Jedro

Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev je zadržana, v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj umetniško-strokovno upravičeno oziroma primerno odločitev in zato tudi ne v primernost ocen projektov drugih avtorjev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju Ministrstvo) s I. točko izreka odločilo, katere projekte predlagateljev s področja likovne umetnosti se v letu 2009 sprejme v sofinanciranje. Z II. točko izreka je Ministrstvo določilo rezervno listo projektov predlagateljev, ki bodo sofinancirani v primeru odstopa od pogodbe katerega izmed predlagateljev odobrenih projektov iz I. točke izreka. S III. točko izreka pa je odločilo, katerih prijavljenih projektov s področja likovne umetnosti ne sprejme v financiranje v letu 2009. Med njimi je pod zaporedno številko 33 v seznamu, ki se nanaša na projekte A., navedena tudi tožeča stranka. V obrazložitvi odločbe Ministrstvo navaja, da je na Javni razpis za izbor kulturnih projektov, ki jih bo v letu 2009 financirala tožena stranka (objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/09 – v nadaljevanju JPR11-UM-2009), na področju likovne umetnosti prispelo 270 popolnih in pravočasnih vlog in da prijavitelji z omenjenega področja izpolnjujejo splošne razpisne pogoje in posebne razpisne pogoje na področju likovne umetnosti.

Vloge je obravnavala Strokovna komisija za arhitekturo, oblikovanje in fotografijo pri Ministrstvu za kulturo (v nadaljevanju Strokovna komisija), ki je vloge skladno s Pravilnikom o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 93/05 – v nadaljevanju Pravilnik) in Pravilnikom o strokovnih komisijah (Uradni list RS, št. 109/02, 25/04 in 104/05) pregledala in jih ocenila glede na splošne in prednostne razpisne kriterije. Posamezen projekt je lahko prejel največ 100 točk, financirani pa so bili lahko le projekti, ki so prejeli najmanj 81 točk in so bili v postopku izbire in vrednotenja ocenjeni višje, za delovno štipendijo pa so bili lahko izbrani le kandidati, ki so v postopku izbire prejeli najmanj 90 točk in so bili v postopku izbire in vrednotenja ocenjeni višje. Glede na razpisano število delovnih štipendij (10) so bili izbrani predlagatelji, ki so zbrali najmanj 92 točk, predlagatelj z 91 točkami pa je bil uvrščen na rezervno listo. Projekt tožeče stranke A. za področje likovne umetnosti je bil ocenjen s 86 točkami. Strokovna komisija je avtoričin projekt ocenila z vsemi možnimi točkami po desetih od dvanajstih kriterijev, po 1. kriteriju je njen projekt ocenila s 6 od možnih 10 točk, po 3. kriteriju pa z 10 od 20 možnih točk. Ministrstvo je o predlogu Strokovne komisije in strokovne službe skladno s 13. členom Pravilnika obvestilo predlagatelje in s tem tudi tožečo stranko. Tožeča stranka je dala pripombe na pravilnost točkovanja svojega projekta A., Ministrstvo pa je v izpodbijani odločbi na te pripombe odgovorilo. Pojasnilo je, da Strokovna komisija v delu tožeče stranke, ki deluje v tandemu z B.B. prepoznava kakovost, kontinuiteto in reference, kljub temu je njen projekt v konkurenci z višje ocenjenimi predlagatelji prejel manj točk na 1. kriteriju (reference ter aktualna in kakovostna ponudba avtorja) in predvsem na 3. kriteriju (izkazovanje izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi; tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta). Iz delovnega načrta naj bi bilo razvidno, da tožeča stranka skupaj s soavtorjem predvideva udeležbo na mednarodnih in domačih razstavah, predavanja in umetniške delavnice, ter nadaljevanje razvijanja obstoječih serij del. Komisija kljub natančnim navajanjem dejstev v izjavi tožeče stranke, v njenem projektu ni našla tistega ustvarjalnega naboja, raziskovanja in novuma, ki so ga pokazali višje ocenjeni projekti. Ta 3. kriterij naj bi bil še posebej pomemben, saj šteje 20 točk. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja. Ministrstvu očita, da se ni vsebinsko opredelilo do njenih navedb in da je odločalo pavšalno, arbitrarno, neutemeljeno in subjektivno. S takim ravnanjem naj bi bistveno kršilo določbe splošnega upravnega postopka, zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zato naj bi bila izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in sodišču predlaga, naj jo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Poudarja, da je prejela vse možne točke v kar desetih od dvanajstih kategorij, v preostalih dveh kategorijah pa le 16 točk od 30 možnih, kar naj bi bilo le za eno točko več od najslabšega dosežka v vseh kategorijah in to med 64 prijavljenimi avtorji. Poudarja tudi, da se ocenjevalne kategorije smiselno vsebinsko med seboj delno prekrivajo, zato naj bi bila taka odločitev tožene stranke nenavadna. Pri ocenjevanju vlog za delovno štipendijo naj tožena stranka ne bi ocenjevala konkretnih projektov prijavljenih avtorjev, temveč njihovo delovanje v preteklem obdobju. Pri odločanju pa naj Ministrstvo ne bi imelo vpogleda v vsa dela prijavljenih avtorjev, temveč le v njihove navedbe. Tako ocenjevanje naj ne bi bilo objektivno in nearbitrarno.

