Jedro

S tem, ko sodišče, kljub obrazloženim navedbam storilca prekrška v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi je izpodbijal verodostojnost oškodovanca, storilca ni zaslišalo ter verodostojnosti obremenilne izjave oškodovanca ni preverilo z zaslišanjem očividca dogodka, je kršilo 22. in 29. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Murska Sobota je storilki prekrška Z. Č. dne 30. 4. 2012 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter ji izrekel globo v višini 250,38 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilka prekrška na podlagi četrtega odstavka 57.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) vložila ugovor, na podlagi katerega je prekrškovni organ izpodbijani plačilni nalog odpravil ter storilki prekrška z odločbo z dne 23. 8. 2012 ponovno izrekel globo v višini 250,38 EUR. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 21. 11. 2013 storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo, da je storilka prekrška dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 24. 3. 2014 vložila vrhovna državna tožilka, kot je navedla v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška, ki se je o njej izjavila z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 16. 4. 2014. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je storilka prekrška izrazila strinjanje z vloženo zahtevo ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je storilka prekrška predlagala zaslišanje priče B. J., ki je bil prisoten na kraju storitve prekrška, ter soočenje z oškodovancem in njegovo ženo, sodišče pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, ne da bi izvedlo katerega izmed predlaganih dokazov. Poudarja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da se je sodišče seznanilo z navedbami storilke prekrška, da je preučilo njihovo pravno relevantnost ter da se do njih v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, ter nadaljuje, da se prav tako ni opredelilo do predlaganih dokazov in ni pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Meni, da je s takšnim ravnanjem sodišče kršilo določbo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), sodba pa je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilka prekrška zoper izdani plačilni nalog vložila ugovor (listovna številka 20 spisa), v katerem je podala svoje videnje inkriminiranega dogodka, ter predlagala, da se v postopku o prekršku zasliši pričo B. J., ki je bil navzoč ob dogodku. Prekrškovni organ je izpodbijani plačilni nalog odpravil ter storilki prekrška izdal odločbo o prekršku, v razlogih katere je navedel, da je svojo odločitev sprejel na podlagi posrednih ugotovitev ter zbranih obvestil policistov Policijske postaje Murska Sobota. Prekrškovni organ priče B. J. ni zaslišal, niti ni v razlogih odločbe pojasnil, zakaj njeno zaslišanje ni potrebno. Storilka prekrška je v zahtevi za sodno varstvo ponovila navedbe ugovora zoper plačilni nalog, poudarila, da je bil ob dogodku navzoč B. J., ter dodatno predlagala, da se ji omogoči soočenje z oškodovancem ter njegovo ženo. Sodišče je v obravnavani zadevi odredilo razpis naroka za glavno obravnavo, ki bi moral biti dne 11. 9. 2013 (listovna številka 26 spisa), na katerega je povabilo storilko prekrška ter oškodovanca. Oškodovanec T. Š. je sodišču dne 19. 8. 2013 poslal dopis (listovna številka 29 spisa), v katerem je sodišče obvestil, da se zaslišanja dne 11. 9. 2013 zaradi pričakovanega rojstva otroka ne bo mogel udeležiti, ter sodišče prosil za določitev novega datuma zaslišanja. Dne 8. 11. 2013 (listovna številka 30 spisa) je sodišče prejelo dopis oškodovanca T. Š., naslovljen z „pisna izjava v zadevi ZSV 1/2013“, v katerem je opisal svoje videnje inkriminiranega dogodka. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi sodišče dne 11. 9. 2013 razpisani narok za glavno obravnavo opravilo, v spisu tudi ni sklepa o njegovem preklicu. Prav tako iz prekrškovnega spisa ni razvidno, ali se je storilka prekrška dne 11. 9. 2013 zglasila pri sodišču. 6. Sodišče je, ne da bi v obravnavani zadevi opravilo obravnavo, dne 21. 11. 2013 izdalo sodbo, s katero je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je svojo odločitev oprlo na pisno izjavo oškodovanca, v kateri je podrobno obrazložil okoliščine storitve prekrška, opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, ki ga je podala policijska postaja, vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe o prekršku ter na vsebino informativnega izpisa o kršitvi Policijske uprave Murska Sobota z dne 30. 4. 2012. Sodišče se do dokaznih predlogov oškodovanke v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo, je pa (točka 4. na 3. strani obrazložitve sodbe) navedlo, da storilka ni podala zahteve, da bi sodelovala pri izvedbi dokazov pred sodiščem, čeprav je v zahtevi za sodno varstvo izrecno predlagala soočenje z oškodovancem in njegovo ženo.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 presodilo, da ima po določbi 22. in 23. člena Ustave vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave, ki je v razmerju do 22. in 23. člena Ustave specialna, našteva minimalne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da se mu zagotovi pošteno sojenje. Ta jamstva morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnemu postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja, kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. V določenih primerih bo storilcu prekrška zagotovljen pošten postopek že z možnostjo seznanitve s podatki spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve. V drugih primerih pa - zaradi narave spornega vprašanja - o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če storilcu prekrška ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zahteva zaslišanje obremenilne priče. 8. V obravnavanem primeru je zaključek sodišča, da je potrebno storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrniti kot neutemeljeno, ker je oškodovanec v pisni izjavi podrobno in natančno obrazložil okoliščine storitve prekrška, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave. Glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo, v kateri je storilka prekrška opisala drugačno verzijo inkriminiranega dogodka, kot ga je oškodovanec predstavil policistom ter ponovil v pisni izjavi, na katero je sodišče oprlo izpodbijano sodbo, bi sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi storilko prekrška zaslišalo, izvedlo z njene strani predlagane dokaze ter ji omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Zgolj v tem primeru bi sodišče storilki prekrška zagotovilo pošteno sojenje. Ob tem je potrebno poudariti, da je storilka prekrška v ugovoru zoper plačilni nalog izrecno predlagala zaslišanje očividca dogodka B. J., v zahtevi za sodno varstvo pa tudi soočenje z oškodovancem in njegovo ženo, sodišče pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni utemeljilo, zakaj storilkinim dokaznim predlogom ni sledilo.

9. S tem, ko sodišče, kljub obrazloženim navedbam storilke prekrška v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi je izpodbijal verodostojnost oškodovančevega videnja poteka inkriminiranega prekrška, ni zaslišalo storilke prekrška ter verodostojnosti obremenilne izjave oškodovanca ni preverilo z zaslišanjem očividca dogodka, je kršilo 22. in 29. člen Ustave ter prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati storilko prekrška ter na podlagi izvedbe pravno relevantnih dokazov pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje.