitvi prošnje najmanj predpisano večino članov iz določbe 9. čl. ZRS, ki so postali člani sindikata na podlagi podpisanih pristopnih izjav. Sodišče je v dokaznem postopku preizkusilo takšne izjave, saj mora v sporu ugotoviti resnično dejansko stanje glede tega, ali so ob podaji prošnje ustrezale tako po vsebini kot višini članstva, ki ga določa zakon. Zato pritožbena navedba, da sodišče ni imelo pooblastila ugotavljati število pristopnih izjav v primerjavi z številom voznikov oz. zaposlenih delavcev pri udeležencu, ne more biti upoštevna. Pritožbeno sodišče dodatno k temu opozarja še na sklep z dne 25.1.1999, s katerim je bila zavrnjena prošnja za izdajo odločbe o reprezentativnosti predlagatelja. Iz odločbe izhaja, da je udeleženec preučil predloženo dokumentacijo. Tako je med ostalim v obrazložitvi odločbe navedel, da predlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz 5. odst. (pravilno: 5. alinee) 6. čl. ZRS, kar kaže, da je v skladu s dokumentacijo pogoje v celoti preiskusil. V kolikor je udeleženec že takrat smatral, da je dokumentacija pomanjkljiva oz. vložena prošnja nepopolna, je imel vso možnost, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predlagatelja pozvati, da vlogo ustrezno dopolni ali popravi, saj bi v nasprotnem lahko vlogo zavrgel. Pritožbeno sodišče glede očitka pritožbe o obstoju številnih bistvenih kršitev postopka navaja, da sodišče ni v ničemer prekoračilo zahtevka, saj je odločilo v skladu z vloženim predlogom. Sodišču je po določbi 2. odst. 41. čl. ZDSS dana pristojnost, da razreši sporno razmerje tudi v primeru, če predlog ne vsebuje določenega zahtevka, saj sodišče nanj ni vezano. V konkretnem sporu je sodišče po izvedbi dokazov v celoti ugodilo zahtevku in odločilo po določbi 4. odst. 57. čl. ZDSS, ki je sicer uporabljiva v izjemnih primerih, ko gre za razloge nujnega varstva pravic udeležencev. Sodišče se v izpodbijani odločbi ni opredelilo do tega razloga, niti ni citiralo določbo oz. se sklicevalo na sklep, namesto odločbo, kar opredeljuje navedena pravna norma. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna postopkovna opustitev v izpodbijani odločbi ne more predstavljati bistvene kršitve postopka oz. vplivati na zakonitost odločbe. V zadevi gre vendarle za priznanje reprezentativnosti predlagatelja, ki naj bi celo pristopil k podpisu podjetniške kolektivne pogodbe, torej k dejanju, ki je v pristojnosti zgolj reprezentativnega sindikata, zaradi česar v sporu ne obstojijo nikakršni vsebinski zadržki za trditev, da rešitev spora ne bi bila nujna.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz dokazov, glede katerih je smatralo, da jih je potrebno izvesti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča na naroku glavne obravnave dne 7.1.2000 res ni sledilo predlogu udeleženca, da zaradi spremenjenega senata ponovno zasliši že zaslišane priče in izvede še ostale predlagane dokaze.

Vendar pa v danem primeru ravnanje sodišča, ko je po posvetovanju senata sprejelo sklep, da se preberejo izpovedbe zaslišanih prič in v nadaljevanju, ko je ugodilo oz. zavrnilo ostale dokazne predloge udeležencev, takšno postopanje ne more predstavljati bistvene kršitve postopka. V tej zvezi je ocenilo nepotrebnost ponovnega zaslišanja prič, saj udeleženec, razen sklicevanja na neposreden vtis sodišča, ni navedel drugih pomembnih razlogov, ki bi to utemeljevali, zaradi česar se ob ugotovljenih dejstvih šteje, da je bilo v konkretnem primeru zadoščeno načelu neposrednosti, ko je sodišče prebralo zapisnik o izvedenih dokazih iz predhodnega naroka. Pri tem pa dejstvo, da je sodišče v dokaznem postopku samo ugotovilo potrebno število članov sindikata, predstavlja zgolj ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s preizkusom pogoja iz določbe 6. čl. ZRS. Zato navedeno ne more predstavljati bistvene kršitve postopka, kot to zmotno navaja pritožba.

Udeleženec se v pritožbi sklicuje na procesno predpostavko arbitražnega reševanja spora in da mu je sodišče vzelo možnost, da se o tem izreče v matičnem postopku. Pritožbeno sodišče poudarja, da je reševanje kolektivnih sporov opredeljeno v določbi 61. čl. splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 40/97) ter v nadaljevanju v določbah, ki urejajo postopek pomirjanja in arbitraže. Pristojnosti za mirno reševanje takšnih sporov pa ima tudi predsednik senata v skladu z določbo 52. čl. ZDSS. Kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 25.5.1999, poskušana poravnava med predlagateljem in udeležencem ni uspela. Tako sta oba imela možnost, tudi v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo, da bi podala ustrezno pobudo za pomirjanje, torej rešitev spora na miren način. Zato pritožbeni očitek, da je bila udeležencu odvzeta možnost mirnega reševanja spora oz. z arbitražo, ne more biti utemeljen.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Udeleženčevo pritožbo je presodilo glede vseh navedb in zaključilo, da niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), pri čemer je še ugotovilo, da so razlogi v izpodbijani odločbi v odločilnih dejstvih jasni in materialnopravno pravilni. Ker tako pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).