Tožena stranka naj bi tožečo stranko s 6 od 10 možnih točk neustrezno ocenila po 1. razpisnem kriteriju, saj naj bi prejela le 1 točko več od najslabše ocenjenih vlog. Meni, da je glede na njene „reference“ taka ocena nepravilna v primerjavi z neuveljavljenimi avtorji. Navaja dogodke, ki se jih je udeležila kot avtorica in meni, da število dogodkov po naravi stvari pomeni tudi kakovost avtorjeve ponudbe. V zvezi s tem toženi stranki očita, da ni obrazložila različni oceni dveh vsebinsko izenačenih ocenjevalnih kategorij pod zaporedno številko 1 ter pod zaporedno številko 2 (reference predlagatelja projekta, stopnja prepoznavnosti), saj je bila tožeča stranka pri kategoriji pod zaporedno številko 2 ocenjena z vsemi možnimi točkami. Ocenjevanje naj bi bilo opravljeno v nasprotju s 119. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08 – v nadaljevanju ZUJIK), saj naj razlogi za razvrstitev tožeče stranke ne bi bili natančno navedeni.

Tožeča stranka naj bi bila z 10 od 20 možnih točk neustrezno ocenjena tudi po 3. razpisnem kriteriju (izkazovanje izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi; tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta). Ta ocena naj bi bila najslabša med vsemi 64 prijavljenimi avtorji. Tožeča stranka opozarja na naravo ocenjevanja na področju dodeljevanja delovnih štipendij in na razmerja med avtorji, ki naj bi bila edini objektivni pokazatelj kakovosti, oziroma izvirnosti ter ustvarjalnosti avtorjevih del. Na avtorjevo kakovost naj bi bilo mogoče sklepati glede na reakcijo okolice na njegova dela, kar naj bi se kazalo v številu sodelovanj avtorja, oziroma na njegovem splošnem udejstvovanju. Navaja, da že od leta 2003 aktivno in intenzivno nastopa na domačih in mednarodnih razstavah, festivalih, rezidenčnih programih, diskusijah in predavanjih. Sklicuje se na sodelovanje na teh razstavah ter na objave v domačih in tujih časopisih, strokovnih revijah in razstavnih katalogih, ki jih je že predložila toženi stranki. Tudi za leto 2009 naj bi tožeča stranka imela strnjen program kulturnega udejstvovanja, ki je bil predstavljen v delovnem načrtu za leto 2009 in z osmimi vabilnimi pismi o sodelovanju na razstavah in v rezidenčnih programih. Ocena 10 točk od možnih 20 naj bi bila neustrezna in neutemeljena tudi glede na ocene drugih prijavljenih avtorjev, ki naj bi, ob bistveno slabše izkazani izvirni zasnovi in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi, prejeli bistveno višje število točk. Ravnanje tožene stranka naj bi bilo tudi v tem delu arbitrarno in brez dejanske podlage. Ministrstvo naj bi odločalo po prostem preudarku in s tem prekoračilo svoja pooblastila. Kršeni naj bi bili načelo materialne resnice in načelo zakonitosti in se pri tem sklicuje na 10. člen (pravilno 100. člen) ZUJIK in očita kršitev 119. člena ZUJIK.

