Jedro

Za presojo, ali gre za nesklepčno tožbo oziroma za takšno tožbo, pri kateri iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, so odločilna le dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi. Predloženi dokazi so odločilni šele, če sodišče ugotovi, da gre za sklepčno tožbo in nato presoja, ali so ob sklepčni tožbi podani pogoji za obsodilno zamudno sodbo; sploh pa se pri izdaji zavrnilne zamudne sodbe dokazi ne ocenjujejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik parcele št. 2995/2, vložek št. 2012, k.o. S. ter od toženih strank izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo te parcele na njegovo ime in povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvemu sodišču. Meni, da je sodba nepravilna in predvsem nenavadna, saj bi sodišče moralo izvesti postopek, do zaključka prve obravnave pa lahko tožnik dostavi še nove dokaze in navaja nove trditve. Taka sodba kot je izpodbijana, ki je izdana brez obravnave in ki temelji na trditvah, kot so te v razlogih sodbe, je izrazito nezakonita in celo posega v ustavne pravice tožnika do sodnega varstva, grobo pa tudi posega v procesne pravice. Opozarja na trditev v tožbi, da je parcela vseskozi v posesti P. in tudi tožnika. Pravni prednik tožnika pa je umrl v P. kot državljan SFRJ. Ob teh trditvah je dejstvo, ali je v zemljiški knjigi vpisana nacionalizacija, praktično nepomembno, pa tudi odločba o nacionalizaciji nima nikakršnega pomena, saj je pomembnejše, ali obstajajo sploh razlogi za nastanek državne lastnine in ali je po samem zakonu oče tožnika sploh izgubil lastnino. Nenazadnje pa je tudi v dobroverni posesti parcele tožnik že več kot deset let. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi praktično izdalo zavrnilno zamudno sodbo, saj se je v obrazložitvi sodbe tudi sklicevalo na določbo 3. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Ta pa določa, da v kolikor iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da lahko sodišče prve stopnje, ko zavrne tožbeni zahtevek, svojo odločitev opre zgolj na dejstva, ki so v tožbi navedena, ne more pa odločati o tem, ali so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. V tem primeru sodišče prve stopnje le ne more izdati (obsodilne) zamudne sodbe, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. Zamudna sodba po 318. členu ZPP predpostavlja, da sodišče ob izdaji te sodbe razpolaga le s tožbo, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila. V zamudni zavrnilni sodbi mora sodišče navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval oziroma, katera njegova dejstva je štelo za odločilna in zakaj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo zoper toženca uveljavlja tožnik, sodišče pa pri zavrnilni zamudni sodbi ne ocenjuje predloženih dokazov. V skladu s tem se tako zavrnilna zamudna sodba lahko izda, če gre za takoimenovano nesklepčno tožbo. Za presojo, ali gre za nesklepčno tožbo oziroma za takšno tožbo, pri kateri iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka, so odločilna le dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi. Predloženi dokazi so odločilni šele, če sodišče ugotovi, da gre za sklepčno tožbo in nato presoja, ali so ob sklepčni tožbi podani pogoji za obsodilno zamudno sodbo; sploh pa se pri izdaji zavrnilne zamudne sodbe dokazi ne ocenjujejo, kot je to storilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. S tem, ko je sodišče prve stopnje poslalo tožbo toženima strankama v odgovor, ko sta toženi stranki podali odgovora na tožbo, ko je Občina P. vložila tudi pripravljalno vlogo, pripravljalno vlogo pa vložila še tožeča stranka, je izdaja zamudne sodbe na podlagi 3. odstavka 318. člena ZPP izključena. V pravni teoriji velja stališče, da je izdaja zavrnilne zamudne sodbe izključena, če sodišče sicer še ni izvajalo dokazov, je pa toženi stranki vročilo tožbo v odgovor; z vročitvijo tožbe je vzpostavljena kontradiktornost, zato mora sodišče meritorno odločiti o utemeljenosti zahtevka, saj je toženec z vročitvijo tožbe pridobil pravico, da razpolaga z zahtevkom in hipotetično bi bilo mogoče, da bi toženec tožbeni zahtevek pripoznal. Predpostavka sklepčnosti tožbe, ki se zahteva za izdajo zavrnilne zamudne sodbe, pa se razlikuje od predpostavke, ki se nanaša na ugotovitev, da dejstva v tožbi niso v nasprotju s predlaganimi dokazi. Ta slednja predpostavka se ugotavlja šele pri zamudi roka za odgovor na tožbo kot pogoja za izdajo ugodilne zamudne sodbe. Iz tega razloga izdaja zavrnilne zamudne sodbe, če niso izpolnjeni pogoji iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, ne pride v poštev. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje preizkušalo resničnost dejanskih trditev, saj je na podlagi vpogleda v predlagane dokaze - izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino, ki je predmet postopka, ugotovilo, da so tožbene trditve o tem, da ne obstaja veljavno pravni naslov, ki bi omogočil prenos lastnine na državo ali občino, neutemeljene, je že opravljalo dokazni postopek, zato ima pritožba prav, ko meni, da bi sodišče v konkretnem primeru moralo opraviti glavno obravnavo. Zamudna sodba se namreč lahko izda le na podlagi pisnih vlog, pred njeno izdajo pa sodišče preizkuša le konkludentnost tožbe (ki je vsebinska, notranja lastnost tožbe in je zato lahko razvidna izključno in samo iz nje same). Ker pa je sodišče prve stopnje tožbo že poslalo v odgovor in je tako prvotožena stranka kot tudi tožeča stranka vložila še pripravljalno vlogo, nato pa izvajalo dokaze in preizkušalo resničnost materialnopravno relevantnih dejstev ter nato zaradi nedokazanosti teh dejstev izdalo (zavrnilno zamudno) sodbo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tudi pritožnik. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo glede na fazo postopka, ko je že poslalo tožbo v odgovor toženi stranki, opraviti glavno obravnavo in nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Odločitev višjega sodišča temelji na določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev in odločilo, da bo tudi o pritožbenih stroških odločeno s končnim odločanjem (3. odstavke 165. člena ZPP).