Jedro

Navedba prvostopenjskega organa, da je napravil varnostno oceno stanja v Ukrajini, čeprav le-ta ni v obrazložitvi odločbe razvidna, pa ne more biti odločilna napaka, da bi sodišče moralo odločbo odpraviti in jo vrniti v ponovni postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka, kajti tožnica od vložitve pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2016 ni sodišču predložila nobenega novega dokumenta, listine ali drugega dokaza, ki bi kazal na to, da se je situacija v Ukrajini bodisi na splošno, bodisi samo v njenem primeru, spremenila glede na že razsojene okoliščine v takšni meri, da bi bila potrebna aktualna ocena stanja v izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 73. in 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in na podlagi prošnje državljanke Ukrajine, A.A. (roj. ... v kraju Boryspil, Ukrajina), v prvi točki izreka sprejel odločitev, da se prosilki ugodi in dovoli zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije, za čas od 28. 11. 2015 do 28. 5. 2016, na podlagi 2. alineje, drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, iz razloga pridobitve veljavne biometrične potne listine matične države in ostalih listin za zakonito prebivanje na ozemlju Republike Slovenije.

2. V drugi točki izreka pa je organ odločil, da zavrne dovolitev zadrževanje iz razloga spoštovanja načela nevračanja po 72. členu ZTuj-2 in da organ spoštuje „odločitev Vrhovnega sodišča po sodbi I Up 157/2015 z dne 7. 5. 2015, saj je tovrstni organ že odločil o enakih pogojih (načelo nevračanja) v sodnem postopku, konkretneje je potrdil sklep Ministrstva za notranje zadeve in sodbo Upravnega sodišča RS, da se tujki zavrne II namera in ne dodeli statusa begunke ali subsidiarne zaščite po Zakonu o mednarodni zaščiti (celovito izdelana ocena o varnostni situaciji v izvorni državi tujca in proučena nova dejstva), prav tako se dejansko stanje v kraju bivanja in izvorni državi tujke (Ukrajini) ni spremenilo. Vsebinsko je tovrstna odločitev pojasnjena v obrazložitvi odločbe.“

3. V izreku pod točko 4 je odločeno, da mora tujka v času dovolitve zadrževanja pridobiti veljavno biometrično potno listino svoje matične države na Veleposlaništvu Ukrajine v Sloveniji ter pridobiti veljavno bivalno dovoljenje za zakonito prebivanje na ozemlju Republike Slovenije. Če stranka v času dovolitve zadrževanja ne pridobi ustreznih listin za zakonito bivanje na ozemlju Republike Slovenije, se realizira odstranitev tujke iz ozemlja Slovenije po odločbi Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-7/2015/36 (3E651-3), z datumom dokončnosti 19. 1. 2016. 4. V obrazložitvi akta je navedeno, da je Policijska uprava Ljubljana vodila skrajšani ugotovitveni postopek v skladu s 144. členom ZUP, ker se je dejansko stanje v celoti ugotovilo na podlagi vloge, dejstev in dokazov, katere je pooblaščenka priložila k vlogi za dovolitev zadrževanja tujca na ozemlju Republike Slovenije. Upravni postopek je bil izveden na zahtevo stranke z vložitvijo vloge 24. 9. 2015. Vloga je bila ustrezno dopolnjena z dnem 23. 10. 2015. 5. Stranki je bil dne 28. 4. 2015 izdan sklep Ministrstva za notranje zadeve, s katerim je organ zavrgel vlogo za priznanje druge namere za mednarodno zaščito po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Upravno sodišče RS je na podlagi sodbe št. I U 745/2015-6 z dne 18. 6. 2015, zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve in potrdilo njihovo odločitev. V nadaljevanju je o zadevi odločilo Vrhovno sodišče RS na podlagi sodbe št. I Up 157/2015 z dne 28. 7. 2015. V tovrstnih spisih je razvidna celovita in temeljna varnostna ocena v izvorni državi tujke, katero je policija uporabila pri uporabi načela nevračanja. Policija je zavrnila priznanje razlogov po načelu nevračanja iz 72. člena ZTuj-2 in je spoštovala odločitev Vrhovnega sodišča RS po sodbi št. I Up 157/2015. Vrhovno sodišče RS in drugi pristojni organi so že odločali o isti upravni zadevi in sodnih postopkih, dejansko stanje pa se v izvorni državi prosilke (Ukrajini) ni spremenilo; tujka je v tej upravni zadevi navajala enaka ali podobna dejstva. Policija je v tem delu celovito opravila preverjanje vseh dejstev na podlagi že sprejetih odločitev drugih državnih organov glede zavržene druge namere za mednarodno ali subsidiarno zaščito (celovito pregledana ocena o varnostni situaciji v izvorni državi tujke), nato pa je še sama opravila preizkus razlogov po načelu nevračanja po ZTuj-2. 6. Iz spisov je razvidno, da tujka v primeru vračanja v izvorno državo ne bi bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi mučenja, nečloveškega ali drugega poniževalnega ravnanja (tiralica). Policija ni potrdila navedb tujke in pooblaščenke, da bi bilo življenje in svoboda stranke v primeru prisilne odstranitve iz ozemlja Slovenije in vrnitve v izvorno državo lahko ogroženo zaradi rase. V posebnem ugotovitvenem postopku so bili celovito preverjeni objektivni in subjektivni kriteriji o obstoju kakršnekoli nevarnosti, da bi bila tujka podvržena preganjanju ali resni škodi v primeru prisilnega vračanja. Policija tudi ni potrdila verjetnosti v prihodnje, da bi bila oseba podvržena prepovedanemu ravnanju v državi vračanja. V tej odločbi ni povzemala podrobnejše vsebine iz sodb ali drugih upravnih spisov, jih je pa uporabila v dokaznem postopku.