Tožeča stranka navedbe o pavšalnem, arbitrarnem, neutemeljenem in subjektivnem ocenjevanju tožene stranke dokazuje tudi s primerjavo z dvema avtorjema, ki sta po izpodbijani odločitvi prejemnika delovne štipendije. Meni, da nista izpolnila pogoja o številu javnih razstav, in bi se morala šteti za neupravičeni osebi, tožena stranka naj bi ju v kategorijah 1. in 3. ocenila bolje od tožeče stranke, iz javno dostopnih virov pa naj bi bilo razvidno, da imata ta dva avtorja skromne reference. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje tudi na število „zadetkov“ na svetovnem spletu po iskalnem kriteriju imena in priimka avtorjev. Meni, da bi morala pri navedenih ocenjevalnih kriterijih prejeti najmanj takšno število točk, kot avtorja, s katerima se primerja, tj. najmanj 12 (9+3) točk več, kar bi jo uvrstilo med prejemnike delovne štipendije za leto 2009. Po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi tožene stranke o prenizki prepoznavnosti tožeče stranke in njenih prenizkih referencah. Temu tožeča stranka nasprotuje in se sklicuje na kriterij pod zaporedno številko 4., po katerem je dobila vseh 10 možnih točk, kar pomeni, da je prepoznavna, izkazovanje referenc pa naj bi potrjevala ocena kriterija pod zaporedno številko 2, po katerem je prav tako dobila vseh 10 možnih točk za reference in prepoznavnost. Odločitev naj bi bila v očitnem nasprotju sama s seboj, obrazložitev odločbe pa naj ne bi imela vsebine, ki bi jo morala imeti po točkah 3 do 6 prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da merila, navedbe in dokazi, na podlagi katerih je tožena stranka ocenjevala vloge posameznih avtorjev, niso jasno navedena in da zato odločbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi šlo za bistveno kršitev določb splošnega upravnega postopka iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Toženi stranki očita, da se ni vsebinsko opredelila do njenih pripomb, in da v odgovoru na njene navedbe svoje odločitve ni obrazložila in ni odpravila nepravilnosti v postopku ocenjevanja vlog avtorjev. Meni, da je tožena stranka vlogo tožeče stranke pregledala površno, saj naj ne bi ugotovila dejanskega stanja. V zvezi s tem se sklicuje na navedbe v delovnem načrtu za leto 2009 o načrtovanih petih novih umetniških delih – projektih.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino razpisa JPR11-UM-2009 in navaja, da je bila tožeča stranka s področji, predmeti, cilji, pogoji in kriteriji ter s konkurenčno naravo razpisa seznanjena enako, kot vsi drugi predlagatelji projektov. To se ji zdi pomembno, ker tožeča stranka ne deluje sama, temveč v tandemu z avtorjem, ki je na razpis vložil enako vlogo za projekt A. na področju intermedijske umetnosti. Vprašanje uvrščanja ustvarjalnega opusa naj bi samo po sebi kazalo na manjko izvirnosti in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi na področju likovne umetnosti. Tožena stranka opisuje postopek, ki ga je vodila na podlagi določb ZUJIK, Pravilnika in Pravilnika o strokovnih komisijah. Glede tožbenih navedb pa odgovarja, da je strokovna komisija upoštevala reference, ki jih tožeča stranka navaja, da pa kvantiteta ne pomeni nujno kvalitete in da vsi organizatorji, razstavišča in prireditelji niso na enaki ravni po kakovosti in po uveljavljenosti v strokovni javnosti. Prispevek tožeče stranke na področju likovne umetnosti naj bi izgubljal na aktualnosti in kakovosti prav zaradi pogostosti pojavljanja projektov, pri katerih gre za modifikacije že obstoječih aktivnosti. Pri projektu A., ki je namenjen ustvarjalcu, pa naj bi bila pomembnejša vizija; z njo naj bi se avtorjem zagotovilo pogoje za njihovo ustvarjalnost v letu 2009. Tožena stranka zavrača očitke o arbitrarnosti in pavšalnosti ocenjevanja in navaja, da ima izvedence, ki so bili izbrani na podlagi visokih strokovnih referenc in poznajo dogajanja v sodobni likovni umetnosti. Veliko težo pri ocenjevanju naj bi imel delovni načrt avtorja; drugi predlagatelji pa naj bi izkazali izvirnost in bistven prispevek k razvoju in prepoznavnosti sodobne likovne umetnosti. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dva druga predlagatelja projektov, tožena stranka opozarja na načelo enakosti in na pravni interes teh predlagateljev, ki s postopkom, v katerem naj bi se izpodbijala njuna pravna korist, nista seznanjena. Kot neupoštevnega zavrača sklicevanje tožeče stranke na število „zadetkov“ na spletni strani. Tožena stranka soglaša, da so bile obrazložitve v Obvestilu o predlogu strokovne komisije kratke in premalo razčlenjene, kljub temu pa zanika, da je šlo za pavšalne in po prosti presoji pridobljene ocene. Meni, da je tožba neutemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi meni, da so navedbe tožene stranke glede pogojev javnega razpisa pavšalne in neutemeljene. Trdi, da njena vloga in vloga B.B. nista enaki, saj naj bi bil pri eni poudarek na intermedijski, pri drugi pa na likovni umetnosti. Pravilnost umeščenosti vloge pa naj ne bi bila odločilna v tem sporu, saj je tožena stranka vlogo tožeče stranke sprejela, jo obravnavala in o njej odločila. Poleg tega naj bi se na enak razpis prijavljali tudi drugi avtorji, ki izhajajo iz iste skupine, pa njihove vloge niso bile izločene. Delovanje umetniških skupin naj bi bila ustaljena praksa in naj ne bi šlo za individualnost, temveč za sinergijo. Sklep Strokovne komisije, da delu tožeče stranke manjka izvirnosti in ustvarjalnosti, naj bi bil nestrokoven in naj ne bi izhajal iz dejanskih okoliščin. Na problem definicije razpisnih področij naj bi toženo stranko opozorila ... zbornica, saj naj bi se omenjeni področji prekrivali. To naj bi dokazovali številni avtorji, ki pridobivajo sredstva na obeh področjih in nasvet uslužbenke tožene stranke glede prijave projekta leta 2007. Kot dokaz predlaga izpis iz spletne strani za Irwin (Slovenia).

