Jedro

Ugovor tožene stranke, da dobavnice niso žigosane, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo z obrazložitvijo, da dejstvo, da dobavnice niso žigosane, v konkretnem primeru lahko pomeni zgolj pomanjkljivost listine, ne pa avtomatsko tudi tega, da do dobav ni prišlo.

V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja določno pojasnila temelj in višino tožbenega zahtevka, ni ustrezno (konkretizirano, substancirano) odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je neprerekane navedbe tožeče stranke štelo kot priznane (214. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 465,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo za v I. točki izreka izpodbijane odločbe navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naložilo plačilo zneskov, kot so razvidni iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. Naložilo ji je tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, pritožbenih stroškov pa ni priglasila.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem sledilo zahtevku tožeče stranke, pretežno iz razloga delne pasivnosti tožene stranke v postopku (izostanek z naroka). Šteje, da je dovolj jasno izrazil svoja stališča ter v nadaljevanju primeroma navaja zaključke izpodbijane sodbe (poslovanje z žigom), ki po njegovem mnenju temeljijo na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledično napačni uporabi materialnega prava.

6. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem ni jasno, kam pritožnik meri s pritožbenimi navedbami, da posamezne trditve niso „osnovnošolsko“ pojasnjene. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je na naroku, ki se ga tožena stranka ni udeležila, niti ni opravičila svojega izostanka, vpogledalo vtoževane račune, pripadajoče dobavnice in ostale dokazne listine. Ugotovilo je, da iz predloženih podpisanih dobavnic in pripadajočih vtoževanih računov izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 18. 9. 2018 do vključno 9. 11. 2018 opravila 12 dobav mesa in mesnih izdelkov toženi stranki, za katere je izdala vtoževane račune. Na vseh dobavnicah je kot kupec navedena tožena stranka, prav tako so vse dobavnice podpisane. Ugovor tožene stranke, da dobavnice niso žigosane, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo z obrazložitvijo, da dejstvo, da dobavnice niso žigosane, v konkretnem primeru lahko pomeni zgolj pomanjkljivost listine, ne pa avtomatsko tudi tega, da do dobav ni prišlo. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne trdi, da osebe, ki so dobavnice podpisale, za to niso bile pooblaščene, kljub temu, da je bila s strani tožeče stranke opozorjena na pomanjkljivo trditveno podlago. Le-te ni dopolnila niti v pritožbi. Z vztrajanjem zgolj pri navedbah, da „je povsem jasno, da posluje z žigom“, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

7. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja določno pojasnila temelj in višino tožbenega zahtevka, ni ustrezno (konkretizirano, substancirano) odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je neprerekane navedbe tožeče stranke štelo kot priznane (214. člen ZPP). Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar pa kljub opozorilu tožeče stranke ni storila. S svojo procesno neaktivnostjo je tako onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo. Odveč je zato pritožbeni očitek, da posamične trditve (iz pritožbe ni mogoče ugotoviti, katere konkretno), niso „osnovnošolsko pojasnjene“ ter da je tožena stranka v postopku svoja stališča „dovolj jasno izrazila“.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.