7. Stranka je tujka tretje države (Ukrajine) brez veljavne biometrične potne listine, zato ne izpolnjuje pogoja po 7. členu ZTuj-2, saj mora tujec (državljan tretje države) za vstop, bivanje in zapustitev ozemlja Republike Slovenije imeti veljavno biometrično potno listino. Tujka tudi ne izpolnjuje pogoja po 8. členu ZTuj-2, saj za bivanje na ozemlju Republike Slovenije ni pridobila dovoljenja za začasno prebivanje pod pogoji, ki so podrobneje opisani v IV. Poglavju ZTuj-2. 8. Tožnica je vložila pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe, zaradi bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožnica je vložila prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 iz dveh razlogov: ker ne poseduje potnega lista Ukrajine in ker je zoper njo v Ukrajini razpisana notranja tiralica zaradi suma storitve kaznivega dejanja posedovanje orožja brez dovoljenja po 263. členu KZ, za katero je predpisana zaporna kazen od 5 do 10 let zapora in sum storitve kaznivega dejanja po 109. členu KZ, torej gre za politično kaznivo dejanje, katerega cilj je nasilna sprememba ali rušenje ustavnega reda oziroma prevzem oblasti, za kar je zagrožena kazen zapora od 5 do 10 let in zaplemba premoženja, in kar izhaja iz elektronskih sporočil med njo in B.B. in C.C. 9. Odločba o razlogih, da tujka ne izpolnjuje razlogov po 72. členu ZTuj-2 ne vsebuje obrazložene obrazložitve. Policija se sicer sklicuje na postopke pridobitve mednarodne zaščite. Tujka je v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča izpodbijala dejstvo, da odločba ne vsebuje obrazložitve, da tujka ni nikoli zatrjevala, da bi zoper njo bila razpisana mednarodna tiralica temveč notranja tiralica in da tega dejstva ni nihče preverjal in da upravni organ, ki je v postopku za priznanje mednarodne zaščite odločal o njeni prošnji, ni prevedel vseh listin, ki jih je tujka vložila v spis, zlasti ne odločilnega dopisa z dne 7. 12. 2014, kjer pritožnica piše Juliji: „Upam, da se še spomniš, kje sem živela? Nujno bi potrebovala, da bi ti šla tja, do moje hiše in bi poslikala vhodna vrata in vse to, kar še piše na njih ali je nalepljeno. To sedaj nujno potrebno zame in za mojo odvetnico.“

10. Vrhovno sodišče je zgolj potrdilo odločbo Upravnega sodišča brez, da bi odgovorilo na pritožbene ugovore. Ustavno sodišče pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Določbo 71. člena ZUS-1 je dopustno uporabiti le, če stranka v tožbi zgolj ponavlja očitke in argumente, ki jih je argumentirano zavrnil že upravni organ v izpodbijani odločbi. Sodišče pa se mora, da bi zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave vselej opredeliti do tožbenih ugovorov, ki so pravno odločilni za presojo konkretne zadeve in na katere v izpodbijani odločbi še ni bilo odgovorjeno. Zlasti pa v obeh sodbah ni zaslediti nobene ocene o varnosti v izvorni državi, zato je obrazložitev izpodbijane odločbe povsem v nasprotju z obema sodbama. Policijska uprava se je torej sklicevala na neobrazložene sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča. V izpodbijani odločbi pa je še zapisano, da je policija sama izvedla oceno o varnosti v izvorni državi in opravila preizkus načela nevračanja po ZTuj-2. Kako je to policija naredila, iz odločbe ni razvidno, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov oziroma dokazil, ki naj bi jih organ pri izdajanju odločbe opravil v smeri varnostne ocene tveganja tujke v primeru vrnitve v izvorno državo.