Komisija tožene stranke naj bi si izmišljala nekonsistentne, od primera do primera naključne interpretacije objavljenih razpisnih kriterijev, na kar naj bi kazalo sklicevanje tožene stranke na individualnost, ki v besedilu razpisa ni omenjena. Meni, da komisija ni imela argumentov za odvzem točk po 1. in 3. kriteriju in da si je v odgovoru na tožbo dva nova kriterija oziroma njuni interpretaciji izmislila. S tem v zvezi navaja še enega avtorja, ki po njenem mnenju ne bi smel dobiti delovne štipendije, ker bi moral prejeti manj točk zaradi sodelovanja v skupini, ki ima pet članov. Tožeča stranka izpostavlja, da je bila v preteklosti po istih kriterijih ocenjena bistveno bolje, in poleg vpogleda v spis tožene stranke predlaga imenovanje izvedenca ustrezne (umetnostne) stroke. Komisija tožene stranke naj ne bi poznala likovne prakse tožeče stranke in B.B. Značilnost kvalitetne avtorske prakse naj bi pomenila konsistentna linija raziskovanja določene problematike na področju likovne umetnosti, kar naj bi tožena stranka pravilno ugotovila. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru navedla, da je bilo razpisanih 10 delovnih štipendij za neposredno podporo ustvarjalcem, ki s svojim delom neposredno prispevajo k razvoju likovne umetnosti, tožeča stranka navaja, da je bila pri prednostnem kriteriju 2 na področju likovne umetnosti, po katerem se prednostno obravnavajo projekti, ki vključujejo raziskovanje in prispevajo k razvoju likovne umetnosti, ocenjena z vsemi 5 možnimi točkami. Dejstvo, da tožeča stranka deluje tudi na drugih področjih umetnosti, pa ne bi smel biti razlog za nizko oceno, saj to ni bil razpisni kriterij.

