Jedro

Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu pomožni steklar in za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 18. 4. 2014 nezakonito prenehalo. V tej točki izreka je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja, to je od 18. 4. 2014 dalje, prijaviti v socialno zavarovanje, mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine, neto znesek plače pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnika pa posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje, vse v 8 dneh in pod pretnjo izvršbe. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo začasno povečanega obsega dela sledilo le izpovedbi direktorja, ki je pojasnil, da je pri toženi stranki v pričakovanju poslov z A. in zaradi drugih naročil prišlo do začasno povečanega obsega dela. Zaradi stečaja A. pa je prišlo do zmanjšanja obsega del, zato s tožnikom niso mogli več skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka pa niti začasno povečanega obsega dela niti kasnejšega zmanjšanja obsega dela ni dokazala z nikakršnimi listinskimi dokazi, zato ni zadostila dokaznemu bremenu. Svoje navedbe bi namreč morala podkrepiti z ustreznimi dokazi, npr. bilanco stanja, s prikazom podatkov, razlogov in dokazil o povečanju in upadu naročil ipd. Vsega tega pa ni predložila, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotoviti bi namreč moralo, da ni bilo razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da je zato pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporna sklenitev druge in tretje pogodbe (pravilno tretje in četrte pogodbe), ki ju je v spis vložila tožena stranka, vendar pa je napačno zaključilo, da je tožnik ti pogodbi tudi podpisal. Tožnik je podpis pogodb v svoji izpovedbi izrecno zanikal, zato je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je podpis na teh pogodbah njegov. Tega dokaznega bremena pa tožena stranka ni zmogla. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izpovedba priče B.B. precej nekonsistentna, zato na to izpovedbo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Poleg tega navedena priča niti ni imela vpogleda v poslovanje tožene stranke, da bi lahko zatrjevala razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ponavlja, da tožena stranka začasno povečanega obsega dela ni dokazala, saj ni predložila niti podatkov o gibanju zaposlenih delavcev. Glede na to, da ima edino tožena stranka stroj za tiskanje stekla (s tem strojem so delali za 50 različnih strank), je nelogična izpovedba direktorja, da so morali delo na tem stroju zaključiti, posledično pa so neresnične navedbe tožene stranke, da je prišlo do upada naročil. Zaključek sodišča prve stopnje, da tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja (tožnik je pojasnil, da je bil na več delih naenkrat, da je šel npr. na montažo in po opravljeni montaži nazaj na firmo; potem pa je kar naenkrat moral iti nazaj na montažo ali pa je moral sredi dela na printu pustiti to delo in delati nekaj drugega), da je šlo za povečan obseg dela, je napačen in nelogičen. Tožnikova izpovedba kaže na to, da je ves čas obstajala potreba po njegovem delu na področju tiskanja na steklu in pri drugih zadolžitvah. Te potrebe po tožnikovem delu so bile konstantne. Glede na to, da 31. člen ZDR (pravilno ZDR-1) določa kot bistveno sestavino pogodbe o zaposlitvi tudi razlog za njeno sklenitev, pomeni izostanek razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas avtomatično njeno transformacijo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Določba 12. člena zakona je namreč jasna. Ker je tožnik zatrjeval, da spornih pogodb ne pozna, da jih ni nikoli videl niti podpisal, se poraja dvom v pristnost teh pogodb, hkrati pa tudi dvom v verodostojnost izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B.. Ker je priča še zaposlena pri toženi stranki, ima interes, da tožena stranka v tem sporu uspe, s tem pa je dodatno okrnjena verodostojnost njene izpovedbe. Sodišče je izpovedbo tožnika vzelo iz konteksta in v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B.. Dvom v pristnost spornih pogodb o zaposlitvi potrjuje tudi dejstvo, da je iz tožnikovih plačilnih list za čas sklenitve spornih pogodb o zaposlitvi razvidno, da je bil tožnik voden, kot da bi sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ponavlja, da je bilo dokazno breme o tem, da je tožnik sporni pogodbi podpisal, na toženi stranki, tega pa tožena stranka ni dokazala. Ker so bile kršene določbe o obličnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je treba na podlagi drugega odstavka 12. člena ZDR (pravilno ZDR-1) ugotoviti, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnik v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu zatrjeval, da je ostal na delu pri toženi stranki tudi po izteku druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ta pogodba, sklenjena za delovno mesto „pomožni steklar“, se je iztekla z 18. 10. 2013), in sicer vse do 18. 4. 2014, ko mu je tožena stranka brez kakršnekoli odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala vstop v podjetje in ga odjavila iz obveznega zavarovanja. Zato je uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 18. 4. 2014, reintegracijo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi). V nasprotju s temi trditvami je tožena stranka navajala, da je tožnik tudi po 18. 10. 2013 sklenil z njo še dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki ju je tožena stranka tudi vložila v spis (B6, B7).

7. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik s toženo stranko najprej sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 17. 9. 2012 do 17. 10. 2012 za delovno mesto „vajenec“ (A1), nato pa še pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 18. 10. 2012 do 18. 10. 2013 za delovno mesto „pomožni steklar“ (A2). Sklenitev teh pogodb med strankama ni bila sporna. V zvezi z opravljanjem dela tožnika pri toženi stranki za obdobje od 18. 10. 2013 do 18. 4. 2014 pa je tožena stranka v spis vložila še originalna izvoda pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer za obdobje od 18. 10. 2013 do 18. 1. 2014 (B6) in za obdobje od 18. 1. 2014 do 18. 4. 2014 (B7), obe za delovno mesto „pomožni steklar“. Iz teh pogodb o zaposlitvi izhaja, da je bila prva sklenjena 18. 10. 2013, druga pa 18. 1. 2014. Na obeh pogodbah se nahajata tudi podpisa pogodbenih strank, torej tožnika in tožene stranke. Tožnik je v postopku navajal in izpovedoval, da teh pogodb ni nikoli niti videl niti podpisal, medtem ko je tožena stranka zatrjevala in z izpovedbama zakonitega zastopnika ter priče B.B. dokazovala, da je tožnik sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas podpisal. Glede na to, da v dokaznem postopku izvedenec grafološke stroke ni bil predlagan, je sodišče prve stopnje, kljub temu, da je menilo, da sta pogodbi o zaposlitvi podpisani s strani tožnika, zaključilo, da tega dejstva z gotovostjo ne more ugotoviti. Zato je v nadaljevanju ugotavljalo, če je med strankama obstajal ustni dogovor za nadaljevanje delovnega razmerja tudi v spornem obdobju (torej v obdobju, za katero sta bili sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas - B6, B7). V zvezi s spornima pogodbama o zaposlitvi tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede tega, da je podpis na teh pogodbah dejansko njegov. Ker je tožena stranka v spis vložila originalna izvoda pogodb o zaposlitvi, na katerih se nahajata tako podpis tožnika kot tudi žig tožene stranke in podpis njenega zakonitega zastopnika, se je dokazno breme glede zatrjevanega dejstva, da na pogodbah podpis ni tožnikov, prevalilo na tožnika. Z drugimi besedami to pomeni, da je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da podpisa na pogodbah nista njegova. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni dokazano, da podpis na pogodbah o zaposlitvi ni tožnikov, kar pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje že na podlagi te ugotovitve zaključilo, da sta bili sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 18. 10. 2013 in 18. 1. 2014 veljavno sklenjeni.

8. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedb strank in priče B.B. nadalje ugotovilo, da je med strankama obstajal tudi ustni dogovor za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto obdobje, kot je bilo opredeljeno v pogodbah o zaposlitvi za določen čas z dne 18. 10. 2013 in 18. 1. 2014. Navedeni ustni dogovor je izrecno potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke, obstoj tega dogovora pa izhaja tudi iz izpovedb tožnika in priče B.B.. Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj opisano ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov, v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je imelo razmerje tožnika in tožene stranke vse elemente delovnega razmerja, česar tožnik v pritožbi niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo tudi, da tožnik po 18. 4. 2014 ni več ostal na delu pri toženi stranki (tej ugotovitvi tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje), tako da za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ni bil izpolnjen pogoj iz 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013).

9. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje ugotovilo, da je za sklenitev spornih pogodb o zaposlitvi za določen čas obstajal zakonsko določen razlog iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi do 11. 4. 2013) oziroma iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Pri toženi stranki je namreč prišlo v spornem obdobju do začasno povečanega obsega dela, kar izhaja iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B.. Svoje ugotovitve glede obstoja tega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 8. točki svoje obrazložitve. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju, da je dejansko šlo za začasno povečan obseg dela v spornem obdobju, na to obrazložitev le sklicuje. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal navedb, iz katerih bi izhajalo, da ta razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, prav tako pa navedb tožene stranke o tem, da je z njim sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, ni obrazloženo prerekal. 10. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da tožena stranka le z izpovedbama zakonitega zastopnika in priče B.B. ni mogla dokazati obstoja začasno povečanega obsega dela. ZPP ne pozna dokaznih pravil, na podlagi katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokazi. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobeno dokazno pravilo o dokazni moči posameznega dokaza. Po 8. členu ZPP sodišče prosto presoja dokaze in po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Stranka tako ni dolžna dokazovati trditev z listinskimi dokazi, pa čeprav ti obstajajo (podobno tudi sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014, sklep VSRS, opr. št. II Ips 212/2012 z dne 20. 2. 2014, sklep VSRS, opr. št. II Ips 185/2009 z dne 9. 9. 2010,...). To pa seveda ne preprečuje nasprotni stranki, da bi predlagala izvedbo takšnih dokazov in s tem dokaznim predlogom uspela. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer dokazni predlogi po pribavi listinskih dokazov v zvezi z ugotavljanjem tega odločilnega dejstva niso bili podani.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, v kateri izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje zato, ker je določena odločilna dejstva ugotavljalo tudi upoštevaje izpovedbo priče B.B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedena priča izpovedovala deloma nekonsistentno (glede obstoja začasno povečanega obsega dela), vendar pa je dejansko stanje o tem odločilnem dejstvu sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi preostalih izvedenih dokazov. Izpovedbo priče B.B. je dokazno ocenilo tudi ob upoštevanju preostalih dokazov, tako da le zaradi delne nekonsistentnosti njene izpovedbe dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi dejstvo, da je navedena priča še zaposlena pri toženi stranki, ni odločilno za presojo verodostojnosti njene izpovedbe. Priča je bila pred zaslišanjem opozorjena na govorjenje resnice in posledice krive izpovedbe, niti tožnik niti njegov pooblaščenec pa na njeno izpovedbo nista imela nobenih pripomb.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas že zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku (npr. sklep VDSS, opr. št. Pdp 984/2014 z dne 14. 1. 2015, sodba VDSS, opr. št. Pdp 300/2015 z dne 19. 11. 2015), tožena stranka pa je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker drugi odstavek 12. člena ZDR-1 uzakonjuje zakonsko domnevo, kdaj se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, je dopustno tudi nasprotno dokazovanje (člen 214/4 ZPP), do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru, tako da je tožnikova pritožba neutemeljena tudi v zvezi s sklicevanjem na citirano določbo ZDR-1. 13. Na preostale pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka tožnika in tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.