Jedro

Tožnik je vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost in zoper delodajalca. Spor zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca je bil pravnomočno zaključen, vendar kljub temu na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko - zavarovalnico.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec kršil določila 5. člena ZVZD, saj bi moral sprejeti ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, ne glede na to, ali je družba, ki je zanj vodila organizacijo varstva pri delu, to predvidela ali ne. Iz zdravstvene ocene tveganja namreč izhaja zdravstvena ogroženost delavcev zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem in je malta kot takšen dejavnik tudi izrecno navedena. Delodajalec takšnih zaščitnih ukrepov ni sprejel. Naloga delodajalca je, da za delo z malto priskrbi ustrezno zaščito za delavce. Delodajalec bi moral računati, da se kljub skrbnemu in previdnemu ravnanju delavca, malta lahko odbije in delavcu pade v oči. Zato je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za vtoževano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni odškodnino v višini 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek za 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 do plačila je zavrnilo (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.847,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo (v točkah I in II izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ker nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (2. odstavek I točke izreka), pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe (1. odstavek točke I in točko II izreka).

Navaja, da je bila tožba vložena zoper tožnikovega takratnega delodajalca A. d.d. in zoper B. d.d., pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodne primere. Sodišče prve stopnje je zahtevek zoper obe toženi stranki zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožeče stranke odločitev zoper tožnikovega delodajalca potrdilo, sodbo pa je v delu, ki se nanaša na B. d.d., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju A. d.d. ni bila več stranka v postopku, zato po stališču pritožbe ni šlo več za individualni delovni spor, ampak za odškodninski spor med tožečo stranko in zavarovalnico, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 15/2007 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 826/2006. Ker tako niso bili več izpolnjeni pogoji za pristojnost delovnega sodišča, je delovno in socialno sodišče, s tem ko je odločalo o tem sporu, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost delodajalca tožeče stranke, se pa tožena stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Navaja, da tožnik ni podal nobenih konkretnih trditev, v čem je ravnanje delodajalca protipravno, prav tako pa ni zatrjeval vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca tožene stranke (delodajalca) in škodo. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvajanje dokazov.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivda odgovornost tožnikovega delodajalca. Ta bi moral tožniku nuditi zaščitna sredstva, saj se v poglavju „II. zdravstvena ogroženost“ zdravstvene ocene tveganja kot zdravstveno ogroženost navaja tudi izpostavljenost delavcev kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem. Pritožba navaja, da ni naloga delodajalca, da predvidi vse nevarne situacije in da za vsako nevarno situacijo predpiše učinkovito varovalno opremo. Zaščitna očala, tudi če bi bila predpisana, ne bi bila primerna za ometavanje sten, saj bi se ta zaradi vlage rosila in bi bila s tem zmanjšana vidljivost. Ker se delo opravlja na višini, bi bilo delo s takimi očali celo nevarno. Ker torej zaščitna očala za delo zidarja niso predpisana, delodajalec pa je tožnika poučil o varnem delu in izvajal ostale ukrepe, skladno s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu, tako delodajalcu ni mogoče očitati nobenega nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje napačno povzelo dokaze in zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moral tožnik s tveganjem, da se malta odbije in mu pade v oči računati in biti pri svojem delu bolj predviden.

Pritožba navaja, da je prisojena odškodnina odmerjena previsoko. Po stališču pritožbe, bi bil ustrezni znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 5.000,00 EUR, zato je dodatno dosojeni znesek 1.000,00 EU neutemeljen. Iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bil primeren znesek 11.000,00 EUR, saj je ta primerljiv z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih primerih.