Tožeča stranka navaja še, da sta z B.B. v letih 2008 in 2009 razvila nove projekte, ki ne izhajajo neposredno iz njunih predhodnih del, njuna dela pa še niso bila predstavljena in jih tožena stranka ni imela priložnosti videti. Meni, da na podlagi posrednih dokumentov ne more ocenjevati video del. Delovni načrt naj bi bil zasnovan preudarno in uravnoteženo glede na naravo aktivnosti, kar dokazuje s kopijami člankov. Arbitrarnost ocenjevanja komisije tožeča stranka utemeljuje s sklicevanjem na upoštevanje ilustracij pri ocenjevanju dela avtorice, ki ji je bila na razpisu dodeljena delovna štipendija, čeprav naj se z ilustracijami ne bi ukvarjala. Dokaz, da so njuna dela uspešna, naj bi bilo sodelovanje na pomembnih mednarodnih dogodkih. Sodelovala naj bi na bistveno kvalitetnejših prireditvah in razstaviščih, kot v tožbi navedena avtorja, pa sta slednja dobila večje število točk. Zavrača pomisleke tožene stranke o diskvalifikaciji drugih dveh avtorjev, saj zoper njiju ne uveljavlja zahtevkov, temveč le utemeljuje arbitrarnost in neutemeljenost izbire tožene stranke, na kar naj bi kazali tudi primeri drugih avtorjev, ki jih navaja v pripravljalni vlogi. Ker pa tožena stranka tožeči še ni omogočila vpogleda v razpisno dokumentacijo in ker tudi v odgovoru na tožbo ni priložila dokumentacije navedenih dveh avtorjev, naj bi tožena stranka konkludentno priznavala utemeljenost navedb tožeče stranke. Sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za objavo razpisa, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, so ZUJIK in oba prej navedena pravilnika. Drugi odstavek 119. člena ZUJIK določa, da strokovna komisija razvrsti kulturne programe oziroma kulturne projekte, ki so vsebovani v ustreznih vlogah, glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje kulturnega programa oziroma kulturnega projekta, kot so bili določeni v objavi razpisa. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pripravi strokovna komisija poročilo, v katerem morajo biti natančno navedeni razlogi za razvrstitev kulturnih programov oziroma kulturnih projektov in predlog, kateri kulturni programi oziroma kulturni projekti, ki so predmet ocenjevanih ustreznih vlog, se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na višino sredstev in razvrstitev ne financirajo. Na podlagi predloga strokovne komisije je minister izdal odločbo, s katero je odločil, katere kulturne programe oziroma kulturne projekte se sprejme v financiranje ter v kakšnem deležu in katere ne (prvi odstavek 120. člena(1) ZUJIK).

Po presoji sodišča je odločitev, ki jo je tožena stranka sprejela glede projekta tožeče stranke A. s področja likovne umetnosti, s katerim se je tožeča stranka prijavila na javni razpis za izbiro kulturnih projektov v letu 2009, ki jih bo financirala Republika Slovenija na področju likovne umetnosti, pravilna in zakonita. Kot izhaja iz določb ZUJIK (114. do 120. člen), na njegovi podlagi izdanega Pravilnika ter besedila javnega razpisa JPR11-UM-2009 in razpisne dokumentacije, se strokovna presoja na razpis prijavljenih kulturnih projektov in nato izbor projektov, ki se sprejmejo v financiranje, opravi na podlagi vlog predlagateljev, tj. prijav na razpis s priloženo dokumentacijo. Zato so neutemeljeni tožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o neobjektivnem in arbitrarnem odločanju, ker je Strokovna komisija ocenjevala navedbe avtorjev o svojem delu in ne njihovega dela. Na predlagatelju je torej breme, da svojo vlogo konkretizirano in dovolj izčrpno utemelji tako, da je iz nje razvidno, ali in v kolikšni meri njegov na razpis prijavljeni projekt izpolnjuje razpisne pogoje. Še toliko bolj to velja ob dejstvu, da so sredstva za financiranje projektov, prijavljenih na razpis, omejena, izberejo pa se tisti projekti, ki so v postopku izbire ocenjeni kot boljši (6.2. točka besedila razpisa).

