Jedro

Pritožba s sklicevanjem na prvi odstavek 25. člena Pravilnika, po katerem delavci banke z referentskimi podpisi potrjujejo pravilnost izvedbe postopka in točnosti podatkov v dopisih, listinah ali elektronskih medijih, neutemeljeno vztraja, da je pisno opozorilo z dne 14. 2. 2020 neveljavno, ker ni podpisano. Sodišče prve stopnje te okoliščine ob ugotovitvah, da je na pisnem opozorilu jasno navedeno, kdo je pošiljatelj (toženka) in kdo naslovnik (tožnik), ter da ga je tožniku izročil nadrejeni delavec (kar je tožnik v izpovedi potrdil), pravilno ni štelo kot odločilne, odsotnost podpisa na pisnem opozorilu pa tudi ne pomeni, da ni bilo dano v pisni obliki, kot to določa prvi odstavek 85. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2020, ki jo je toženka istega dne podala tožniku, in da delovno razmerje tožnika pri toženki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še vedno traja; da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga za obdobja od 26. 4. 2020 do 26. 7. 2020, od 19. 9. 2020 do 8. 11. 2020 ter od reintegracije dalje prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ; da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, mu za obdobja od 26. 4. 2020 do 26. 7. 2020, od 19. 9. 2020 do 8. 11. 2020 ter od reintegracije dalje obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.083,07 EUR, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila; da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, plačati odškodnino v skupnem bruto znesku 545,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od teh zneskov obračunati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožnik podal v vlogi z dne 20. 4. 2021. V II. točki izreka sklepa je ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik za obdobji od 27. 7. 2020 do 18. 9. 2020 ter od 9. 11. 2020 do reintegracije zahteval vzpostavitev delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ ter obračun bruto nadomestila plače v višini 1.083,07 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je napake pri delu storil zaradi preobremenjenosti. Tudi A. A. in B. B. vrst na blagajnah nista zanikala. Očitane kršitve ne utemeljujejo izreka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije. Ugotovljene napake je takoj popravil, za toženko pa tudi ni nastala nobena škoda. Toženka svojega zakonitega zastopnika in delavca B. B. ni sankcionirala za napake v postopku podaje izpodbijane odpovedi, s čimer je v razmerju do tožnika, ki je kršil le navodila napotitvene narave, ravnala diskriminatorno. Sodišče se do tega ni opredelilo. Na pisnem opominu in izpodbijani odpovedi ni žiga toženke. Na opominu tudi ni podpisa kot nujne sestavine, zato je ta neveljaven oziroma nezavezujoč. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb glede nepristnosti pooblastila z dne 20. 3. 2020, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pooblastilo ne vsebuje šifre delovnega mesta pooblaščencev ter oznake tipa in časovne veljavnosti pooblastila, kot je to določeno v 6. členu Pravilnika C. d. d. Na pooblastilu ni registrske oznake iz 7. člena pravilnika, zato je to neveljavno ali vsaj naknadno prirejeno za potrebe tega postopka, do česar se sodišče ni opredelilo. Nasprotuje zaključku sodišča, da je toženka s pooblastilom z dne 20. 3. 2020 B. B. pooblastila za podajo pisnega opozorila z dne 14. 2. 2020, saj to iz pooblastila ne izhaja. Ugotovitev sodišča, da je imel B. B. podlago za izrek tega opozorila že v pogodbi o zaposlitvi, je v nasprotju z določili pravilnika, poleg tega toženka te pogodbe ni predložila. Zmotno je stališče sodišča, da postopek odpovedi ni formaliziran, kot tudi ne drži, da določil pravilnika ni mogoče aplicirati na izpodbijano odpoved in da ta nima označenega mesta za referentski podpis. Sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 25. člena pravilnika, da delavci banke z referentskimi podpisi, parafami ali identifikacijskimi oznakami potrjujejo pravilnost izvedbe postopka in točnosti podatkov v dopisih, listinah ali elektronskih medijih. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da po 14. členu pravilnika celoten postopek odpovedi vodi pooblaščenec B-1 ali B-2 nivoja. Na pisni seznanitvi z dne 25. 3. 