Jedro

Včlanitev v fitnes klub in najem parkirnega mesta še ne pomeni osebnih vezi, spletenih v Monaku. Zaradi nepreverljivosti zatrjevanega se je mogoče strinjati tudi s tistimi razlogi davčnih organov, po katerih kot osebne vezi ni mogoče upoštevati zatrjevane partnerske zveze, ki naj bi jo imela tožnica v Monaku. Zato ostaja njena osebna vez - tj. s sinom kot vzdrževanim družinskim članom, ki ostaja v Sloveniji, močnejša kot tista, ki jo ima tožnica z Monakom. Vendar pa to velja zgolj načeloma, saj davčni organ pri presoji neupravičeno ni upošteval tožničinih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi, ki jih ima tožnica s svojim sinom ter o stikih, ki jih ima s sinom v Monaku. Povsem nepresojen pa je ostal tudi zatrjevani namen tožnice, da dokončno odide in s tem za stalno prekine rezidenčne vezi s Slovenijo ter v tem okviru predvsem zatrjevano in neprerekano dejstvo, da tožnica v Sloveniji nima več prebivališča, ki bi ji bilo ob vrnitvi v Slovenijo na razpolago oziroma da je njeno stalno in hkrati edino prebivališče v Monaku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 4218-11745/2017-7 z dne 4. 4. 2018 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevek tožeče stranke z dne 29. 6. 2017 za določitev statusa nerezidenta za obdobje od 6. 5. 2017 dalje, zavrnil. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ citira določbe 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), po katerih je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naštetih šestih kriterijev, ter poudari, da za dodelitev rezidentskega statusa v Sloveniji zadošča že izpolnitev enega od naštetih pogojev. Relevanten v konkretnem primeru je kriterij iz 5. točke 6. člena, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov.

3. V konkretnem primeru je davčni organ presojal osebne in ekonomske interese tožeče stranke v Sloveniji in v tujini. Pri tem je ugotovil, da ima tožeča stranka v drugi državi - Monaku zaposlitev za skrajšan delovni čas, zdravstveno zavarovanje, vozniško dovoljenje in urejeno bivališče. V Sloveniji pa ostaja sedemnajstletni sin A.A., ki profesionalno trenira tenis. Od 5. 5. 2017 dalje je sin dodeljen v varstvo in vzgojo očetu B.B., iz navedb tožeče stranke pa je razvidno, da je sin zaradi turnirjev in treningov v tujini večino časa odsoten iz Slovenije. Iz uradnih evidenc je razvidno, da ima tožnica 10% lastniški delež v družbi C. d.o.o.. Kar vse po presoji organa prve stopnje pomeni, da ima tožeča stranka v Sloveniji osebne in ekonomske interese, v Monaku pa samo ekonomske interese. Osebni interes v Sloveniji še vedno predstavlja mladoletni otrok, čeprav je dodeljen očetu in večino časa preživi v tujini, tožnica pa je dolžna na podlagi sodne poravnave za sina plačevati mesečno preživnino v znesku 300 EUR na roke očetu. Okoliščine, ki bi kazale na osebne vezi v Monaku, v postopku niso bile izkazane, saj tožnica za svoje trditve, da si je v Monaku ustvarila novo partnersko zvezo, ni predložila dokazov in se zato njene navedbe ne morejo upoštevati. Tožnica tudi ni izkazala morebitnih drugih osebnih interesov v tujini. Zato pretehta močan osebni interes v Sloveniji, osebne vezi pa imajo po ustaljeni praksi pristojnih organov, prednost pred ekonomskimi in zato se tožnico še vedno šteje za rezidentko Slovenije, saj ima v Sloveniji ugotovljeno središče interesov po citirani zakonski določbi.

4. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ima tožnica v tujini tudi socialne in družabne vezi ter da je včlanjena v fitnes klub in ima najeto parkirno mesto pa organ druge stopnje navaja, da najeto parkirno mesto ne izkazuje osebne vezi, iz predloženih listin pa tudi ni razvidno, da gre dejansko za člansko izkaznico tožnice. Članstvo v fitnes klubu tudi sicer ne pomeni osebne vezi v smislu rezidenčne vezi s tujino in ne pretehta osebnih vezi, ki jih ima tožnica v razmerju do Slovenije. Otrok, ki ostaja v Sloveniji, je osebna vez, pri kateri gre praviloma za čustveno povezanost med starši in otroki, še sploh, če so le-ti mladoletni in so pred ločitvijo bivali v skupnosti, zato teh vezi ni mogoče presojati zgolj z vidika dolžnosti preživljanja in pogostosti stikov. Zato tudi drugostopenjski organ ocenjuje, da so vezi, ki jih tožnica ohranja v Sloveniji, močnejše od tistih, ki jo vežejo na tujino in da je zato središče njenih življenjskih interesov v Sloveniji.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da ne izpolnjuje pogojev iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 za rezidentstvo v Sloveniji. Navaja, da od 2. 9. 2014 dalje nima več običajnega bivališča v Sloveniji, saj se je takrat odselila najprej na Hrvaško in nato v letu 2016 v Monako. Tam ima najeto stanovanje, zaposlitev in prijatelje ter tudi ostale dejavnosti, za kar je tudi predložila dokaze (pogodbo o zaposlitvi, osebno izkaznico, zdravstveno izkaznico, vozniško dovoljenje - vse izdano v Monaku), kar vse kaže na to, da v Monaku dejansko biva in ima tam tudi središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Iz najemne pogodbe izhaja, da sta najemnika stanovanja dve osebi, kar kaže tudi na socialne vezi, partnerja pa ne želi razkriti in se ji to, ker gre za zasebno stvar, ne more šteti v škodo v konkretnem postopku. Tam se udeležuje tudi družabnega življenja, saj je včlanjena v fitnes klub in ima najeto parkirno mesto. V Sloveniji nima nobenega premoženja, bančnega računa ali telefonske številke. Njen status glede dolžnosti, ki jih ima do otroka, se je spremenil na podlagi sklenjene sodne poravnave, kar je posledica njene selitve pa tudi okoliščin na strani otroka in očeta, ki mu je sin dodeljen v varstvo in vzgojo, tožnica pa ima samo preživninsko obveznost. Vse navedeno jasno kaže, da jo na Slovenijo ne vežejo trdne rezidenčne vezi. Do spremembe dogovora o preživljanju pa je prišlo zlasti zato, ker oče skrbi za sinovo teniško kariero in ga spremlja na turnirjih po celem svetu. V sezoni turnirjev sin ves čas potuje in ga praktično ni v Sloveniji. Ko ima čas, pa pride v Monako, kjer se je šolal in ima prijatelje in se tako življenjski interesi tožnice osebne narave tudi v odnosu do sina odvijajo v Monaku in ne v Sloveniji. Družinske razmere tožnice so nekonvencionalne, se pa s tem strinjata tudi sin in oče otroka. Vsekakor pa glede na opisane okoliščine nimata niti tožnica niti otrok, ki bo vsak čas polnoleten, središča življenjskih interesov v Sloveniji. Vse navedeno lahko na zaslišanju potrdita tožnica in B.B. in zato tožnica predlaga izvedbo glavne obravnave. Glede lastniškega deleža v družbi C. d.o.o. pa tožnica pove, da kot okoliščina v konkretnem primeru ni relevantna. Udeležba tožnice v družbi je minimalna, predvsem pa družba že več let nima nobenih prihodkov niti nima računa in zato njenega deleža ni mogoče šteti za okoliščino, ki kaže na njen ekonomski interes v Sloveniji. Dodaja še, da je družba od 10. 7. 2018 v stečajnem postopku, kar bi lahko organ druge stopnje ob odločanju o pritožbi že upošteval. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ki je podlaga za presojo rezidentstva tožnice v konkretnem primeru, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot pomembne rezidenčne vezi, ki se upoštevajo pri presoji, so torej običajno bivališče in življenjski (osebni in ekonomski) interesi tožnice.

9. Kar se tiče ekonomskih interesov, je iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisih, zadosti razvidno, da je tožnica vzpostavila oziroma da ima ekonomske vezi zlasti v Monaku. Vendar pa imajo po ustaljeni upravnosodni praksi osebni interesi prednost pred ekonomskimi, vzdrževani družinski člani, ki ostanejo v Sloveniji, pa štejejo za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo v času, ko je v tujini, kar oboje je bilo kot ključna okoliščina upoštevano pri odločanju v konkretnem primeru.

10. Nasprotno včlanitev v fitnes klub in najem parkirnega mesta tudi po presoji sodišča še ne pomeni osebnih vezi, spletenih v Monaku. Zaradi nepreverljivosti zatrjevanega se je mogoče strinjati tudi s tistimi razlogi davčnih organov, po katerih kot osebne vezi ni mogoče upoštevati zatrjevane partnerske zveze, ki naj bi jo imela tožnica v Monaku. Zato ostaja njena osebna vez - tj. s sinom kot vzdrževanim družinskim članom, ki ostaja v Sloveniji, močnejša kot tista, ki jo ima tožnica z Monakom. Vendar pa to po presoji sodišča velja zgolj načeloma, saj davčni organ pri presoji neupravičeno ni upošteval tožničinih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi, ki jih ima tožnica s svojim sinom ter o stikih, ki jih ima s sinom v Monaku. Povsem nepresojen pa je ostal tudi zatrjevani namen tožnice, da dokončno odide in s tem za stalno prekine rezidenčne vezi s Slovenijo ter v tem okviru predvsem zatrjevano in (s strani davčnih organov) neprerekano dejstvo, da tožnica v Sloveniji nima več prebivališča, ki bi ji bilo ob vrnitvi v Slovenijo na razpolago (in ki je kot običajno bivališče eden od kriterijev iz citirane 5. točke 6. člena ZDoh-2), oziroma da je njeno stalno in hkrati edino prebivališče v Monaku.

11. Pri odločanju o tožničini vlogi torej po presoji sodišča niso bile upoštevane vse relevantne okoliščine, oziroma to vsaj iz obrazložitve odločb ni razvidno. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.