Jedro

Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti (verjetno) izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Zgolj nasprotovanje splošnim posledicam zakonske ureditve pa za izkazovanje take škode ne zadošča, prav tako pa izdaja začasne odredbe ni namenjena spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom I U 238/2017-4 z dne 16. 2. 2017 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da se zadrži izvršitev odločbe tožene stranke, da mora tožnica (zavezanka) s kmetijskega zemljišča na parceli št. 15 k.o. ... odstraniti železno konstrukcijo - reklamni pano z vpetim oglasnim platnom, z rokom za izvršitev te zahteve najkasneje do 31. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki so potrebne za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (težko popravljiva škoda itd.), saj zgolj nestrinjanje tožnice z zakonsko ureditvijo iz 30. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru temu ne zadosti. Ob tem se sodišče prve stopnje sklicuje na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri pa izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.

2. Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

6. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

7. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

8. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je bila predlagana začasna odredba zavrnjena. Tako pritožnica v prvostopenjskem postopku ni niti ustrezno zatrjevala niti (verjetno) izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Zgolj nasprotovanje splošnim posledicam zakonske ureditve pa za izkazovanje take škode ne zadošča, prav tako pa izdaja začasne odredbe ni namenjena spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu. Ob tem pa navajanje novih dejstev in okoliščin, ki so nastale po odločitvi sodišča prve stopnje in jih pritožnica navaja šele v pritožbi (naročilo pritožnici za izvedbo posla z dne 20. 2. 2017), ne more biti upoštevano v okviru pritožbene presoje pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj izpodbijani sklep na njih sploh ne temelji in tudi niso bile podlaga za presojo sodišča prve stopnje.

9. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.