2020 je naveden B. B., na odpovedi pa sta navedeni D. D. in E. E. Napačen je zaključek sodišča, da žig na odpovedi ni bil potreben. Njegovo razmerje s toženko se ne razlikuje od njenih razmerij s tretjimi osebami. Ker ni imel nobenega vpliva na poslovanje ali odločanje, temveč je bil v izrazito podrejenem položaju, tudi ni mogoče govoriti o notranjem razmerju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne v uveljavljani smeri neobrazloženosti ali protispisnosti sodbe (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba ima jasne razloge glede vseh odločilnih dejstev, med katerimi ni nobenih nasprotij, pritožba pa očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, niti ne obrazloži. Sodišče prve stopnje se je v sodbi izrecno ali z zavzetjem nasprotnega stališča opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 11. 2017 na delovnem mestu „X“, delo pa je opravljal v poslovalnici F. Toženka mu je na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) 14. 2. 2020 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi ponovnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mu je 25. 3. 2020 vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor, ki ga je tožnik podal pisno, čemur je 10. 4. 2020 sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, vključno z reparacijo, reintegracijo in zahtevkom za plačilo razlike v plači za čas tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, zavrnilo kot neutemeljen. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik v pisnem zagovoru in v izpovedi očitane kršitve priznal, je pravilno presodilo, da mu je toženka v pisnem opozorilu utemeljeno očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi, internih aktov (Navodil za identifikacijo strank v C. d. d. in Pravilnika za izvajanje Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma) ter določb 33., 34. in 37. člena ZDR-1, ker 11. 12. 2019, 14. 12. 2019, 18. 12. 2019 in 13. 1. 2020 ni identificiral osebe, ki je položila gotovino na račune komitentov toženke, ampak je zgolj vpisal transakcijske račune komitentov in te v sistemu G. označil kot nalogodajalce, čeprav je vse gotovinske pologe dejansko izvedel H. H., s katerim je zaradi tveganja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma od 4. 12. 2019 prepovedano poslovanje in je uvrščen v Skupino E tveganosti. S podajo utemeljenega pisnega opozorila po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 je bila izpolnjena procesna predpostavka za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je toženka tožniku očitala: - da je kršil Navodila za identifikacijo strank v C. d. d. in Navodila za poslovni proces – blagajniško in trezorsko poslovanje v C. poslovalnici, ko 28. 2. 2020 ni identificiral osebe, ki je opravila polog gotovine, in je še pred opravljenim štetjem gotovine pričel z izvedbo storitve vplačila v sistem G., vpisal znesek pologa, pripravil potrdilo o opravljenih storitvah (sejni listek) in ga dal v podpis komitentu I. I.; ko je po odhodu komitenta ugotovil, da je dejanski znesek pologa 400,00 EUR in ne 500,00 EUR, pa je brez vednosti komitenta izvedel storno transakcije za 500,00 EUR, izvedel transakcijo za 400,00 EUR in podpisal potrdilo o opravljenih storitvah (tj. naredil krivuljo na mestu, ki je namenjen podpisu stranke); - da je 20. 2. 2020 po odhodu komitentke J. J. ugotovil, da je dejanski polog 340,00 EUR in ne 430,00 EUR, ter brez komitentkine vednosti izvedel storno finančne transakcije.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je očitane kršitve storil zaradi preobremenjenosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja podružnice B. B., da ni razloga za to, da stranka ne bi počakala do zaključka izvedbe finančne transakcije, saj bančnik druge stranke pred tem ne more sprejeti, in ugotovitve, da drugi delavci tovrstnih napak niso delali, pravilno presodilo, da večje število strank na blagajni tožnikovih kršitev ne opravičuje. Upoštevaje nadaljnje ugotovitve, da je bil tožnik v banki zaposlen 10 let, da je vedel, da mora skladno z Navodili za identifikacijo strank v C. d. d. pred izvedbo vsake finančne transakcije identificirati stranko in da je njegovo ravnanje (naknadno storniranje izvedenih finančnih transakcij brez vednosti komitentov) vplivalo za zaupanje komitentov do banke, ki je v bančnem poslovanju ključno, je tudi po presoji pritožbenega sodišča za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da je tožnik kršil le interna navodila „napotitvene“ narave, saj jih je bil pri izpolnjevanju pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi (13. člen) dolžan upoštevati. Ob ugotovitvah, da je toženka za tožnikove napake pri štetju denarja izvedela šele po pritožbi komitenta I. I. in da je zaupanje komitentov do banke zelo pomembno, je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da je tožnik napake takoj popravil in da za toženko v zvezi s tem ni nastala nobena škoda.

