Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se v ugodilnem delu I. točke izreka in odločitvi o stroških postopka tožene stranke v III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu izrek glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila."

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 6.089,25 EUR.“

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu tožbe z dne 15. 11. 2018 z ugotovitvenimi zahtevki v točkah 1, 2 in 3 (I. točka izreka sklepa). Dovolilo je spremembi tožbe z dne 7. 9. 2020 (zvišanje odškodnine na 30.000,00 EUR) in z dne 5. 7. 2021 (zvišanje odškodnine na 32.500,00 EUR) (II. in III. točka izreka sklepa). Zavrnilo je predlog za izločitev sodnih izvedenk A. A. in dr. B. B. (IV. točka izreka sklepa). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače (zagotovitev opravljanja dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, izročitev razporeda dela, organizacija delovnega procesa na način, da ji omogoči udeležbo na vajah, generalkah in koncertih, izročitev delovne obleke in zagotovitev primerljivega delovnopravnega položaja z ostalimi delavci pri toženki; prenehanje izvajanja diskriminatornega ravnanja, kot so ignoriranje, izključevanje, osamitev, omogočanje izrabe letnega dopusta, zagotovitev takšnega okolja, da ne bo izpostavljena verbalnemu nadlegovanju in trpinčenju), je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenk iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je predsednica sodišča prve stopnje nepravilno zavrgla zahtevo za izločitev predsednice senata. Zahtevo za izločitev je pravočasno uveljavljala, tj. v roku za podajo pripomb na prepis zvočnega posnetka, sodišče je sodbo pridržalo. Izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP ni mogla utemeljeno in učinkovito uveljavljati, dokler se ni seznanila s prepisom zvočnega posnetka. Sklicuje se na vsebino zahteve za izločitev z dne 9. 1. 2023. Zaradi pristranskosti sodnice je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predsednica senata je tožnici in njenemu pooblaščencu vnaprej prepovedala postavljati vprašanja, preprečila je odgovor izvedenkam. Ob smiselni uporabi določb ZPP lahko sodišče prepove stranki zgolj posamezno vprašanje, ne sme ji pa prepovedati postavljanja vseh vprašanj. Z (generalnim) odvzemom pravice do postavljanja vprašanj na narokih 3. 1. 2022 in 28. 11. 2022 je bilo grobo poseženo v pravice tožnice kot stranke. Uveljavlja procesno kršitev v zvezi z izvedenskim delom. Izpostavlja, da njen strokovni pomočnik s področja varnosti in zdravja pri delu dr. C. C. ni smel biti prisoten na ogledu, na zadnjem naroku pa mu predsednica senata ni dovolila postavljanja vprašanj. Izvedenki sta upoštevali le podatke toženke, ne pa dejanskega opravljanja dela pevke v koncertnem zboru. Sodišče ni posredovalo njenih pripomb z dne 31. 3. 2022 izvedenkam, ki nista bili pozvani k dopolnitvi mnenj. Zato ni prišlo do vsebinske presoje pisnih mnenj niti med njunim zaslišanjem. Predsednica senata je s kapcioznimi vprašanji od izvedenk večkrat hotela slišati splošno ugotovitev, da sta mnenje pripravili samostojno in skladno s pravili stroke. Tožnica je pravočasno podala pripombe na ustno mnenje izvedenk skupaj s komentarjem dr. C. C., vendar jih sodišče ni upoštevalo. Izvedenki sta bili izrazito pristranski, izpodbijana odločba pa se glede možnosti prilagoditve delovnega mesta tožnice glede na njeno preostalo delovno zmožnost v celoti opira na njuno mnenje, zato je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo vlog in listin, ki se nanašajo na ustreznost prilagoditve dela pevke v koncertnem zboru in jih je vložila na zadnjem naroku, ko se je začela znova glavna obravnava zaradi spremenjenega senata. Te listine so znane toženki in bi se do njih zakoniti zastopnik toženke lahko opredelil. Ker sodišče ni upoštevalo pripomb tožnice na mnenji izvedenk z dne 9. 1. 2023 in listin, ki jih je predložila na zadnjem naroku, je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev, ker sodišče ni dovolilo spremembe tožbe glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2022, ki je vsebinsko povezana z obravnavanim sporom. Po mnenju tožnice navedeno ne bi v ničemer podaljšalo spora. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo, ko je razlikovalo med začasnimi in trajnimi prilagoditvami delovnega mesta pevka v koncertnem zboru. Prav tako je zmotno presodilo, da lahko dirigent v okviru umetniške svobode toženke prosto odloča o tem, kako bodo pevci v konkretnem zboru opravljali svoje delo. Sodišče ni uporabilo določb Pravilnika o univerzalni graditvi in uporabi objektov glede dostopnosti delovnih prostorov delovnim invalidom. Delo pevke bi opravljala s sedenjem na stolu in s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, 20 ur tedensko. Takšna prilagoditev ne bi predstavljala ovire za opravljanje dela drugih pevcev. Toženka bi lahko prilagodila tudi uporabo garderob, ki sta običajno namenjeni dirigentu in gostujočemu solistu. Nasprotuje zaključku sodišča, da hoja po kakršnikoli klančini presega omejitev iz odločbe (hoja po ravnem na krajše razdalje), s čimer sta izvedenki dejansko tožnico razvrstili v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče D. D. v celoti, ko je zaključilo, da si je toženka prizadevala upoštevati omejitve tožnice in ji ohraniti zaposlitev. Toženka je odločbo ZPIZ izkoristila za to, da je posegla v delovnopravni položaj tožnice ter jo z diskriminatornimi in šikanoznimi ravnanji izločila iz delovnega okolja. Vztraja, da so jo takratna direktorica D. D. in drugi zaposleni žalili ter poniževali. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo odločanje pred drugim senatom.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je utemeljitev sodišča, da ni bistveno, ali je bilo tožnici odrejeno čakanje na hodniku. Tožnici je bila odrejena delovna obveznost v obliki prisotnosti na delu po štiri ure dnevno. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi D. D., da je bilo tožnici odrejeno delo na recepciji in na blagajni, vendar ga je zavrnila. Prejela je jasna navodila, ki jih ni upoštevala. Sama se je odločila, da bo sedela na hodniku, ne da bi ji to kdorkoli odredil, kar je ključno pri presoji trpinčenja. Ker tožnici ni nihče odredil sedenja na hodniku in je to počela samovoljno, ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju toženke. Toženka si je prizadevala za ureditev tožničinega položaja in ni imela namena odstraniti tožnice iz delovnega okolja. Predlagala je konkretne in konstruktivne rešitve, ki jih je tožnica zavrnila. Zmotna je presoja sodišča, da naj bi sedenje na hodniku pred pisarno direktorice (v času od 12. 9. 2018 do 14. 9. 2018, od 17. 9. 2018 do 12. 10. 2018, 19. 10. 2018 in 23. 10. 2018) zadostilo kriteriju dalj časa trajajočega ravnanja. Nasprotuje dosojeni višini odškodnine in odločitvi o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Dopolnitev pritožbe tožnice z navajanjem novih dokazov, ki so bili vloženi po poteku pritožbenega 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP, ni upoštevalo.