ZUJIK v prvem odstavku 100. člena določa, da se za vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor niso vprašanja zanju v tem zakonu urejena drugače. Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP), ki se v navedeni zadevi uporablja, obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Zato razlogov, ki jih tožena stranka ni navedla v izpodbijani odločbi, in jih navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ni moglo upoštevati. Tako ni upoštevalo pojasnil tožene stranke, ki se nanašajo na sodelovanje tožeče stranke z drugim avtorjem in na vprašanje prekrivanja področij ustvarjalnega opusa tožeče stranke. To pomeni, da tudi navedbe tožeče stranke in dokazi, ki jih tožeča stranka predlaga v pripravljalni vlogi kot odgovor na omenjene navedbe tožene stranke, niso potrebne. Ker se, kot rečeno, o sprejemu projektov v financiranje odloča na podlagi vlog predlagateljev (in njim priloženih dokazil), tudi sicer dokazi, ki jih tožeča stranka prilaga šele v pripravljalni vlogi, na drugačno odločitev v tem sporu ne morejo vplivati.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tudi v zadostni meri obrazložena. V skladu z 12. členom Pravilnika mora sicer že poročilo strokovne komisije vsebovati obrazložitev vsebinskih razlogov za predlagano odobritev ali zavrnitev posameznega programa ali projekta, iz obrazložitve pa mora biti razvidna povezava med kriteriji poziva ali razpisa in razlogi za predlagano odobritev ali zavrnitev. Glede na tožbene navedbe je treba najprej pojasniti, da predmet izpodbijanja ni obvestilo o predlogu Strokovne komisije, temveč odločba z dne 24. 6. 2009. Ta pa je po presoji sodišča zadostila navedenim zahtevam ZUP, saj je iz njene obrazložitve razvidno, kateri kriteriji so bili v predmetnem postopku upoštevani, in s kakšnim številom točk je bil posamezni kriterij ocenjen, kot tudi razlogi za manjše število točk od možnih. Obrazložitev, ki se nanaša na tožničino vlogo je navedena na 57 strani, kot povzetek predloga Strokovne komisije, in na 17. strani kot odgovor na izjavo tožeče stranke na navedeno obvestilo o predlogu Strokovne komisije. Zato tožbena trditev, da je tožena stranka svojo oceno utemeljila le na primerjavi z bolj prepoznavnimi avtorji in na prenizkih referencah tožeče stranke, ne drži. Tožbeni očitki, da se tožena stranka vsebinsko ni opredelila do pripomb tožeče stranke, pa so pavšalni in kot taki neutemeljeni.

Iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da ne gre za to, da tožena stranka odločitve ne bi obrazložila, temveč da se tožeča stranka ne strinja z ocenama po 1. splošnem kriteriju (reference ter aktualna in kakovostna ponudba avtorja, avtorskih skupin ter ostalih izvajalcev in podizvajalcev projekta) in po 3. splošnem kriteriju (izkazovanje izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi, tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta). Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev pa je zadržana, v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj umetniško-strokovno upravičeno oziroma primerno odločitev in zato tudi ne v primernost ocen projektov drugih avtorjev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (tako Upravno sodišče npr. v zadevi 1104/2003 z dne 14. 12. 2005). Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Po presoji sodišča je iz obrazložitve izpodbijane odločbe na strani 17 razvidna povezava med kriteriji poziva ali razpisa in razlogi za predlagano odobritev ali zavrnitev.

