Jedro

Sodna in upravna praksa pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni osebi edino ali glavno dejavnost, ni nikoli upoštevala odhodkov, zato ti niso relevantni. Zakonsko besedilo „sredstva“ treba enačiti s „pridelki“, kar pa izključuje ugotavljanje stroškov. S tehtanjem obeh vrst prihodkov B.B. je prvostopenjski organ navedeno ugotovil na podlagi prave metode, ki odgovori na vprašanje, kateri od obeh dohodkov za osebo pomeni poglavitni vir preživljanja. V obravnavanem primeru več kot trikratnik doseženih dohodkov iz kmetijske dejavnosti v primerjavi s pokojnino zapolni zakonski dejanski stan, da kmetijska dejavnost za B.B. predstavlja „glavno dejavnost“ in „poglaviten vir za preživljanje“.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odobril kupoprodajo dela zemljišča parc. št. 1279 k.o. ..., ki sta jo dne 26. 6. 2013 sklenila prodajalec A.A. in kupec B.B.; ter v 2. točki izreka zavrnil kupoprodajo istega dela zemljišča, ki sta jo 19. 7. 2013 sklenila prodajalec A.A. in kupec C.C. V obrazložitvi je navedel, da je v postopku preverjal izpolnjevanje predkupne pravice na podlagi določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in ugotovil, da sta oba sprejemnika ponudbe kmeta v smislu 24. člena ZKZ. Nato je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKZ ugotavljal še, kateri od sprejemnikov ponudbe je predkupni upravičenec po določbah 23. člena ZKZ. Oba svojo predkupno pravico uveljavljata kot drug kmet. Pri tem je ugotovil, da je B.B. upokojenec, da mu je bila v letu 2012 izplačana pokojnina v skupni višini 7.261,96 EUR in da je v istem letu iz kmetijske dejavnosti dosegel vsaj 24.557,34 EUR dohodka, kar vodi do zaključka, da mu kmetijska dejavnost pomeni poglaviten vir preživljanja. C.C. pa je ob sprejemu ponudbe izjavil, da mu je kmetovanje edina dejavnost. Nadalje je upravni organ ugotovil, da oba sprejemnika zemljišča obdelujeta s pomočjo drugih. Navedeno je ugotovil na podlagi odločb o statusu kmeta. Ker je tako ugotovil, da sta si enakovredna, je prodajalca pozval, da določi kupca. A.A. je svojo izbiro sporočil 16. 8. 2013, ko je ustno na zapisnik izjavil, da bo kupoprodajno pogodbo sklenil z B.B. Drugostopni organ je pritožbo tožnika v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 184/2014 z dne 6. maja 2014, ki je odpravilo njegovo odločbo št. 33008-177/2013/5 z dne 11. 12. 2013, s katero je drugostopni organ odpravil prvostopno odločbo in sam odločil tako, da je odobril pravni posel sklenjen med prodajalcem A.A. in C.C., zavrnil. Tožnik izpodbija prvostopno odločbo in ugovarja ugotovitvi prvostopnega organa, da pomeni B.B. kmetijska dejavnost glavno dejavnost, ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 184/2014, iz katere izhaja, da morajo biti izkazani tudi pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz obdelave kmetijskih površin. Sklicuje se na tretji odstavek 23. člena ZKZ. ZKZ določa, da se za ugotavljanje dejstva, ali ima kmet glavni vir dohodkov iz kmetijske dejavnosti, upoštevajo sredstva, ki jih kmet pridobi iz kmetijske dejavnosti in ne zgolj dohodki. Le če ta sredstva presegajo druge vire dohodkov, potem je možno govoriti o tem, da so ti glavni vir za preživljanje. Sredstva pa po mnenju tožnika niso dohodki kmeta, temveč tisto, kar si lahko kmet iz pridelanega (potem, ko poravna vse stroške) kupi. Svoje stališče izpeljuje iz 69. člena Zakona o dohodnini, ki jasno določa, da mora kmet priglasiti vse svoje prihodke in odhodke za pridobitev višine davčne osnove, ki služi kot temelj za osnovo davka iz dohodka. Šele če ti ostali dohodki presegajo tiste iz kmetijske dejavnosti, so torej ti glavni vir kmetovih dohodkov in šele nato ima lahko tak kmet skladno z ZKZ tako kmetijsko dejavnost kot glavno. Prvostopni organ pa ni ugotavljal, kaj so prihodki B.B. Znana je njegova pokojnina in višina, tekom postopka pa bi moral izkazati tudi koliko stroškov ima iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti in nato bi se naredila primerjava čistih dohodkov iz naslova kmetijstva in pokojnine. Vendar pa B.B. ni nikoli predložil podatka o tem, koliko je imel prihodkov in stroškov iz kmetijske dejavnosti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom B.B. in A.A. sta na tožbo odgovorila in predlagata zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Pri nakupu kmetijskega zemljišča lahko uveljavljajo predkupni upravičenci predkupno pravico po vrstnem redu, določenem v prvem odstavku 23. člena ZKZ. Ni sporno, da sta oba sprejemnika ponudbe uveljavljala predkupno pravico na podlagi 4. točke – drug kmet. V navedeni situaciji zakon napotuje na uporabo drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa vrstni red v primeru enakih pogojev.

