Jedro

Šteje se, da je tožena stranka podala povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, neoziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija.

Tožena stranka o zahtevku pred pravdo ni bila obveščena, zato ji ni mogoče „očitati“, da se je slednjemu upirala in je bila zato potrebna vložitev izpodbojne tožbe po 275. členu ZFPPIPP.

Iz določbe četrtega odstavka 14. člena ZOdvT je razbrati, da zakon izenačuje predčasni zaključek postopka s prenehanjem pooblastila. Po navedeni določbi sicer praviloma velja, da predčasni zaključek zadeve ali prenehanje pooblastila pred zaključkom zadeve na že nastale nagrade ne vpliva, vendar pa to velja le, če zakon ne določa drugače. Za tak primer pa zakon izrecno določa drugače: v 1. točki tar. št. 3101 je predvideno znižanje nagrade s tem, da se količnik iz 1,3 zniža na 0,82.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi, zniža za 291,96 EUR, tako da po spremembi znaša 426,24 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 718,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pritožbi pritožnice v celoti ugodi“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe 366a. člena ZPP (v zvezi s 7. alinejo drugega odstavka 366. člena ZPP) odločala sodnica posameznica. Predmet izpodbijanega sklepa je namreč odločitev o stroških postopka, ki ne presega 800,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov oprlo na določbo 157. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija uporabo navedenega člena, saj meni, da razveljavitve učinkov pravnega dejanja ni mogla doseči drugače kot z zahtevkom po tretjem odstavku 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter nadalje, da zakon stečajnemu upravitelju tudi ne daje druge možnosti zahtevati izpolnitve, kot je to z izbrisno tožbo.

6. Uporaba določbe 157. člena ZPP je utemeljena na dveh predpostavkah: 1) če tožena stranka ni podala povoda za tožbo in 2) če je toženi zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo (obravnavani primer) oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje stvari. Šteje se, da je tožena stranka podala povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, neoziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija(1).

7. V zadevnem primeru tožeča stranka za takšno sklepanje ni imela podlage. Kot je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo ob pripoznavi zahtevka, o zahtevku pred pravdo niti ni bila obveščena, zato ji ni mogoče „očitati“, da se je slednjemu upirala in je bila zato potrebna vložitev izpodbojne tožbe po 275. členu ZFPPIPP. Tudi ni slediti pritožbi v delu, ko navaja, da bi učinkov razveljavitve izpodbijanega pravnega dejanja (razveljavitev darilne pogodbe, izbris vknjižbe na ime tožene stranke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) ne mogla doseči drugače kot z zadevno tožbo. V primeru, da bi tožena stranka bila seznanjena z zahtevkom tožeče stranke in bi nanj pristala, bi pravdni stranki lahko sklenili pravni posel z enakim učinkom, kot ga tožeča stranka zasleduje v zadevni pravdi. Z njim bi uredili zemljiškoknjižno stanje na premoženju, ki je bil predmet izpodbijane darilne pogodbe, na način, da bi slednje prešlo v stečajno maso tožeče stranke, t.j. da bi se ponovno vknjižila lastninska pravica v korist in na ime tožeče stranke. Na ta način bi se stranki izognili pravdnemu postopku, zaradi česar njegovi stroški ne bi obremenjevali stečajne mase tožeče stranke in tudi ne tožene stranke ob vložitvi odgovora na tožbo.

8. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je stečajni upravitelj skladno z določbo drugega odstavka 98. člena ZFPPIPP pri svojem delu dolžan ravnati tako, da varuje in uresničuje interese upnikov, kamor gotovo sodi tudi neobremenjevanje stečajne mase z nepotrebnimi pravdnimi postopki. Da pa bi se ugotovilo, ali je postopek potreben, bi bilo smotrno, da bi stečajni upravitelj nasprotno stranko pozval na izpolnitev in bi šele njena zavrnitev tako omogočala sklepanje, da učinkov razveljavitve pravnega dejanja drugače kot s tožbo v zadevnem primeru ni bilo mogoče doseči. 9. Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini dosojenih pravdnih stroškov tožene stranke. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 21.450,00 EUR znaša višina nagrade s količnikom 1,0 419,00 EUR in ne 445,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je utemeljena pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo količnik 1,3 po tarifni številki 3100, namesto količnik 0,8 po tarifni številki 3101. 10. Iz določbe četrtega odstavka 14. člena ZOdvT je razbrati, da zakon izenačuje predčasni zaključek postopka s prenehanjem pooblastila. Po navedeni določbi sicer praviloma velja, da predčasni zaključek zadeve ali prenehanje pooblastila pred zaključkom zadeve na že nastale nagrade ne vpliva, vendar pa to velja le, če zakon ne določa drugače. Za tak primer pa zakon izrecno določa drugače: v 1. točki tar. št. 3101 je predvideno znižanje nagrade s tem, da se količnik iz 1,3 zniža na 0,82. Navedeno pomeni, da gre toženi stranki nagrada za postopek v višini 335,30 EUR.

11. Skupaj s stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR) in 20% DDV, znaša tako seštevek pravdnih stroškov tožene stranke, do povrnitve katerih je upravičena, 426,24 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izrek izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 426,24 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

12. Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Tako tudi N. B. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 45. (2) Tako tudi odločbe II Cp 2422/2011, I Cpg 12/2012, Cpg 165/2010, II Cpg 402/2011.