7. Kadar stranka meni, da so podani pogoji za izločitev sodnika iz 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP, mora po določbi 72. člena ZPP zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za izločitveni razlog, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. V tem sporu je bila glavna obravnava končana 28. 11. 2022, tožnica pa je zahtevo za izločitev podala 9. 1. 2023, zato jo je sodišče prve stopnje s sklepom pravilno zavrglo. Četudi je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku 28. 11. 2022 sklenilo, da se "obravnava zaključi po dokončnosti zvočnega prepisa“, to ne pomeni, da takrat glavne obravnave ni končalo, niti ni šlo za pridržano sodbo v smislu drugega odstavka 291. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno glavno obravnavo, kljub temu da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo njen del snemalo, končalo in nato po izdelavi prepisa zvočnega posnetka izpodbijano sodbo in sklep odpremilo 17. 1. 2023 in nato vročilo strankama. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla učinkovito uveljavljati izločitvenega razloga, dokler se ni seznanila z zvočnim posnetkom oziroma njegovim prepisom. Tožnica je skupaj s pooblaščencem spremljala potek glavne obravnave. Če je menila, da gre za izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, bi zahtevo za izločitev predsednice senata lahko podala na naroku, kot je to storila že na predhodnem naroku 11. 7. 2022. 8. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih obsežnih pripomb z dne 31. 3. 2022 na pisni mnenji izvedenk. Sodišče prve stopnje je posredovalo pisne pripombe izvedenkama v odgovor, kar izhaja iz vročilnic v spisu.2 Na zadnjem naroku je izvedenki izrecno pozvalo, da dopolnita mnenji glede na podane pripombe, zato nasprotno zatrjevanje tožnice ne drži. Po prvem odstavku 252. člena ZPP ima sodišče možnost presoje, ali je stranka podala takšne pripombe, ki so bistvene za odločitev oziroma zaradi katerih bi bilo treba od izvedenk zahtevati dodatna pojasnila, ni pa dolžno nekritično slediti predlogom stranke, ki se s podanim mnenjem ne strinja. Ravnanje sodišča, ki ne sledi takim izrecni zahtevi stranke oziroma njenim pripombam ne predstavlja kršitve postopka (kadar gre za mnenje oziroma pripombe, ki niso relevantne).