Tožnik ugovarja pravilni uporabi določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ, predvsem ugotovitvi organa, da oba sprejemnika ponudbe izpolnjujeta pogoj iz 1. alinee drugega odstavka 23. člena ZKZ. Konkretno tožnik ugovarja, da B.B. ne izpolnjuje pogoja, določenega v 1. alinei.

Določba 1. alinee prvega odstavka 23. člena ZKZ se glasi: kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. V zvezi z dejanskim stanjem, ki se nanaša na B.B., ni sporno, da kmetijska dejavnost zanj ni edina dejavnost (je namreč tudi upokojenec). Sporno pa je, ali je glavna. Sodišče se je že v sodbi I U 184/2012 z dne 6. 5. 2014 postavilo na stališče, da ne gre za kumulativna pogoja, pač pa alternativna. Torej B.B. izpolnjuje pogoj po 1. alinei, kolikor je zanj kmetijska dejavnost glavna dejavnost, torej taka, da ustreza standardu, ki ga vzpostavlja tretji odstavek 23. člena ZKZ, da sredstva pridobljena iz kmetijske dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir preživljanja. Sodišče je v citirani sodbi I U 184/2012 tudi povedalo, kako ugotoviti za obravnavan primer, ali je kmetijska dejavnost za B.B. glavna dejavnost, in napotilo upravni organ, da opravi primerjavo dohodkov, ki jih pridobiva le ta iz statusa upokojenca z dohodki iz kmetijske dejavnosti.

V obravnavanem postopku preverja sodišče izpodbijano odločitev z vidika skladnosti z mnenji in napotki sodbe. Ugotavlja, da je prvostopni organ primerjal v letu 2012 izplačane dohodke iz naslova pokojnine in ugotovil, da jih je dobil izplačane v skupni višini 7.261,96 EUR, in da je v istem letu iz kmetijske dejavnosti dosegel vsaj 24.557,34 EUR dohodka. Navedeni zneski izhajajo tudi iz odločbe o priznanju statusa kmeta B.B. Sodišče glede na ugotovljeno razmerje med prihodkoma ocenjuje kot pravilen sklep organa, da pomeni B.B. kmetijska dejavnost za glavno v smislu tretjega odstavka 23. člena ZKZ, torej da pridelki in sredstva tej osebi pomenijo poglaviten vir preživljanja.

Tožnik same višine zneskov ne prereka, prereka pa metodo, primerjanje pokojnine s prihodki iz kmetijstva, ne da bi se od upoštevanih prihodkov odštelo odhodke. Zatrjuje nujnost upoštevanja tudi stroškov za kmetijsko dejavnost pred opravljeno primerjavo. Pri navedenem stališču se sklicuje na tretji odstavek 23. člena ZKZ, ki določa, da kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Meni, da njegovo stališče izhaja iz besedila „sredstva, pridobljena iz te dejavnosti“. Pri razlagi in utemeljevanju svojega ugovora se sklicuje na slovenske računovodske standarde, ki kot sredstva opredeljujejo nekaj, kar lahko družba kupi iz denarnega toka, ki ga ustvari, in Zakon o dohodnini, ki v 69. členu zahteva, da mora kmet priglasiti vse odhodke in prihodke. Sodišče njegovemu ugovoru o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi citiranih določb ne more slediti. Sodna in upravna praksa pri ugotavljanju ali kmetijska dejavnost pomeni osebi edino ali glavno dejavnost, ni nikoli upoštevala odhodkov, zato ti niso relevantni. Tudi pri primerjavi z določbo drugega odstavka 24. člena ZKZ iz katere izhaja, kateri dohodki se štejejo kot dohodki iz kmetijske dejavnosti, pri določitvi statusa kmeta, stroški niso omenjeni. Sodišče meni, da je zakonsko besedilo „sredstva“ treba enačiti s „pridelki“, kar pa izključuje ugotavljanje stroškov. Določba tretjega odstavka 23. člena ZKZ vzpostavlja zakonsko domnevo, kdaj se šteje kmetijska dejavnost za edino in glavno dejavnost. Takrat, kadar taka dejavnost tej osebi pomeni poglavitni vir za preživljanje. S tehtanjem obeh vrst prihodkov B.B. je organ navedeno ugotovil na podlagi prave metode, ki odgovori na vprašanje, kateri od obeh dohodkov za osebo pomeni poglavitni vir preživljanja.

V obravnavanem primeru več kot trikratnik doseženih dohodkov iz kmetijske dejavnosti v primerjavi s pokojnino zapolni zakonski dejanski stan, da kmetijska dejavnost za B.B. predstavlja „glavno dejavnost“ in „poglaviten vir za preživljanje“.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.