11. Če bi policija opravila varnostno oceno bi ugotovila, da tujka ne more na ambasado Ukrajine v Ljubljani, z namenom, da bi pridobila potni list, in jim povedati, da je ilegalno zapustila Ukrajino, saj je to kaznivo dejanje, ki se v Ukrajini preganja po uradni dolžnosti. Ker je zaprosila za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaradi dogodkov v Ukrajini, je postala nelojalna do lastne države, ki jo bo kot nezaželeno tudi obravnavala.

12. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka, saj je izdana odločba arbitrarna, ker je nerazumna, saj ne upošteva razlogov v podani prošnji za dovolitev zadrževanja; poleg tega pa je v matični državi zoper njo razpisana tiralica, zaradi dveh kaznivih dejanj in ji grozi zaporna kazen od 5 do 10 let ter odvzem premoženja.

13. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Organ povzema, da pritožnica navaja, da se grožnja s 5 do 10 letno kaznijo zapora in odvzemom premoženja po vseh mednarodnih standardih šteje za mučenje in poniževalno ravnanje, zlasti ker je bila prosilka teh dejanj obtožena neposredno po demonstracijah zoper prejšnjo oblast, ki se jih je udeležila. Ta postopek je bil sprožen takrat, ko se pritožnica ni javila na policijsko postajo z zahtevano podkupnino 15.000,00 EUR za policijskega preiskovalca D.D., ki je zahteval ta denar za ustavitev postopka. Postopek pa je bil posledica konstrukta D.D. s posedovanjem orožja brez dovoljenja oz. nabojev za orožje.

14. Iz obrazložitve jasno izhaja, da je organ prve stopnje odločbo izdal na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP, ker se je dejansko stanje v celoti ugotovilo na podlagi vloge, dejstev in dokazov, katere je pooblaščenka priložila k vlogi za dovolitev zadrževanja tujca na ozemlju Republike Slovenije.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pritožnica v svoji vlogi navajala enaka ali podobna dejstva, iz katerih naj bi izhajala njena ogroženost v matični državi, o katerih je bilo že odločeno v sodnem postopku. Upravno sodišče je v svoji sodbi I U 745/2015-6 obrazložilo, da tožničine navedbe, da jo v izvorni državi preganja policija zaradi sodelovanja na protivladnih demonstracijah, ki so potekale v mesecu novembru in decembru 2013 ne vzdržijo elementarne logične razlage. Če bi bilo tako, bi to pomenilo, da se v Ukrajini izvaja kazenski pregon zoper sedanje predstavnike in nosilce vseh vej oblasti in javnosti, ki je sodelovala na demonstracijah zoper takratnega predsednika Ukrajine Viktorja Janukoviča in da se njihov protest zoper takratno oblast obravnava kot politično kaznivo dejanje. Sodišče je navedlo, da ponujeni dokazi s katerimi tožnica utemeljuje uvedbo ponovnega postopka, ne potrjujejo navedb da se zoper njo dejansko izvaja kazenski pregon; že v prejšnjem postopku ji je bilo pojasnjeno, da strah pred morebitno uvedbo kazenskega postopka (sam po sebi) ni razlog za podelitev mednarodne zaščite.

16. Upravno sodišče je v sodbi I U 913/2014-7 z dne 18. 6. 2014 tudi odločilo, da dogodki, ki jih je opisala tožnica ne dosegajo standarda preganjanja iz 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1. 17. Tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih policija ni bila prisotna, ni bila deležna nevšečnosti, izvorno državo je zapustila preden je bil končan policijski postopek in svoje nedolžnosti ni dokazovala v sodnem postopku. Tožnica strah utemeljuje s tem, da so pri njej doma našli naboje, ki so ji bili podtaknjeni. po mnenju sodišča pa strah pred uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Pritožnica v svoji vlogi za dovolitev zadrževanja ponavlja enake razloge, ki jih je navajala v vlogi za priznanje mednarodne zaščite. Organ prve stopnje je svojo odločitev vezal na upravne spise in sodne spise v zvezi azilnega postopka. Ugotovil je, da stranka ni navedla nobenih novih okoliščin, ki predhodno v teh postopkih ne bi bile že obravnavane.