V obravnavanem primeru je pomembno, da je tožeča stranka prijavila projekt A. Iz Prijavnega obrazca 1 – Likovna umetnost je razvidno, da so delovne štipendije namenjene tistim avtorjem, katerih ustvarjanje po kakovosti, izvirnosti, aktualnosti in opusu pomeni pomemben prispevek k sodobni slovenski likovni umetnosti. Namenjene pa so jim za zagotavljanje pogojev za njihovo ustvarjalnost v letu 2009. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Strokovna komisija prepoznala kakovost, kontinuiteto in reference tožeče stranke in je zato prijavljen projekt tožeče stranke po ustreznih kriterijih ocenila z največjim možnim številom točk. Upoštevanje pomena teh referenc pri enem kriteriju pa samo po sebi še ne utemeljuje večjega števila točk pri kriteriju izkazovanja izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi. Po tem istem 3. kriteriju je namreč pomembna tudi tehtnost vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta, po 1. kriteriju pa poleg referenc tudi aktualna in kakovostna ponudba avtorja. Zato že iz poimenovanja kriterija izhaja, da ne gre za enaka kriterija pod zaporednima številkama 1. in 2. splošnih razpisnih kriterijev. Kriterij 2. se je namreč nanašal zgolj na reference predlagatelja projekta in stopnjo prepoznavnosti, kriterij 1. pa tudi na aktualno in kakovostno ponudbo avtorja.

Tako po presoji sodišča iz obrazložitve jasno izhaja, da tožeča stranka pričakovanega števila točk po 1. in 3. kriteriju ni dobila, ker je iz njenega Delovnega načrta razvidno, da predvideva predvsem udeležbo na mednarodnih in domačih razstavah, predavanja in umetniške delavnice, ter nadaljevanje razvijanja obstoječih serij del. Da Delovni načrt, ki ga je tožeča stranka dala ob prijavi na razpis, temelji predvsem na načrtovanih predstavitvah in razstavah, kažejo tudi tožbene navedbe. V pripravljalni vlogi sicer navaja, da delovni načrt vključuje tudi razvoj in produkcijo novih del v ... in na priznanih mednarodnih rezidenčnih programih, ki naj bi bili namenjeni intenzivnemu posvečanju samemu sebi in naj bi umetniku nudili profesionalno okolje za realizacijo del, vendar to še ne zadošča za utemeljitev očitka o arbitrarnosti ocene Strokovne komisije, da v njenem projektu ne najde tistega ustvarjalnega naboja in novuma, ki so ga pokazali višje ocenjeni. Tožeča stranka ne pojasni, zakaj naj bi bila udeležba na rezidenčnih programih odločilna glede na to, da je v razpisu (točka 2 razpisa) izrecno navedeno, da so rezidenčne udeležbe na področju likovne umetnosti predmet posebnega poziva. Sodišče sicer nima razlogov za dvom v stališče tožeče stranke, po katerem število referenc lahko izkazuje tudi kakovost ponudbe in izraz izvirne zasnove, vendar tožeča stranka razen sklicevanja na številne reference ne navaja razlogov, ki bi izkazovali nerazumnost ocene o njenem izkazovanju izvirne zasnove in ustvarjalnosti v pristopu in izvedbi; tehtnosti vsebinske obrazložitve in utemeljitve projekta. Po navedenem so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o arbitrarnosti ocen, ker naj bi bili drugi kandidati z manjšo in slabšo ponudbo referenc po teh istih kriterijih, tj. po kriterijih 1. in 3., ocenjeni bolje.

Razlogi, ki so narekovali oceno projekta tožeče stranke, so bili zato tudi po presoji sodišča opredeljeni v zadostni meri in v skladu z določbami ZUP, ZUJIK, Pravilnika in določbami razpisa. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno, postopek v upravnem postopku pa ni bil kršen.

Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1).

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 pa trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Op. št. (1) : Člen 120 ZUJIK je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 4/10 – ZUJIK-C) in po tej spremembi minister s posamično odločbo odloči o sofinanciranju ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa.