Jedro

Tožeča stranka ima prav, da bližnji niso dolžni opravljati obveznosti, ki bi morali bremeniti tistega, ki je odgovoren za škodo, pri čemer drži tudi, da je oškodovanec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Odškodnina pa mora kriti tiste stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine primera.

Tožena stranka ima sedež v Ljubljani, za zastopanje pa je pooblastila odvetnika iz Mariboru, kar je sicer njena pravica, vendar tožeči stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja (sodečega) sodišča, ki je v Ljubljani.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovni odločitvi (4. točka izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 614,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za nepremoženjsko škodo znesek 13.859,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007 dalje, znesek 135,00 EUR iz naslova obračunanih zakonskih zamudnih obresti od delno plačane odškodnine in znesek 150,00 EUR premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007. Višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v višini 22.791,00 EUR je sodišče zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo premoženjske škode iz naslova tuje pomoči v višini 3.000,00 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 458,11 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem premalo upoštevalo načelo individualizacije, saj ni upoštevalo relevantnih tožničinih izpovedb niti se do njih ni opredelilo. Pri odškodnini za strah je premalo upoštevalo, da je bilo zdravljenje dolgotrajno, da se je kompliciralo, da celotna diagnoza poškodbe ni bila takoj ugotovljena in da so bili potrebni novi operacijski posegi. Tožeči stranki odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih ne predstavlja primerne satisfakcije. Prisojena odškodnina za skaženost je glede na starost tožnice prenizka. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za tujo pomoč tožeča stranka navaja, da mnenje izvedenca potrjuje, da je tožeča stranka potrebovala tujo pomoč in da sodna praksa priznava odškodnino za tujo pomoč tudi v primeru, ko je pomoč zagotavljal družinski član. Če je oškodovancu potrebna tuja pomoč, družinski člani niso dolžni opravljati obveznosti, ki dejansko bremenijo tistega, ki je odgovoren za nastalo škodo. Tožeča stranka nasprotuje priznanim stroškom prevoza pooblaščenca tožene stranke na relaciji Maribor-Ljubljana-Maribor in stroške zaradi odsotnosti iz pisarne, saj ima tožena stranka sedež v Ljubljani. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je iz naslova prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožeči stranki že izplačala 10.959,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da vlaga pritožbo v preostalem znesku 2.900,00 EUR. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je potrebno v celoti zavrniti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da brazgotine pri tožnici ne povzročajo skaženosti. V izpodbijani sodbi je nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega menja, in med samim izvedenskim mnenjem. Tožnica ima brazgotine na področju kolena, kjer se koža prepogiba, grbanči, razteza, krči. Odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je absolutna previsoka, bodoče bolečine pa so upoštevane dvakrat, in sicer pri odmeri škode za telesne bolečine in nato še pri škodi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep in sodbo spremeni, da je tožena stranka dolžna iz naslova nepremoženjske škode tožeči stranki povrniti znesek 10.959,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007 do plačila.

Pritožbi pravdnih strank zoper odločitev o denarni odškodnini nista utemeljeni, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev.

Pritožbeno izpodbijanje obeh pravdnih strank odločitve o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje njen dejanski in materialnopravni preizkus, in sicer tako individualni preizkus, kakor tudi primerjalni preizkus prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda „pravična denarna odškodnina“ iz 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 179. člena OZ po katerem je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, upoštevati pa je treba tudi, da ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

