Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I/2 spremeni tako, da je toženka dolžna fizičnim in pravnim osebam:

-Mladinski dom 1,

-Vzgojno - izobraževalni zavod 2,

-VIZ 3,

-Vzgojni zavod 4,

-Mladinski dom 5,

-Inšpektorat Republike Slovenije za šolstva in šport,

-Policijska uprava,

-Varuh človekovih pravic,

-A. A.,

-B. B.,

-C. C. - preko delodajalca Mladinski dom 1,

-Č. Č.,

-D. D.,

-E. E. - preko delodajalca Mladinski dom 1,

-F. F.,

-G. G.,

-H. H.,

-I. I. - preko delodajalca Mladinski dom 1,

-J. J.,

-K. K.,

-L. L. - preko delodajalca VIZ 6,

-L. L.,

-M. M. - preko delodajalca Mladinski dom 7,

-N. N. - preko delodajalca Vzgojni zavod 8,

-O. O.,

-P. P.,

-R. R. - preko delodajalca Mladinski dom 5,

-S. S. - preko delodajalca VIZ 3,

-Š. Š. - preko maila: ...@guest.arnes.si,

-T. T. - preko maila: ...@siol.net,

-U. U. - preko maila: ...@guest.arnes.si,

-V. V. - preko maila: ...@gmail.com,

-Z. Z. - preko delodajalca Zavod za vzgojo in izobraževanje 9,

-Ž. Ž. - preko maila: ...@telemach.net,

-A. Ž. - preko maila: ...@viz.si,

-B. Ž. - preko maila: ...@gmail.com,

-P. d.o.o., Ljubljana (za ... in ...l),

sporočiti tekst, ki glasi:

Podpisana X. X., vas obveščam, da so bile moje navedbe in obtožbe na račun Y. Y., o njegovem spolnem nadlegovanju, manipuliranju in šikaniranju na delovnem mestu ter uživanju in vzpodbujanju k uživanju alkohola na delovnem mestu izmišljene in kot takšne neresnične. Za vse neresnične trditve se Y. Y. opravičujem.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tudi dostaviti dokazila o vročitvi vsem zgoraj navedenim naslovnikom, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

in v točki II tako, da se znesek 2.397,30 EUR nadomesti z zneskom 639,00 EUR.

II.Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijani in nespremenjeni točki I/1 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 506,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik vtoževal plačilo odškodnine v višini 18.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in zahteval posredovanje sporočila oziroma opravičila fizičnim in pravnim osebam, z vsebino, natančno razvidno iz izreka sodbe. Odločilo je o pravdnih stroških.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma opozarja, da je toženka zoper tožnika sprožila ogromno različnih postopkov, pri čemer je bila v vseh postopkih neuspešna. Tožnik je moral marsikaj prestati in je tekom postopka izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnik vztraja, da je toženka v oddaji Preverjeno navajala neresnice in ga hudo obtoževala. Izjave toženke so tožniku izredno škodovale, tako v službenem kot v privatnem življenju. Poudarja, da je nesporno, da je toženka izpovedala, da je zoper tožnika podala prijavo zaradi mobinga ter spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, kar je razvidno iz predloženega posnetka oddaje Preverjeno. Očitek o spolnem nadlegovanju je toženka sodišču zamolčala ob zaslišanju, kar je samo po sebi že dovolj zgovorno. Izjavam toženke enostavno ni mogoče dati pravnega varstva, saj v nasprotnem primeru žrtve tovrstnih očitkov nimajo nobenega učinkovitega pravnega varstva za zaščito svoje časti in dobrega imena. Toženka je vsem poslušalcem oddaje Preverjeno jasno povedala, da je bila žrtev mobinga ter spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, izvedenega s strani tožnika. Tožnik nadalje vztraja na stališču, da je toženka okrnila tožnikov ugled s tem, ko je večjemu številu naslovnikov napisala elektronsko sporočilo 18. 11. 2015. Toženka je pisala v trditveni obliki, čeprav je vedela, da ni prišlo niti do mobinga, kaj šele do spolnega nadlegovanja. Toženka je ves čas tega postopka vedela, da ni bila spolno nadlegovana s strani tožnika. Navedeno govori za to, da toženka z ničemer ni dokazala resničnosti svojih trditev, saj bi v nasprotnem primeru bila izdana v kazenskem postopku obsodilna sodba. Absurdna je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve, da vsebina e-sporočila ni bila napisana z namenom zaničevanja tožnika, temveč zgolj v posledici hude stiske, v kateri se je znašla. Ne gre spregledati niti dejstva, da je tožnik ob zaslišanju izpovedal, da je kazenski postopek vplival na odnose v kolektivu, da ni bilo več sproščene komunikacije ter je opazil, da ni bil več v prostoru z eno samo osebo. Tožnik opozarja, da je na izpostavljenih delovnih mestih izredno težko vzpostaviti kredibilnost po takšnih izjavah ter je objektivno gledano izredno težko ponovno kandidirati. Tožnik v celoti nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na opravičilo. Gre resnično za vzpostavljanje neživljenjskih in absurdnih standardov pri zaščiti ugleda posameznika. Tožnik vztraja, da je bilo dejanje toženke protipravno in je tožniku v zvezi s tem nastala škoda, podana pa je tudi vzročna zveza ter krivda toženke. Nadalje v pritožbi izpostavlja oprostilno sodbo kazenskega sodišča, ki izkazuje protipravnost toženkinega ravnanja. Nazadnje očita sodišču prve stopnje procesno kršitev, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Navaja, da pravdne stranke in pooblaščenci nimajo strokovnega znanja, da bi lahko ocenjevali, kaj je bil razlog za nastanek zdravstvenih težav ter koliko časa so zdravstvene težave trajale. Edini, ki s tem znanjem razpolaga, je sodni izvedenec za psihiatrijo. Tako meni, da ne gre za informativni dokaz. Pritožnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba in pravdni postopek nista obremenjena ne s to in tudi ne z nobeno drugo po uradni dolžnosti upoštevno kršitvijo določb postopka. Značilnost kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ob tem je potrebno poudariti, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, da je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumeti sprejeto odločitev, je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