18. Ker pritožnica ni navedla nobenih novih razlogov oziroma dogodkov, o katerih ne bi bilo že razsojeno v sodnem postopku in so bili povzeti tudi v odločbi o vrnitvi, je po presoji organa druge stopnje odločitev organa prve stopnje pravilna, ko je vezal svojo odločitev na predhodne sodbe.

19. V tožbi tožnica pravi, da odločba nima obrazložitve. Tožena stranka se sklicuje samo na postopek pridobitve mednarodne zaščite in na sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča. Sodba Upravnega sodišča RS I U 745/2015 je neobrazložena v skladu z 71. členom ZUS-1. Tujka je v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča izpodbijala poleg ostalega ravno dejstvo, da odločba ne vsebuje obrazložitve, da tujka ni nikoli zatrjevala, da bi zoper njo bila razpisana mednarodna tiralica, temveč notranja in da tega dejstva ni nihče preverjal in da upravni organ, ki je v postopku za priznanje mednarodne zaščite odločal o njeni prošnji, ni prevedel vseh listin, ki jih je tujka vložila v spis, zlasti ne odločilnega dopisa z dne 7. 12. 2015. Prav to je tisto pismo, ki dokazuje, da je bila zapečatena tožničina hiša, da je C.C. slikala njeno hišo. Tožnica je v tožbi zoper odločbo o zavrnitvi mednarodne zaščite in v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča RS I U 745/2015 obrazložila, da ima njena hiša dva vhoda. Na enem vhodu je hišna številka ..., kjer je njen naslov stalnega bivanja, na drugi strani hiše pa je naslov ..., kjer je imela tožnica sedež obratovalnice. Tudi tega dejstva sodišči nista upoštevali. Vrhovno sodišče je zgolj potrdilo odločbo Upravnega sodišča brez, da bi odgovorilo na pritožbene ugovore. Ustavno sodišče pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

20. Ustavno sodišče je v več primerih razveljavilo sodbe Vrhovnega sodišča, ki so potrjevale sodbe Upravnega sodišča v primerih sklicevanja na 71. člen ZUS-1 in je zapisalo: „Sklicevanje sodišča na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, sodišču omogoča, da ne ponavlja razlogov upravne odločbe, s katerim se strinja. Vendar je to določbo dopustno uporabiti le, če stranka v tožbi zgolj ponavlja očitke in argumente, ki jih je navajala že med postopkom in jih je argumentirano zavrnil že upravni organ v izpodbijani odločbi. Sodišče pa se mora, da bi zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave vselej opredeliti do tožbenih ugovorov, ki so pravno odločilni za presojo konkretne zadeve in na katere v izpodbijani odločbi še ni bilo odgovorjeno“ (Up 434/14 z dne 8. 1. 2015). Zakaj Ustavno sodišče ni presojalo tujkine ustavne pritožbe, čeprav ima enako neustrezno obrazložitev, kot v zadevi Up 434/14 z dne 8. 1. 2015, ne bomo nikoli izvedeli. Zlasti pa v obeh sodbah ni zaslediti nobene ocene o varnosti v izvorni državi, zato je obrazložitev izpodbijane odločbe povsem v nasprotju z obema sodbama.

21. Prvostopenjski organ (policija) naj bi tudi sam izvedel oceno o varnosti v izvorni državi in opravil preizkus načela nevračanja po ZTuj-2. Kako je to policija naredila iz odločbe ni razvidno, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov oziroma dokazil, ki naj bi jih organ pri izdajanju odločbe opravil v smeri varnostne ocene in tveganja tujke v primeru vrnitve v izvorno državo.

22. Tožena stranka, ki je odločala o pritožbi tožnice, je prezrla ta pritožbeni razlog (da je policija izvedla oceno v varnosti v izvorni državi), vendar na očitek pritožnice, kako in kakšno oceno je policija naredila, tožena stranka ni odgovorila. Pri varnostni oceni se je sklicevala le na varnostno oceno Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Tožena stranka bi morala znova narediti varnostno oceno v izvorni državi in pridobiti informacije, pa tega ni storila oziroma naj bi to storila, pa odločba o tem, kako je to storila, nima razlogov.

23. Če bi policija opravila varnostno oceno bi ugotovila, da tujka ne more na ambasado Ukrajine v Ljubljani, z namenom, da bi pridobila potni list, in jim povedati, da je ilegalno zapustila Ukrajino, saj je to kaznivo dejanje, ki se v Ukrajini preganja po uradni dolžnosti. Prav tako jim ne more povedati, da je v Sloveniji zaprosila za mednarodno zaščito.

24. Ker je zaprosila za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaradi dogodkov v Ukrajini, je postala nelojalna do lastne države, ki jo bo kot nezaželeno tudi obravnavala. V luči teh dogodkov tujka ne more zaprositi za potni list na ambasadi v Sloveniji, saj bo ambasada obvestila svojo državo o tem. Na ta pritožbeni očitek tožena stranka ni odgovorila.

25. Obveznost obrazložitve odločitev izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče in upravni organi se morajo z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora in pravna vprašanja. Pri tem ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu (ugovoru) ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

26. Tožena stranka je kršila osnovno pravilo iz 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelila do pritožbenih ugovorov. Kot dokaz med drugim predlaga zaslišanje stranke. Predlaga odpravo odločbe podrejeno pa, da se vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma se odločba spremeni.

27. Toženka navedbe v tožbi prereka in se z njimi ne strinja. Odločba organa prve stopnje Policijske uprave Ljubljana je obrazložena, upoštevane so bile vse navedbe v pritožbi in dokazi. Organ prve stopnje je v izreku odločbe navedel, da se zavrnitev dovolitve zadrževanja zaradi načela nevračanja utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 157/2015. V obrazložitvi odločbe je organ prve stopnje navedel, da je odločbo izdal na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP. Organ druge stopnje je upošteval vse pritožbene navedbe in jih obrazloženo zavrnil. 28. Ker pritožnica ni navedla nobenih novih razlogov oziroma dogodkov, o katerih ne bi bilo že razsojeno v sodnem postopku in so bili povzeti tudi v odločbe o vrnitvi, je organ prve stopnje njeno vlogo za dovolitev zadrževanja zaradi razloga nevračanja iz 73. člena ZTuj-2 zavrnil. 29. Tožnica v postopku ni dokazala za verjetno, da v njeni matični državi, Ukrajini zoper njo teče kazenski postopek. Prav tako ni z ničemer izkazala, da je zoper njo razpisana tiralica. Iz sodbe I U 745/2015-6 izhaja, da je tožnica navajala, da je zoper njo razpisana mednarodna tiralica. To je bilo tudi preverjeno preko Interpola, kjer je bilo ugotovljeno, da zoper tožnico mednarodna tiralica ni razpisana.

30. Tožnica neutemeljeno navaja, da v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni bil preveden bistven dopis z 7. 12. 2014. Gre za dopis, ki ga je tožnica pisala svoji nečakinji, v dopisu jo prosi, da le ta poslika njeno hišo na naslovu ... Iz sodbe I U 745/2015-6 izhaja, da Upravno sodišče pri odločanju ni prezrlo 5 fotografij in uradno obvestilo, ki je na vhodnih vratih. Sodišče pa teh dokazov ni upoštevalo, saj tožnica stanuje na naslovu ... Sodišče je ugotovilo, da je tožnica glede navajanja njenega naslova bivanja neverodostojna. Dopis tudi ni bil priložen prošnji za dovolitev zadrževanja kot dokaz, temveč se je tožnica nanj sklicevala šele v pritožbi z dne 9. 2. 2016. 31. Tožnica v postopku za dovolitev zadrževanja ni navajala nobenih novih dejstev, ki bi kazala na to, da se je tveganje v izvorni državi spremenilo. Ilegalna zapustitev države, ki jo zatrjuje tožnica (in z ničemer ne dokazuje) ni taka okoliščina, zaradi katere tožnice ne bi bilo možno vrniti v matično državo, saj morebitna sankcija v kazenskem pregonu ne more biti razlog za nevračanje.

32. V pripravljalni vlogi tožnica pravi, da se v nobenem postopku do sedaj ni preverjalo ali je razpisana notranja tiralica za tožnico in nikoli se ni vpogledal dopis z dne 7. 12. 2014. Na ta dopis se je tožnica sklicevala že v prehodnem postopku, ki je tekel na podlagi ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot tudi v postopku dovolitve zadrževanja, vendar tega dejstva ni noben organ presojal. Tožena stranka v postopku dovolitve zadrževanja ni opravila varnostne ocene razmer v Ukrajini niti tveganja tožnice v primeru vrnitve v izvorno državo. V odgovoru na tožbo tožena stranka ta tožbeni ugovor ne zanika, temveč o tem molči. 33. Tožba je utemeljena.

