Jedro

Ob priznanih omejitvah je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in zmožnost opravljanja drugih ustreznih del v okviru štiriurnega delovnega časa. Pri tožniku ne gre za pridobitno dela nezmožnost, pač pa je v skrajšanem štiriurnem delovnem času še vedno zmožen za drugo ustrezno delo, ki bi ga opravljal z omejitvami. Zato tožnikov zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje jo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 8. 2011, odločbo št.... z dne 18. 4. 2011 pa spremenilo tako, da se besedilo v drugem odstavku izreka „zaradi posledic poškodb izven dela z dne 10. 12. 1995 in bolezni“ nadomesti z besedilom: „zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 10. 12. 1995“ in poškodbe izven dela“ (I. izreka sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se tožnik od 8. 4. 2009 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od tega dne prizna pravica do invalidske pokojnine ter je toženka dolžna odmeriti višino invalidske pokojnine in tožniku izplačati zneske odmerjene pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter sklenilo, da stroške v višini 36,43 EUR tožniku povrne toženec, tako da ta znesek nakaže na račun Delovnega sodišča v Ljubljani (III. izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po tem, ko je pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B., dopolnilno mnenje k temu izvedenskemu mnenju in po zaslišanju primarija prof. dr. C.C.. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnik težave predvsem z levim kolkom, poškodba leve roke pa ga bistveno ne ovira. Ob upoštevanju, da je tožnik NKV delavec, priučen zidar, da je nazadnje opravljal delo na delovnem mestu „sukalec II“, je sodišče, ob sprejetju mnenja izvedenskega organa štelo, da delovna zmožnost tožnika ni popolnoma izgubljena, saj ta še lahko dela v skrajšanem delovnem času s priznanimi omejitvami in to ne bo poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja. Je pa sodišče ugotovilo pri vzroku priznane invalidnosti drugačno dejansko stanje, kakor toženka v predsodnem postopku.

Zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik. Graja odločitev sodišča, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in tožnika ni zaslišalo, tako da je ta le v pripravljalnih vlogah lahko povedal, da je fizični delavec, da omejitve pri delu, ki jih je ugotovila in podala toženka v izpodbijanih odločbah praktično izključujejo kakršnokoli fizično delo, saj pridobitnega fizičnega dela, pri katerem se delno stoji, delno sedi, se ne prepogiba in ne čepi, ter ni potrebna spretnost ene roke, praktično ni. Za umsko delo tožnik ni usposobljen, zato mu zdravstveno stanje, ki zahteva takšne omejitve popolnoma onemogoča možnost zaposlitve. Popolno delovno nezmožnost potrjuje tudi mnenje izvedencev Hrvaške, do katerega se sodišče ni opredelilo in ga tudi povsem spregleda. Za tožnika bi takšna odločitev sodišča pomenila tudi izgubo pravic iz tega naslova zaradi invalidske upokojitve na Hrvaškem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami-v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 8. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo OE D. št. ... z dne 18. 4. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva tožnika po uveljavljanju novih pravi iz invalidskega zavarovanja zavrne in da je tožnik še dalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela z dne 10. 12. 1985 in bolezni v razmerju 50:50 in nima pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem delovnem mestu z novimi omejitvami: delno stoje, delno sede, brez pripogibanja in čepenja, brez del, kjer se zahteva spretnost levice.

Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 105/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1), veljavnem v času odločanja toženke. Ta v 60. členu določa definicijo invalidnosti, ki je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje in se v I. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, katerega delovna zmožnost je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela, vsaj s polovico polnega delovnega časa oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravico do invalidske pokojnine v skladu z določbo 67. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije oz. zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let oz. zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu je zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oz. 61 let starosti (ženska). Zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ne glede na pokojninsko dobo, če pa je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da gre pri tožniku za NKV delavca (priučen zidar), ki je nazadnje opravljal delo v E. d.o.o. na delovnem mestu „sukalec II“, ki je bil pred 12-imi leti operiran na levem kolku in mu je bila narejena totalna endoproteza. Kasneje je bil operiran tudi na levem zapestju in desni roki. V posledici tega je bila ugotovljena nekoliko zavrta gibljivost levega kolka, pri manipulaciji bolečin ni bilo. Gibljivost desnega kolka in obeh kolen je prosta in neboleča. Po poškodbi levega zapestja je omejena palmarna fleksija (pripogib dlani proti podlahti) in rahlo omejena tudi ulnarna (v smeri mezinca) deviacija. Stik z dlanmi je primeren, omejena je opozicija palca. Ugotovljena je bila amputacija končnega členka četrtega prsta desne roke z dobro ohranjeno gibljivostjo. Poškodba prstanca desne roke za tožnika ne predstavlja omejitve. V okviru 4 urnega delovnega časa je tožnik še vedno zmožen za drugo ustrezno delo, ki bi ga opravljal brez stalnega prepogibanja in sedenja, izmenoma sede in stoje oz. za dela, ki ne zahtevajo izrazite spretnosti levice. Za delo „sukalca II“ ni zmožen, ker se pri tem delu zahteva fin prejem levice, zmožen pa je za drugo delo z upoštevanjem navedenih omejitev, ki gredo pri sedenju na račun kolka in pri zahtevani spretnosti na račun poškodbe leve roke.

Takšne ugotovitve izvedenskega organa so skladne z ugotovitvami invalidskih komisij v predsodnem postopku, kakor tudi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 19. 8. 2013 in tudi z medicinsko dokumentacijo v sodnem spisu. Izvedensko mnenje izvedenskega organa je bilo podano s strani specialistov na področju katerih ima tožnik glavne zdravstvene probleme (ortoped), glede možnosti opravljanja del pa je izvedensko mnenje podal specialist medicine dela, prometa in športa. Opravljen je bil tudi osebni pregled tožnika, izvedenec medicine dela, prometa in športa pa je podal tudi ustno izvedensko mnenje na glavni obravnavi.

Takšno oceno dejanskega stanja sprejema, iz zgoraj navedenih razlogov, tudi pritožbeno sodišče. Ob priznanih omejitvah, ki so posledica operacije levega kolka in poškodbe levega zapestja je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in zmožnost opravljanja drugih ustreznih del v okviru štiriurnega delovnega časa. Ob oceni izvedenca, da pri tožniku ne gre za pridobitno dela nezmožnost, pač pa je v skrajšanem štiriurnem delovnem času še vedno zmožen za drugo ustrezno delo, ki bi ga opravljal brez stalnega pripogibanja in sedenja, izmenoma sede in stoje, oz. za dela kjer se ne zahteva izrazita spretnost levice v štiriurnem delu, kar vse ne bi poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja, tožeča stranka ni imela nobenih pripomb niti dokaznih predlogov in so tako pritožbene navedbe v tej smeri v nasprotju z 286. členom ZPP in jih pritožbeno sodišče niti ne more upoštevati.

V skladu z 286.b členom mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v upravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ne glede na to, da samo zaslišanje tožnika ne bi doprineslo k ugotavljanju njegove zdravstvene zmožnosti in ugotovljene invalidnosti, pa bi tožeča stranka bila dolžna kršitev določb pravdnega postopka, ki se po pritožbenih navedbah nanaša na to, da tožnik ni bil zaslišan kot stranka v postopku, uveljaviti pred sodiščem prve stopnje na sami obravnavi, ko je sodišče sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi. Dejstvo, da je tožniku uživalec invalidske pokojnine na Hrvaškem, kjer ima od 8. 4. 2009 dalje pravico na invalidsko pokojnino, ne vpliva na odločitev v predmetni zadevi, saj so predpisi pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja v različnih državah različni, prav tako nič ni pogoj, pod katerimi zavarovanci v neki državi pridobijo pravico na invalidsko pokojnino oz. je pri njih ugotovljena ali splošna nesposobnost za delo oz. sama kategorija invalidnosti pri tožniku se je kot materialno pravni predpis s strani sodišča prve stopnje pravilno upošteval ZPIZ-1. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in uporabljenem materialnem pravu s strani sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrniti in v izpodbijanem delu (II. točka izreka sodbe) potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s prvim odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP trpi sam svoje stroške pritožbe.