9. Tudi v zvezi z izvedenskim delom niso podane uveljavljane kršitve. Dejstvo, da dr. C. C. ni imel možnosti sodelovanja na ogledu delovnih prostorov toženke dne 7. 3. 2022, ki je bil prepuščen izvedenkama, ni v nasprotju z določbami ZPP. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele podaja pisnega ter nato še ustnega mnenja na glavni obravnavi. O obojem se je tožnica izjavila.3 Skupaj s pooblaščencem je imela možnost sodelovanja na ogledu, ki sta jo oba izkoristila. Po vročitvi pisnih mnenj se je lahko s pomočjo strokovnega pomočnika izrekla o ugotovitvah izvedenk. Na zadnjem naroku je imela možnost posvetovanja s strokovnim pomočnikom, zaradi česar je bila glavna obravnava krajši čas prekinjena. Izvedenki sta se opredelili do tožničinih pripomb, ko sta bili zaslišani na naroku 28. 11. 2022, na katerem je imela tožnica možnost postavljanja relevantnih vprašanj, sodišče pa je njuni mnenji na pripombe ocenilo za jasni, popolni in prepričljivi ter jima tudi sledilo. Nestrinjanje tožnice z mnenji ni razlog za izločitev izvedenk. Zgolj za tožnico neugodni izvedenski mnenji ne pomenita, da sta izvedenki pristranski; pomeni pač to, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga zatrjuje tožnica. Glede na navedeno niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti izvedenk v smislu 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP.

10. Prvi odstavek 286.b člena ZPP od stranke terja, da kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožnica ni pravočasno uveljavljala kršitev zaradi prepovedi postavljanja določenih vprašanj izvedenkam in priči, zatrjevano kapcioznih vprašanj predsednice senata in neenake obravnave strank na zadnjem naroku, v pritožbi pa niti ni navedla, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati, je s temi pritožbenimi očitki prepozna. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi ji odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), niti mu v zvezi s tem ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodba se nanaša na dejansko stanje, ki je obstajalo do konca glavne obravnave obravnave. Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo dodatnih vlog in dokazov, ki jih je tožnica posredovala po koncu glavne obravnave. Tudi sicer je določbe o prekluziji iz 286. člena ZPP pravilno uporabilo in utemeljeno ni upoštevalo na zadnjem naroku podanih navedb in predloženih dokazov tožnice (pogodbi o zaposlitvi toženke z E. E. in F. F. ter prepis zvočnega posnetka glavne obravnave v sporu I Pd 125/2022; s predloženima pogodbama o zaposlitvi je dokazovala navedbo, da bi ji toženka lahko zagotovila delo s krajšim delovnim časom; v zvezi s predloženim prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave v drugem sporu je tožnica izpostavila določene dele izpovedi zakonitega zastopnika toženke in prič, ki so bili zaslišani v tem sporu), pri čemer se pritožbeno sodišče strinja, da bi dopustitev teh dokazov zavlekla reševanje spora. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da gre za dokaze, ki niso bistveni za rešitev spora iz razlogov, kot so navedeni v nadaljevanju.

12. Skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se toženka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glavno vodilo pri presoji smotrnosti je načelo ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP), ki zahteva, da se, kadar je le mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo ter tako omogoči dokončna rešitev spora med strankama. Tožnica je 16. 2. 2022 spremenila tožbo, tako da je poleg obstoječih zahtevkov uveljavljala še zahtevke v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Novi zahtevki temeljijo na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi bilo treba pri obravnavi novih zahtevkov ugotavljati povsem druga dejstva, kar bi zavleklo reševanje spora. Če sodišče ne more izkoristiti že zbranega procesnega gradiva, je dopustitev spremembe tožbe v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

13. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu pevka v koncertnem zb0ru. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 29. 8. 2018 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno, 20 ur tedensko od 13. 12. 2017 dalje z omejitvami: kjer bo opravljala pretežno sedeče delo s hojo po ravnem na krajših razdaljah. Po dokončnosti in izvršljivosti te odločbe (3. 9. 2018) je bila toženka dolžna ravnati skladno s 196. členom Zakona o delovnih razmerjih4 in tožnici zagotoviti opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V skladu s prvim odstavkom 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 v zvezi s tretjim odstavkom 429. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 mora delodajalec invalida III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in mu ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno z ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi.

14. Iz vsebine odločbe ZPIZ o preostali delovni zmožnosti, ki jo mora skladno s četrtim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 delodajalec upoštevati pri zagotovitvi pravic zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost, oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta, izhaja, da delo pevke v koncertnem zboru za tožnico glede na priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ni ustrezno. Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica po odločbi z dne 29. 8. 2018 zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Delovnemu invalidu se lahko namesto pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno prizna pravica do poklicne rehabilitacije, če tako zahtevo poda najkasneje na dan obravnave na invalidski komisiji I. stopnje. V tem primeru ima vse pravice na podlagi in v zvezi s poklicno rehabilitacijo.7 Ker tožnici ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta (z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do dela na drugem delu), je bila dolžna toženka zgolj preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu s preostalo delovno zmožnostjo tožnice in njeno strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur.

15. Po presoji pritožbenega sodišča glede na obrazloženo ni bilo treba izvajati dokaznega postopka v zvezi z vprašanjem prilagoditve delovnega mesta pevka v koncertnem zboru tožničnim omejitvam po odločbi ZPIZ, s katero je odločeno o pravicah iz invalidnosti. Ne glede na navedeno se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem vprašanjem in v zvezi z njim tudi pravilno (predvsem na podlagi ocene mnenj izvedenk, pa tudi na podlagi drugih dokazov) ugotovilo, da prilagoditve delovnega mesta pevka v koncertnem zboru niso mogoče, ne le zaradi omejitev, povezanih s časovno razbremenitvijo (dnevna omejitev štirih ur),8 ampak tudi (predvsem) zaradi omejitve pretežno sedečega dela. Obširne pritožbene navedbe tožnice (o neutemeljenem razlikovanju med začasnimi in trajnimi prilagoditvami, odločitvi delodajalca v okviru umetniške avtonomije glede organizacije dela v zboru, neuporabi določb podzakonskega predpisa o dostopnosti objektov delovnim invalidom, dejanski možnosti sedenja v zboru, uporabi garderob in klančine pred vhodom ter organizaciji delovnega časa) za odločitev niso bistvene. Te niso bistvene za presojo utemeljenosti odškodninskega zahtevka, saj ravnanje toženke – nezagotovitev prilagoditev ni protipravno, pa tudi sicer v zvezi z njim ne gre za trpinčenje na delovnem mestu, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

16. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje si je toženka prizadevala, da bi tožnica ohranila zaposlitev na različne načine, tudi z iskanjem zaposlitve pri drugih delodajalcih, vendar pri tem ni bila uspešna. Toženka ni izločila tožnice iz delovnega okolja s tem, ko ji zaradi omejitev po odločbi ZPIZ ni mogla več zagotoviti dela na dotedanjem delovnem mestu pevka v koncertnem zboru (pri čemer tožnica že pred tem dela ni bila zmožna opravljati in ga tudi ni opravljala; kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po končanem bolniškem staležu 3. 9. 2018 opravljala delo v G. pri H.; s tem delom je prenehala po prihodu D. D. kot zak0nite zastopnice toženke; pri tožnici je bila invalidnost ugotovljena od 13. 12. 2017 dalje). Po pridobitvi dopolnilnega mnenja invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta ji je toženka ponudila delo receptorja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ni neenakopravno obravnavala (diskriminirala) na podlagi osebne okoliščine invalidnosti; na več mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa je poudarilo pravilno ugotovitev, da si je toženka prizadevala, da bi omejitve, ki so bile tožnici priznane, upoštevala, da bi ji zagotovila delo oziroma nadaljnjo zaposlitev; da si je prizadevala, da bi rešila „nastalo situacijo“ in da njena ravnanja niso bila usmerjena zoper tožnico, čeprav si jih je tožnica pogosto razlagala drugače. 17. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da večji delež očitkov tožnice ne drži oziroma da izpostavljena ravnanja niso bila takšna, da bi šlo za trpinčenje. Navedeno velja za navedbe o norčevanju, žalitvah, napotitvah na čakanje na delo, ponujanju pogodbe o zaposlitvi in ostalih ravnanjih, do katerih se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa. Pritožbeno sodišče podanim razlogom sledi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v okviru obsežnega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, ki temelji na oceni izpovedi strank, prič in listin, da se ni nihče norčeval iz tožnice, da je nihče ni žalil, poniževal ali ignoriral (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila komunikacija težavnejša, pri čemer se takšna ocena nanaša predvsem na tožnico).

18. Kot določa četrti odstavek 7. člena ZDR-1, je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem ne zadošča, da določena ravnanja, ki takšna niso, le delavec razume kot graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Vprašanje, ali je neko dejanje graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, predstavlja pravni standard, katerega vsebino mora napolniti sodišče. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je trpinčenje na delovnem mestu podano zaradi nejasnosti glede števila dni letnega dopusta tožnice zaradi neurejenih evidenc, neobveščanja tožnice in sedenja na hodniku. Takšna presoja je materialnopravno zmotna, pri čemer že iz določenih ravnanj samih izhaja, da ta ne morejo biti takšna, da bi šlo za trpinčenje (nejasnost glede števila dni letnega dopusta zaradi neurejenih evidenc).

19. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je morala zaradi nedodelitve dela sedeti na hodniku in čakati, kdo ji bo odredil delo. Nezagotavljanje dela delavcu v daljšem časovnem obdobju sicer lahko pomeni trpinčenje na delovnem mestu, kadar je odraz sistematičnega oziroma ponavljajočega se, očitno negativnega ali žaljivega ravnanja, usmerjenega proti posameznemu delavcu.9 V tožničinem primeru ugotovljene okoliščine kažejo, da v času od 12. 9. 2018 do 14. 9. 2018, od 17. 9. 2018 do 12. 10. 2018, 19. 10. 2018 in 23. 10. 2018 ni šlo za protipravno ravnanje (niti samo zase niti v povezavi z drugimi ravnanji). Tožnica po odločbi ZPIZ z dne 29. 8. 2018 (pa tudi že pred tem) glede na priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom in upoštevaje preostalo delovno zmožnost oziroma omejitve dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru ni mogla opravljati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa večkrat poudarilo ugotovitev, da si je toženka prizadevala, da bi omejitve, ki so bile tožnici priznane, upoštevala, da bi ji zagotovila delo oziroma nadaljnjo zaposlitev; da si je prizadevala, da bi rešila „nastalo situacijo“ in da njena ravnanja niso bila usmerjena zoper tožnico. V zvezi s sedenjem na hodniku je ne glede na navedeno sicer zmotno štelo, da ni bistveno, ali ji je bilo to naročeno (odrejeno) in da so se pri toženki trudili „zadevo“ rešiti. To je bistveno – okoliščine, v katerih je prišlo do tega, da je tožnica sedela na hodniku, so vsekakor bistvene za presojo, ali je bilo ravnanje toženke graje vredno ali očitno negativno. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica dela pevke v koncertnem zboru ni mogla opravljati – sodišče prve stopnje je razlogovalo, da bi toženka tožnici (že takoj) po prejemu odločbe ZPIZ in po odklonitvi ponujenega ustreznega delovnega mesta lahko podala odpoved iz razloga invalidnosti, česar ni storila, ampak ji je poskušala še naprej zagotavljati delo (upoštevaje priznane omejitve), kar kaže, da ni imela namena izločiti tožnice iz delovnega okolja. Hkrati je bil to razlog, da je bila tožnica odslovljena iz zbora in (še) ni bila napotena na čakanje na delo. V zvezi s sedenjem na hodniku je bistvena še nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo utemeljeno poudarja toženka v pritožbi, da ji to ni bilo odrejeno. Upoštevaje navedeno, da si je toženka prizadevala, da bi tožnico premestila na drugo delovno mesto oziroma ji zagotovila delo skladno z omejitvami in da ji ni odredila, da sedi na hodniku, njeno ravnanje ni protipravno in tudi ne gre za trpinčenje (eno od ravnanj trpinčenja) na delovnem mestu.

20. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da ne gre za trpinčenja pri opozorilu tožnici, da mora izrabo letnega dopusta vnaprej prijaviti (in ji toženka izrabo odobriti). Zmotno pa je presodilo, da gre za trpinčenje, ker toženka ni vedela, koliko dni neizrabljenega letnega dopusta ima tožnica. To ravnanje že samo po sebi ne more biti ravnanje trpinčenja, četudi je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi toženka načeloma kot delodajalec morala vedeti (imeti evidenco) o neizrabljenih dnevih letnega dopusta. Ugotovljeno dejstvo, da tega ni vedela, pomeni kvečjemu, da je bila neskrbna, nikakor pa ne more iti za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno zoper določenega delavca, konkretno tožnico. Da ji v zvezi s tem ni ničesar očitati, potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je tožnica določen čas delo opravljala pri drugem delodajalcu, in sicer je opravljala delo v G. pri H. 21. Podobno velja za ravnanje, povezano z neobveščanjem o dogodkih, urnikih in drugih zadevah, ki se nanašajo na zbor, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo namerno. V zvezi s tem je bistveno, ne le to, da bi šlo kvečjemu za opuščanje skrbnosti, ampak predvsem, da tožnica glede na priznane omejitve dela po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru ni mogla opravljati in tako obveščanje niti ne bi bilo smiselno.

22. Ne nazadnje pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo toženke, da sporna ravnanja, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa ne bi zadoščala za zaključek, da je bila tožnica trpinčena. Posamezna ravnanja bi morala biti takšna, da bi bilo mogoče v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznati vzorec ravnanj, ki se ponavlja in je sistematičen. Takšnega vzorca v opisanih ravnanjih zoper tožnico, na način, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi in sklepu, ni mogoče prepoznati. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

23. Zaradi zmotne materialnopravne presoje glede trpinčenja na delovnem mestu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilni del I. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

24. Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo odločitev o stroških postopka toženke v III. točki izreka sodbe (drugi odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je stroške strank pred sodiščem prve stopnje izračunalo glede na vrednost prvotnega zahtevka v znesku 25.500,00 EUR in dodatnega ter zvišanih zahtevkov. Upoštevalo je, da je 5. 6. 2019 tožnica postavila dodatni zahtevek iz naslova razlik v plači v znesku 6.148,97 EUR, 7. 9. 2020 zvišala zahtevek iz naslova odškodnine za 4.500,00 EUR in 5. 7. 2021 še za 2.500,00 EUR.

25. Tožnica je uspela le s spremembo tožbe iz naslova razlik v plači, zato je upravičena do sorazmernega dela stroškov postopka za čas od spremembe tožbe (5. 6. 2019) do izdaje delne sodbe (7. 9. 2020). Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) skladno z Odvetniško tarifo10 priznalo naslednje priglašene11 stroške: po 525 točk za sestavo vloge z dne 5. 6. 2019, s katero je uveljavljala plačilo razlike plače (6.148,97 EUR), vlog z dne 30. 8. 2019, 1. 10. 2019 in 15. 6. 2020 oziroma skupaj 2.100 točk, zastopanje na prvem naroku 500 točk, po 350 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku oziroma skupaj 700 točk, urnina 100 točk, materialni stroški (2 % od 1.000 točk + 1 % od presežka nad 1.000 točk) ali 44 točk ter 22 % davka na dodano vrednost, kar skupaj znaša 2.521,00 EUR. Glede na 19 % uspeh v tej fazi postopka je tožnica upravičena do povračila 479,00 EUR stroškov.

26. Toženki je kot potrebne stroške priznalo naslednje priglašene12 stroške postopka: odgovor na tožbo 600 točk, zastopanje na pripravljalnem naroku 300 točk, po 525 točk za sestavo vlog z dne 19. 7. 2019, 13. 9. 2019, 25. 9. 2019, 9. 10. 2019, 4. 2. 2020, 28. 7. 2021, 29. 9. 2021 in 10. 1. 2022 oziroma skupaj 4.200 točk, predlog sodišču z dne 10. 5. 2022 (nasprotovanje spremembi tožbe z dne 2. 3. 2022, ki se nanaša na spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi) 100 točk, zastopanje na prvem naroku 700 točk, po 350 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku ali skupaj 700 točk, zastopanje na četrtem naroku 300 točk, po 350 točk za zastopanje na petem, šestem, sedmem in osmem naroku ali skupaj 1.400 točk, urnina dne 7. 9. 2020 100 točk in za nadaljnje naroke 1.250 točk. 27. Stroški toženke v času od prve spremembe tožbe do dneva izdaje delne sodbe znašajo 4.125 točk, z materialnimi stroški (2 % od 1.000 točk + 1 % od presežka nad 1.000 točk) 51,25 točk pa 2.505,75 EUR. Glede na 81 % uspeh ji je v tej fazi postopka priznanih 2.029,66 EUR. Stroški toženke glede na njen 100 % uspeh v času pred prvo spremembo tožbe in po izdaji delne sodbe do konca obravnave pa znašajo 5.525 točk, z materialnimi stroški (2 % od 1.000 točk + 1 % od presežka nad 1.000 točk) 65,25 točk pa 3.354,15 EUR. Skupni stroški toženke z 22 % davka na dodano vrednost tako znašajo 6.568,25 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka upravičena do povrnitve zneska 6.089,25 EUR. Tožnica je dolžna toženki navedene stroške povrniti v roku 15 dni.

28. Toženka, ki je s pritožbo uspela, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, in sicer za pritožbo zoper sodbo 500 točk, materialne stroške 2 % in 22 % davka na dodano vrednost oziroma skupaj 373,32 EUR. Te stroške ji je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni (prvi odstavek 154. člena ZPP).

29. Ker sicer niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del I. točke in II. točko izreka sodbe ter IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

1 ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 List. št. 857. 3 Prim. sodba VS RS II Ips 132/2017 z dne 22. 11. 2018. 4 ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 5 ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji. 6 ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji. 7 83. člen ZPIZ-2. 8 Na časovno obremenitev se nanašajo listine, ki so nastale po koncu glavne obravnave (in tako ne štejejo za nove dokaze) ter ki jih je tožnica predložila prepozni dopolnitvi pritožbe (zapisnik z naroka za glavno obravnavo in sodba Delovnega in socialnega sodišča Ps 567/2021 z dne 13. 6. 2023). 9 Prim. sodba VS RS VIII Ips 143/2018 z dne 16. 4. 2019. 10 OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji. 11 Stroškovnik na list. št. 938 in 939. 12 Stroškovnik na list. št. 941.