Tožeča stranka v prvi vrsti izpodbija prisojeno denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine v višini 5.800,00 EUR primerna. Pri presoji stopnje in trajanja telesnih bolečin se je prvostopenjsko sodišče oprlo zlasti na izvedensko mnenje, vendar individualnih posebnosti tožeče stranke ni spregledalo. Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedenskem mnenju, v katerem je izrecno navedeno, da je izvedenec telesne bolečine tožnice ocenil tako na podlagi poškodb kakor tudi na podlagi amnestičnih podatkov, ki jih je podala oškodovanka. Pogoju individualizacije je prvostopenjsko sodišče zadostilo s tem, da je v zvezi s trajanjem in intenziteto bolečin sprejelo prepričljivo strokovno mnenje izvedenca, v katerem so upoštevane tudi osebne okoliščine tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je tudi upoštevalo, da je tožeča stranka trpela občasne lahke tesne bolečine zaradi poškodbe levega kolena tudi v času, ko se ni zdravila, da se te bolečine zaradi trajnih posledic še vedno pojavljajo, da so bolečine prisotne pri večjih fizičnih obremenitvah kot so naporna daljša hoja, počepanje, klečanje in da bodo zaradi trajne okvare sklepnih hrustancev prisotne tudi v bodoče. Tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za strah v premajhni meri upoštevalo, da se je zdravljenje tožeče stranke kompliciralo, zaradi česar naj bi do konca zdravljenja trpela hud strah, ni utemeljen. Ne glede na vse okoliščine zdravljenja kot so komplikacije, dolgotrajno in zapleteno zdravljenje z več potrebnimi operacijami, ki jih je prvostopenjsko sodišče pri presoji odškodnine v celoti ustrezno upoštevalo, tožnica ni uspela dokazati, da je do konca zdravljenja trpela hud strah. Izvedenec medicinske stroke te njene trditve ni potrdil. Prisojena denarna odškodnina v višini 1.300,00 EUR je zato materialnopravno pravilna.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeča stranka v pritožbi navaja, da prisojena odškodnina ne predstavlja primerne satisfakcije glede na to, da je zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti dnevno ovirana pri v vsakdanjem življenju. Vendar navedena pritožbena kritika ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je natančno ugotovilo, za katere življenjske in delovne aktivnosti je tožnica zmanjšano sposobna oz. jih opravlja s povečanimi napori. Pri tem je izrecno upoštevalo tudi starost tožnice v času poškodovanja in druge osebne okoliščine. Pri odmeri denarne odškodnine je še posebej izpostavilo njeno trpljenje v zvezi z zmanjšano delovno sposobnostjo, utemeljeno pa je zaključilo, da prikrajšanje tožnice v zvezi s športnimi aktivnostmi ni veliko. Zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi okoliščina opustitve smučanja pomembno vplivala na določitev višine odškodnine. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje telesne bolečine pri večjih fizičnih naporih upoštevalo ne le pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine, ampak tudi pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče je odškodnino za to obliko škode odmerilo pravilno, prisojena odškodnina pa glede na okoliščine primera ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tako tožeče kot tožene stranke v zvezi z denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožena stranka v pritožbi ne povzema izvedenskega mnenja dovolj natančno. Izvedenec je namreč ugotovil, da ima tožnica dve brazgotini v višini sklepne špranje levega kolena na notranji in na zunanji strani ter prečno brazgotino pod levim kolenom na sprednji strani. Brazgotine so torej vidne, po izvedenskem mnenju pa ne motijo v večji meri zunanjega videza. Prav glede na takšno objektivno pogojenost in upoštevajoč vpliv vidnosti brazgotin na tožničino psihično počutje je prisojena denarna odškodnina v znesku 900 EUR primerna.

V celoti materialnopravno pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova tuje pomoči tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da pomoč s strani partnerja in mame tožeče stranke ni presegala običajne vsebine nege in pomoči. Tožeča stranka ima prav, da bližnji niso dolžni opravljati obveznosti, ki bi morali bremeniti tistega, ki je odgovoren za škodo, pri čemer drži tudi, da je oškodovanec upravičen do povrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Odškodnina pa mora kriti tiste stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje vse okoliščine primera. Tožnica je bila v času uporabe bergelj omejena v aktivnostih, vendar pa razen pavšalnih navedb o pomoči pri gospodinjstvu in varstvu otroka, ni uspela opredeliti vsebine pomoči, ki naj bi ji bila nudena, niti nujnosti, da jo opravlja tretji. Tako test razumnosti nudene pomoči niti ni bil mogoč.

Pritožbi zoper odločitev o glavni stvari se tako izkažeta za neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi odločitev o denarni odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (353. člen ZPP).

Utemeljen pa je očitek tožeče stranke, da prvostopenjsko sodišče toženi stranki ne bi smelo priznati prevoznih stroškov na relaciji Ljubljana – Maribor in posledično stroška odsotnosti iz pisarne. Po mnenju pritožbenega sodišča ti stroški niso bili potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, ki bi jih bila tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki. Tožena stranka ima sedež v Ljubljani, za zastopanje pa je pooblastila odvetnika iz Maribora, kar je sicer njena pravica, vendar tožeči stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodečega sodišča. Iz navedenega razloga je potrebno spremeniti stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča in priznane stroške tožene stranke zmanjšati za kilometrino dveh prevozov na relaciji Maribor - Ljubljana - Maribor v višini 2x82,50 EUR (165 EUR) in dvakratno odsotnost iz pisarne v višini 2x120 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 110,20 EUR, skupaj torej 275,20 EUR. Nova vrednost potrebnih stroškov tožene stranke tako znaša 1.871,50 EUR. Glede na uspeh pravdnih strank v postopku je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 43% njenih pravdnih stroškov oziroma 1.681,70 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki 57% njenih stroškov oziroma 1.066,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 614,95 EUR.

Ker nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).