Tožena stranka predlaga tudi, da pritožbeno sodišče glede na podane ugovore o utemeljenosti tožbenega zahtevka, predlaga tudi spremembo izreka o stroških postopka, glede na uspeh v pravdi. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in obravnavanje (pravilno: sojenje).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo. Na pritožbo tožeče stranke je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 741/2013 z dne 28. 11. 2013 delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 324/2010 z dne 8. 5. 2013 v delu, ki se nanaša na B. d.d.. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da objektivna odgovornost tožene stranke ni podana, ni pa bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi krivdno ni odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri poškodbi na delu, saj po stališču sodišča prve stopnje uporaba očal ni bila obvezna, ker ni bila predvidena v zdravstvenem delu ocene tveganja v prilogah pod BI/3 in BI/5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka (tožnikov delodajalec) malto opredelila kot dejavnik tveganja s toksičnim delovanjem, zato bi morala predvideti, da bi zaradi strupenih snovi oziroma kemične sestave malte, ki lahko pade delavcu v oko, prišlo do poškodbe oči, kot pri tožniku. Zato bi morala skladno s 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami) sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečilo nastanek poškodbe oči, kar bi lahko storila z uporabo zaščitnih očal, vezirja oziroma na drug način, ki bi onemogočil stik malte z očesom in to ne glede na to, ali je družba, ki je zanjo vodila organizacijo varstva pri delu tak ukrep predvidela ali ne. Zato je sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj dokazni postopek dopolni tako, da ugotovi morebiten obstoj ostalih elementov odškodninskega delikta in na podlagi podane trditvene podlage in predloženih dokazov o tožbenem zahtevku ponovno odloči. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišče prve stopnje, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pritožba neutemeljeno opozarja na to, da bi se sodišče prve stopnje moralo potem, ko je bil spor zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca A. d.d. pravnomočno zaključen, izreči za stvarno nepristojno za odločanje v odškodninskem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko B. d.d.. Tožnik je vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost in zoper delodajalca (navadno sosporništvo). V tem odškodninskem sporu nastopata kot solidarna zavezanca tožena zavarovalnica in delodajalec. Vsak od njiju je bil v tem sporu samostojna stranka, zato njegova dejanja ali opustitve niso koristile in ne škodila drugemu in se je lahko za vsakega posameznega sospornika tudi različno zaključil postopek. Postopek zoper drugo toženo stranko je bil pravnomočno zaključen, vendar pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi se izreklo za nepristojno za obravnavanje zahtevka zoper prvo toženo stranko, kakor je pravilno zapisalo v točki 5 obrazložitve. V zadevah opr. št. VIII R 15/2007, ki jo je dne 19. 9. 2007 obravnavalo Vrhovno sodišča Republike Slovenije in sklepu VDSS opr. št. Pdp 826/2006 z dne 12. 7. 2007, na kateri se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne gre za identična primera kot je obravnavani. V zadevi opr. št. VIII R 15/2007 je tožeča stranka tožbo zoper delodajalca umaknila, v zadevi Pdp 826/2006 pa sta tožnik in njegov delodajalec sklenila poravnava. Tako sta bila v teh dveh zadevah spora med delavcem in delodajalcem zaključena zaradi aktivnega ravnanja tožnika, ki je spor z delodajalcem zaključil bodisi z umikom tožbe bodisi s poravnavo. V obravnavanem primeru pa je bilo v sporu zoper tožnikovega delodajalca odločeno s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, tak pa je bil primer opr. št. Pdp 369/2011, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje. Zaradi tega skladno z 2. odstavkom 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni podal nobenih konkretnih trditev o tem, v čem je ravnanje delodajalca protipravno, prav tako pa tudi naj ne bi zatrjeval vzročne zveze med ravnanjem delodajalca in škodo, zaradi česar je trditvena podlaga pomanjkljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik trdil, da je tožena stranka za škodo, ki mu je nastala zaradi nezgode pri delu, ko mu je malta padla v desno oko in mu ga poškodovala, tako da mu je bila priznana invalidnost III. kategorije, objektivno odgovorna, ker je šlo za delo na višini, poleg tega pa je njena odgovornost tudi krivdna, ker delavci pri ročnem ometavanju niso uporabljali zaščitnih očal, ki za to delo niti niso bila predpisana, prav tako pa tudi na gradbišču niso bila na voljo. Tako je tožnik za ugotavljanje krivdne odgovornosti podal zadostno trditveno podlago.

Nadalje očita pritožba sodišču prve stopnje, da je zaključek o podani krivdni odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, napačen, saj zaščitna očala za delo zidarja niso bila predpisana, tožnik je bil poučen o varnem delu, delodajalec pa je tudi izvajal ostale ukrepe po predpisih s področja varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec kršil določila 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, saj bi moral sprejeti takšne ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, ne glede na to, ali je družba, ki je zanj vodila organizacijo varstva pri delu, to predvidela ali ne. Iz zdravstvene ocene tveganja namreč izhaja zdravstvena ogroženost delavcev zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem in je malta kot takšen dejavnik tudi izrecno navedena. Delodajalec takšnih zaščitnih ukrepov ni sprejel. Naloga delodajalca je, da za delo z malto priskrbi za delavce ustrezno zaščito, zato bi moral delodajalec računati, da se kljub skrbnemu in previdnemu ravnanju delavca, malta lahko odbije in delavcu pade v oči. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina odmerjena previsoko, saj naj bi bil ustrezen znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 6.000,00 EUR, ustrezen znesek iz naslova odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa naj bi bil znesek 11.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino v primerni višini ob upoštevanju tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja. Tožnik je v škodnem dogodku dne 15. 4. 2008 utrpel kemično opeklino veznice in roženice desnega očesa, zdravljenje pa je bilo kljub ustrezni terapiji dolgotrajno, saj je bilo zaključeno šele 20. 3. 2009. Tožnik je prvih pet mesecev ves čas trpel bolečine, večkrat je moral na očesno kliniko (na začetku en mesec vsak dan) na kontrole, da je bil skoraj tridesetkrat pregledan pri specialistu oftalmologu, velikokrat pa tudi pri osebnem zdravniku. Tri mesece je moral strogo mirovati in je bil v tem času povsem odvisen od pomoči drugih. Neprijetna so bila izpiranja in odstranjevanja drobcev malte takoj po poškodbi in dajanje očesnih kapljic in maziva v oko večkrat dnevno. Tako je odškodnina odmerjena v višini 6.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi po stališču pritožbenega sodišča povsem primerna.

Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi glede odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki mu jo je sodišče prve stopnje dosodilo v višini 14.000,00 EUR in razloge za odločitev podrobno navedlo v točki 21 obrazložitve. Pri tožniku je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi izgube globinskega prostorskega vida, zaradi česar je spremenjena tudi njegova delazmožnost. Po ugotovitvah izvedenca je ostrina vida desnega očesa zmanjšana na polovico normalne vrednosti, roženica je delno skaljena, oko je občutljivo na hitre spremembe temperature in na onesnaženost zraka. Zaradi oslabelosti vida se hitreje utrudi pri branju, gledanju televizije, vožnji avtomobila in domačih opravilih.

Tožena stranka sicer ni izpodbijala odškodnine, ki jo je tožniku iz naslova nepremoženjske škode za strah v višini 1.000,00 EUR prisodilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je v okviru materialnopravne presoje ugotovilo, da je tudi ta določena v ustreznem znesku.

Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.