Jedro

Pri neodplačnih razpolaganjih (torej tudi v konkretnem primeru, ko je izpodbijano pravno dejanje darilna pogodba) se v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ zavedanje dolžnika, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, po zakonu domneva, za tretjega pa se niti ne zahteva, da bi mu bilo to znano ali moralo biti znano. Pri neodplačnih razpolaganjih je torej subjektivni pogoj izpodbijanja pravnega dejanja skoncentriran v celoti na dolžniku, zakon pa z domnevo dolžnikovega vedenja, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, prelaga dokazno breme za dokaz nasprotnega (torej neobstoja subjektivnega elementa – dolžnikovega nezavedanja glede možnosti škodovanja upnikom) na toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena dne 31. 8. 2011 v obliki notarskega zapisa notarke S.K. iz Slovenj Gradca opr. št. SV 782/11 z dne 31. 8. 2011 med I.K. kot dolžnikom tožnice C.K. kot darilodajalcem in tožencem D.K. kot obdarjencem glede prenosa lastninske pravice parc. št. z ID znaki A, B, C in D s tožničinega dolžnika I.K. na toženca D.K. brez pravnega učinka na izterjavo terjatve tožnice C.M. do njenega dolžnika I.K. po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. P 178/2009 z dne 19. 1. 2011 v višini 217,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrobneje navedenimi v izreku prvostopne sodbe, ter 3.596,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 861.867,66 SIT od 30. 11. 1997 do 31. 12. 2001, ki tako znaša 9.407,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 224,21 EUR od 9. 12. 2011 do plačila in tožničinih izvršilnih stroškov zaradi izterjave te terjatve, zaradi česar je toženec D.K. dolžan trpeti izterjavo teh tožničinih terjatev do dolžnika I.K. v izvršilnem postopku s prodajo parc. št. z ID znaki A, B, C in D in tožničinim poplačilom iz kupnine zanje (I. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec tožnici povrniti povzročene pravdne stroške v višini 1.467,30 EUR v 15 dneh od dneva prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. odstavek izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženec. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo namena dolžnika I.K. in toženca, ki s sklenitvijo darilne pogodbe v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 782/11 z dne 31. 8. 2012 (pravilno: 31. 8. 2011) v nobenem pogledu nista želela oškodovati tožnice. Navedeno naj bi bilo razvidno tudi iz datuma sklenitve darilne pogodbe, saj je tožnica šele po tem datumu, to je dne 7. 9. 2011, vložila predlog za izvršbo, izpodbijani pravni posel med dolžnikom in tožencem tako ni bil sklenjen šele v postopku izvršbe. Toženec meni, da je „uspel ovreči zakonsko domnevo, da tožnica nikakor ni bila oškodovana“, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je razpolagalo z vsemi dokazi v tej smeri. Nadalje izpostavlja, da bi moralo biti dokazovanje subjektivnega pogoja v dokaznem bremenu tožnice, ki izpodbija, in ne toženca, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča glede neplačevitosti tožničinega dolžnika oz. vprašanja, ali je dolžnik I.K. tožnici zmožen povrniti dolg. Toženec je namreč ves čas postopka zatrjeval, da lahko tožnica računa, da bo poplačana iz naslova svoje terjatve, ki jo ima do dolžnika. Slednji naj bi s plačilom le čakal do odločitve Ustavnega sodišča. Toženec je med postopkom tudi obrazložil dolžnikovo finančno situacijo, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika glede višine plače dolžnika napačno ugotovilo. Sicer pa naj bi se v tem času tudi dolg tožnice pričel izplačevati in se trenutno sklep opr. št. In 105/2011 nahaja na prvem mestu za realizacijo, zato izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost upnika nista več v odnosu vzroka in posledice, tožnica pa ni več oškodovana v zatrjevanem obsegu, saj dolžnik svojo obveznost izplačuje. Iz vsega navedenega po mnenju pritožnika očitno izhaja, da dolžnik razpolaga z zadostnimi sredstvi za izpolnitev terjatve tožnice, o čemer pritožbi prilaga posamezne listinske dokaze. Pritožnik primarno predlaga spremembo izpodbijane prvostopne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru pravočasno podanih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da v celoti sledi tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja (darilne pogodbe) tožničinega dolžnika, storjenega v korist toženca in v škodo tožnice, izčrpno obrazložilo. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema po sodišču prve stopnje natančno razčlenjene in v obravnavani zadevi izpolnjene predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 6 do 12), v nadaljevanju obrazložitve pa se osredotoča zgolj na tiste, ki so predmet izrecne pritožbene graje.

7. Toženec v pritožbi najprej izpostavlja namen oškodovanja tožnice, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi pravilno ugotovilo. Ponavlja svoja zatrjevanja, da takega namena ob sklenitvi izpodbijanega pravnega dejanja z dolžnikom (darovalcem) nista imela. V skladu z 256. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za izpolnitev subjektivnega pogoja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zadošča že dolžnikovo zavedanje glede možnosti škodovanja upnikom, torej če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, in se niti ne zahteva, da bi bil tak njegov namen. Ni torej potrebno, da je pravno dejanje storjeno zato, da bi se škodovalo upnikom, zadošča že, če se dolžnik ob storitvi pravnega dejanja možnosti oškodovanja upnikov zaveda in jo dopušča. Pri neodplačnih razpolaganjih (torej tudi v konkretnem primeru, ko je izpodbijano pravno dejanje darilna pogodba) se v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ zavedanje dolžnika, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, po zakonu domneva, za tretjega pa se niti ne zahteva, da bi mu bilo to znano ali moralo biti znano. Iz vsega navedenega izhaja, da se toženec v obravnavani zadevi ne more rešiti svoje obveznosti s sklicevanjem na neobstoj svojega namena oškodovanja tožnice, saj se v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ svoje obveze ne bi mogel rešiti niti, če mu možnost škodovanja upnikom (tožnici) z izpodbijanim pravnim dejanjem sploh ne bi bila znana. Pri neodplačnih razpolaganjih je torej subjektivni pogoj izpodbijanja pravnega dejanja skoncentriran v celoti na dolžniku, zakon pa z domnevo dolžnikovega vedenja, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, prelaga dokazno breme za dokaz nasprotnega (torej neobstoja subjektivnega elementa – dolžnikovega nezavedanja glede možnosti škodovanja upnikom) na toženca, kot smiselno zaključuje tudi sodišče prve stopnje (obrazložitev v točki 12). Pravilen je nadaljnji prvostopni zaključek, da tega bremena toženec v obravnavani zadevi ni izpolnil in opisane zakonske domneve ni uspel ovreči. Ob tem sodišče druge stopnje le dodaja, da je po nekaterih stališčih sodne prakse domneva zavedanja dolžnika glede možnosti škodovanja upnikom pri neodplačnih pravnih poslih celo neizpodbojna (tako sodba II Ips 297/2010).

8. Pravilnosti zgoraj opisanega prvostopnega zaključka ne more omajati niti v pritožbi izpostavljeno, da je bila izpodbijana darilna pogodba sklenjena teden dni preden je bil zoper dolžnika vložen predlog za izvršbo za izterjavo tožničine terjatve. Pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika ni izvršljivost terjatve zoper njega, ampak zgolj njena zapadlost. V konkretnem primeru pa je bila tožničina terjatev do dolžnika (darovalca) tožnici dosojena s pravnomočno sodbo pred sklenitvijo izpodbijanega pravnega dejanja. Ni torej dvoma, da je dolžnik za svoj dolg do tožnice vedel, še preden je le-ta zoper njega vložila predlog za izvršbo. Ker je tožnica razpolagala z izvršilnim naslovom za svojo terjatev zoper dolžnika, je bilo celo mogoče pričakovati, da bo zoper njega, v kolikor terjatve ne bo prostovoljno izpolnil, vložila predlog za izvršbo z namenom poplačila iz dolžnikovega premoženja. Zakonske domneve, da se je dolžnik ob neodplačnem razpolaganju (sklenitvi darilne pogodbe) v korist toženca zavedal možnosti škodovanja tožnici tako že upoštevaje izpostavljene okoliščine toženec ni uspel izpodbiti, ne glede na to, da izpodbijani posel ni bil sklenjen šele v postopku izvršbe za izterjavo tožničine terjatve.

9. Ni mogoče slediti niti toženčevi pritožbeni graji nepravilnosti prvostopnega zaključka glede neplačevitosti dolžnika. Da namreč dolžnik (zaradi sklenjene darilne pogodbe, s katero je odtujil svoje nepremičnine) nima dovolj sredstev za izpolnitev tožničine terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo po ugotovljenem, da v izvršilnem postopku zoper dolžnika vse do zaključka obravnavane zadeve na prvi stopnji ni prišlo niti do delnega poplačila tožničine terjatve. Kot dokaz dolžnikove neplačevitosti je nadalje pravilno upoštevalo tudi dolžnikove navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem je opisoval svojo premoženjsko stisko. Za nekoliko boljši premoženjski položaj dolžnika (oz. njegove družine), kot ga je toženec opisal na glavni obravnavi, pa slednji ni predložil skoraj nobenih dokazov. Tiste, ki jih je (dokazilo o višini plače dolžnika), pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in upoštevalo. Takega zaključka toženec ne more omajati s šele pritožbi priloženimi listinskimi dokazi, iz katerih naj bi izhajala drugačna višina plače dolžnika. Pravilnosti prvostopnega zaključka o neplačevitosti dolžnika ne more izpodbiti niti v pritožbi izpostavljeno, da je bilo že med postopkom ves čas zatrjevano, da lahko tožnica računa na poplačilo svojega dolga od dolžnika. Negotovost glede dolžnikove neplačevitosti bi namreč lahko slednji preprosto odpravil s plačilom svojega dolga, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10), pa med postopkom na prvi stopnji tožnica od dolžnika niti prostovoljno niti iz naslova prisilne izvršitve njene terjatve v izvršilnem postopku na račun poplačila svoje terjatve ni prejela ničesar.

10. Sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan zaključka zadnje glavne obravnave in tudi pravilnost prvostopne odločitve se presoja v teh časovnih okvirjih. Ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti so tako za odločitev sodišča druge stopnje neupoštevni pritožbi priloženi listinski dokazi, ki izvirajo iz časa po izdaji prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje kljub temu le dodaja, da niti delno uspešna prisilna izterjava tožničine terjatve od dolžnika po izdaji prvostopne sodbe še ne dokazuje plačevitosti dolžnika. Bi pa se lahko navedeno dolžnikovo (prisilno) delno plačilo upoštevalo tudi v razmerju do toženca, saj z delnim plačilom terjatev v poplačanem delu ugasne, kar bo lahko toženec glede na čas delnega plačila terjatve uveljavljal z ugovorom v izvršilnem postopku.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih toženec ni priglasil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 163. člena istega zakona).