34. Izpodbijani akt prvostopenjskega organa ima sicer znatne pomanjkljivosti, kajti četudi se organ v izreku in obrazložitvi sklicuje na sodbi Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča v zadevi mednarodne zaščite, ki naj bi o enakih pravno-relevantnih okoliščinah, kot jih je navajala tožnica v upravnem postopku dovolitve zadrževanja, že zavzeli stališče glede nevarnosti, ali tožnici grozi preganjanje ali resna škoda v primeru vrnitve v Ukrajino, bi moral organ v obrazložitev akta hkrati vnesti tudi glavni del argumentacije omenjenih sodišč, ki jo je upravni organ tudi v tem postopku štel za podlago za odločitev. Na ta način bi bila stranka dovolj natančno seznanjena, katera dejstva je organ štel za odločilna za izdajo akta, da bi lahko stranka tudi uveljavljala učinkovito pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave. Zato nikakor ni pravilno ravnanje, ko prvostopenjski organ navaja, da v odločbi sicer ni povzel podrobnejše vsebine iz sodb, je pa te sodbe uporabil v dokaznem postopku. Konkretna dokazna ocena mora namreč biti navedena v obrazložitvi upravnega akta. V enakem smislu tudi ni prav, da organ v obrazložitvi in izreku omenja izdelano oceno varnosti za Ukrajino, vendar pa iz obrazložitve ta ocena ni razvidna.

35. Vendar pa ti dve pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta (2., 3. in 5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) glede na vsebino drugostopenjskega akta ter navedbe stranke v pritožbi in tožbi, upoštevajoč tudi dokazno breme stranke, ki je ob tem imela kvalificirano pravno pomoč, niso takšne, da bi bilo treba odločbo v tem primeru odpraviti (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1).

36. Pomembno je namreč, da je v pritožbenem postopku ministrstvo odpravilo pomanjkljivost obrazložitve prvostopenjskega akta s tem, ko je v svoji obrazložitvi povzelo dokazno oceno in argumente Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 157/2015 z dne 28. 7. 2015 (odst. 8) o tem, zakaj ni izkazano z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi tožnici grozil tak kazenski postopek v primeru vrnitve, da bi lahko šlo bodisi za ogrožanje življenja ali svobode tožnice zaradi njenega političnega prepričanja, ali za nehumano ali poniževalno ravnanje v smislu 1. alineje prvega odstavka 73. člena ZTuj-2. 37. Navedba prvostopenjskega organa, da je napravil varnostno oceno stanja v Ukrajini, čeprav le-ta ni v obrazložitvi odločbe razvidna, pa ne more biti odločilna napaka, da bi sodišče moralo odločbo odpraviti in jo vrniti v ponovni postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka, kajti tožnica od vložitve pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2016 ni sodišču predložila nobenega novega dokumenta, listine ali drugega dokaza, ki bi kazal na to, da se je situacija v Ukrajini bodisi na splošno, bodisi samo v njenem primeru, spremenila glede na že razsojene okoliščine v takšni meri, da bi bila potrebna aktualna ocena stanja v izvorni državi.

38. Sodišče ni razčiščevalo, ali drži tožbena trditev, da dopis tožnice z dne 7. 12. 2014 res ni bil preveden in če ga nobeno sodišče ni upoštevalo, kajti tožničin zahtevek glede varstva načela nevračanja iz 73. člena ZTuj-2 (oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) je zelo šibek oziroma ima tožnica glede 3. člena EKČP zahtevek, ki ni do tolikšne mere verjeten, da bi sodišče moralo opraviti strogo presojo dejstev (t.i. „argumable claim“), saj tudi omenjeni dokaz, ki je zgolj dopis tožnice z dne 7. 12. 2014 sorodnici, ne kaže nič, da bi tožnici grozil kazenski postopek zaradi njenega političnega prepričanja, v katerem bi tožnici grozila nesorazmerna kazen.

39. To pomeni, da tudi trditev, da tožnica ne more pri pristojnem organu Ukrajine v Sloveniji pridobiti potne listine, češ da bi s tem ogrožala samo sebe, ne povečuje verjetnosti, da bi izpodbijana odločba kršila načelo nevračanja. Tožnica prve točke izreka niti ne izpodbija v pritožbi ali v tožbi.

40. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 65. člena ZUS-1).