9. Pritožba s sklicevanjem na prvi odstavek 25. člena Pravilnika v C. d. d. (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem delavci banke z referentskimi podpisi potrjujejo pravilnost izvedbe postopka in točnosti podatkov v dopisih, listinah ali elektronskih medijih, neutemeljeno vztraja, da je pisno opozorilo z dne 14. 2. 2020 neveljavno, ker ni podpisano. Sodišče prve stopnje te okoliščine ob ugotovitvah, da je na pisnem opozorilu jasno navedeno, kdo je pošiljatelj (toženka) in kdo naslovnik (tožnik), ter da ga je tožniku izročil nadrejeni B. B. (kar je tožnik v izpovedi potrdil), pravilno ni štelo kot odločilne, odsotnost podpisa na pisnem opozorilu pa tudi ne pomeni, da ni bilo dano v pisni obliki, kot to določa prvi odstavek 85. člena ZDR-1.1

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da B. B. za podajo pisnega opozorila ni bil pooblaščen. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil kot pooblaščenec nivoja B-2 v poslovni mreži že na podlagi 14. člena Pravilnika pooblaščen za predlaganje, vodenje in odločanje v postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v tem okviru pa tudi za podajo pisnega opozorila iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 kot enega od aktov delodajalca v postopku podaje te odpovedi. Ker je imel B. B. podlago za podajo pisnega opozorila tožniku že v določilih Pravilnika, za odločitev niti ni bistveno nadaljnje utemeljevanje sodišča prve stopnje, da je bil za izrek tovrstnih sankcij pooblaščen tudi s pogodbo o zaposliti in s pooblastilom uprave z dne 20. 3. 2020, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožba se nadalje zmotno zavzema za to, da bi moral celoten postopek podaje odpovedi (od uvedbe do zaključka) voditi pooblaščenec B-1 ali B-2 nivoja v poslovni mreži, saj za to niti v določbah ZDR-1 niti v 14. členu Pravilnika ni podlage. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je na pisni seznanitvi z dne 25. 3. 2020 naveden B. B., na izpodbijani odpovedi pa delavki D. D. in E. E., saj to ob ugotovitvi, da jih je toženka za opravo teh dejanj pooblastila s pisnim pooblastilom z dne 20. 3. 2020, na zakonitost izpodbijane odpovedi nima nobenega vpliva.

11. Pritožba zmotno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da pooblastilo toženke z dne 20. 3. 2020 ne vsebuje šifre delovnega mesta pooblaščencev, oznake tipa in časovne veljavnosti pooblastila ter oznake, pod katero je bilo pooblastilo ob izdaji vpisano v register, saj jih je zavrnilo z zavzetjem pravilnega stališča, da ZDR-1 glede pooblastila delodajalca določa le, da mora biti pisno.2 Okoliščine, da pooblastilo z dne 20. 3. 2020 nima vseh sestavin iz 6. in 7. člena Pravilnika, zato ne vplivajo na njegovo veljavnost, kot tudi ne kažejo na to, da je bilo pooblastilo naknadno prirejeno za potrebe tega postopka, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da na pisnem opozorilu in odpovedi ni žiga toženke, saj to v ničemer ne vpliva na veljavnost teh aktov. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje žig nadomešča označbo firme gospodarske družbe in ni nujna sestavina podpisa zastopnika pravne osebe, po prvem odstavku 26. člena Pravilnika pa se uporablja le v zadevah, v katerih upravni ali drug organ to zahteva in je banka udeležena kot stranka, ter kadar to zahteva poslovna stranka, sklenitev pravnega posla ali drugega pravnega dejanja pa je v interesu banke.

13. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe o tem, da so bile s strani zakonitega zastopnika toženke in delavca B. B. v postopku podaje izpodbijane odpovedi storjene bistveno hujše kršitve od tistih, ki so očitane tožniku. Kot obrazloženo, delavci toženke v tem postopku niso storili nobenih kršitev, zato tudi pritožbeni očitek neenake obravnave v zvezi s tem ni utemeljen.

14. Ker glede na vse navedeno s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 197/2016 z dne 27. 10. 2016, na katero v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja toženka, podobno stališče zavzelo že glede nepodpisane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. 2 Glej 20. člen ZDR-1.