Jedro

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe res ni neposredno ocenilo obsojenčevega obrambnega predloga iz pritožbe, vendar v njej ugotavlja, da obsojenec v preostalih pritožbenih izvajanjih ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP zato ni podana.

Izrek

Zahteva obsojenega F.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega F.G. za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni F.G. je dne 24.07.1998 priporočeno po pošti vložil neposredno na Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Okrajno sodišče v Mariboru prejelo 29.07.1998. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, ker mu pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njegova pritožbena izvajanja, sicer pa napada zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter smiselno predlaga razveljavitev sodb sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča. Vrhovni državni tožilec J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev. Pri tem navaja, da obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, katere kršitve zakona naj bi zagrešilo sodišče s pravnomočno sodbo in postopkom pred izdajo sodbe. Smiselno iz njegove zahteve izhaja, da sodišče odločilnih dejstev ni pravilno ugotovilo in da je resnica drugačna, kot jo navaja sodba. Obsojenec tedaj uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 395. člena ZKP je med drugim določeno, da sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe v obrazložitvi svoje sodbe.

Vložnik v zahtevi očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbeni predlog o izvedbi dokaza z obsojenčevim ponovnim zaslišanjem "pred detektorjem laži ali pod hipnozo", s čimer naj se omogoči "govor resnice".

Po mnenju vložnika zahteve je imelo tako ravnanje za posledico potrditev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v prvostopni sodbi, s katero se obsojenec ne more sprijazniti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj napadena sodba sodišča druge stopnje v obrazložitvi, ko analizira prvostopno dokazno oceno in jo ocenjuje kot pravilno, res ni neposredno ocenilo obrambnega predloga v pritožbi obsojenca za ponovitev postopka z njegovim zaslišanjem "pod hipnozo ali pred detektorjem laži," pa je vendar ocenilo tudi ta predlog. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da ugotavlja, da obsojenec v preostalih pritožbenih izvajanjih ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zaradi česar je njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena. Tako se pokaže, da očitana kršitev postopka v škodo vložnika - obsojenca ni podana. V kolikor pa se obsojenec ne strinja s prvostopno in pritožbeno dokazno oceno glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako obsojenec tudi v tej smeri s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev zakona, zahteva za varstva zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je skladno z 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.