6.Tožnikova pritožbena navedba o kršenju 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ni utemeljena. Pravico do izjave, kot ustavnopravno procesno jamstvo (22. člen Ustave in 5. člen ZPP), daje v dokaznem postopku stranki pravico do sodelovanja v dokaznem postopku, predlaganja dokazov ter da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Za sodišče pa iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze (ki so pravno relevantni) izvede. Iz 22. člena Ustave pa izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe. Sodišče je dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejeta odločitev. Kršitev teh ustavnih jamstev se praviloma nanaša na 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa pritožbenega sodišča.

7.Tožnikova pritožba je usmerjena v očitek pravilne uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, torej gre za pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje navedbam tožnika, da obstaja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena glede odločilnih dejstev je namreč vsebinsko prepričljiva, le materialno pravo je delno napačno uporabljeno. Za odgovor na pritožbene navedbe je bistveno to, da je tožnik res predlagal dokaze, ki jih (vseh) sodišče prve stopnje ni izvedlo, vendar ob konkretni tožbeni naraciji, ko ni bilo trditev o trajanju in obsegu škode, dokaznih predlogov že zaradi pomanjkljive trditvene podlage utemeljeno ni izvedlo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Z izvedenimi dokazi v postopku in dokazno oceno, ki je logična in prepričljiva, je v sodbi tako tožniku zagotovilo realizacijo njegove pravice do izjave.

8.Za primer kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožnik je kot oškodovanec zahteval civilnopravno varstvo zaradi kršitve svoje pravice do časti in dobrega imena, in sicer v obliki povrnitve nepremoženjske škode. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z objavo sodbe oziroma popravka, s preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ) ali s prisojo pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).

9.Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 25666/2016 z dne 14. 7. 2017 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje z dne 22. 2. 2018 pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika.

10.Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda (drugi odstavek 6. člena EKČP) oziroma dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave). Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi II Ips 149/2015 z dne 11. 11. 2016 ponovno potrdilo že staro stališče iz leta 19821, da je sodišče v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo. Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Takšno razlaga narekuje domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki ni vezana le na kazenski postopek.

11.Tudi ESČP je v sodbi Allen proti Združenemu kraljestvu pojasnilo, da se drugi odstavek 6. člena EKČP uporablja tudi v civilnih zadevah, in sicer ko je kasnejši civilni postopek neizogibno povezan s predhodnim kazenskim postopkom. Obstoj neizogibne povezave med civilnim in kazenskim postopkom v smislu citiranega člena je podan, če je potrebno v kasnejšem civilnem postopku preučiti rezultat že zaključenega kazenskega postopka. ESČP še poudarja, da državni organi v nobenem primeru ne smejo posameznika obravnavati kot storilca kaznivega dejanja, če se je kazenski postopek v zvezi z očitanim dejanjem zaključil v njegovo korist. Po pravnomočni oprostilni sodbi so pomisleki o tožnikovi krivdi v kasnejši odškodninski pravdi nedopustni.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in obravnavni odškodninski spor neizogibno povezana. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja šikaniranja, toženka ne more v tem odškodninskem sporu uspeti z ugovorom, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nasprotno stališče, da bi se v tem postopku lahko dokazovalo, da so se sporni dogodki odvili drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju s tožnikovo domnevo nedolžnosti. Iz obrazloženega izhaja, da so razlogi sodišča prve stopnje zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo napačni, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ko tožnik terja odpravo posledic s sporočilom teksta pravnim in fizičnim osebam (5. alineja 358. člena ZPP).

13.Tožnik je zahteval tudi varstvo svoje pravice na podlagi 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, pač pa se zahteva tudi subjektivna komponenta: sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo.

14.Pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člena ZPP). To pomeni, da v tem postopku nosita trditveno in dokazno breme, ki sta povezani, pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid, in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze. Sodišče svoje odločbe (praviloma) ne sme opreti na dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Z dokazi pa se ugotavlja obstoj samo (pravočasno) zatrjevanih dejstev2. Glede na pritožbene navedbe je treba posebej poudariti, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke ali zaslišanje strank, kar je del izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti.

15.Dokazi s postavitvijo izvedenca ali za zaslišanje strank so namenjeni (zgolj) ugotavljanju obstoja že prej pravočasno zatrjevanih spornih (pravno relevantnih) dejstev, ne pa (šele) njihovemu odkrivanju. Tako imenovani informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Sodišče mora torej na podlagi navedb strank ugotoviti, katera pravno relevantna dejstva so med njima sporna in nato ob uporabi pravil o dokaznem bremenu odločiti, ali so ta dejstva dokazana ali ne.

16.Pri razžalitvi dobrega imena in časti mora tožnik dokazati (1) neresničnost trditev, (2) da tožencu neresničnost ni mogla ostati neznana in (3) višino škode, ki jo je utrpel zaradi zanj škodljive izjave o dejstvih. Pri odmeri odškodnine za varstvo osebnostnih pravic je potrebno upoštevati pretrpele duševne bolečine. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti (močno) pomanjkljiva, tako da ni mogla pripeljati do odločitve o tožbenem zahtevku.

17.Tožnik o trpljenju duševnih bolečin, o njihovi intenziteti in trajanju kot ključnih elementih presoje o temelju (odškodnina ne pripada za vsako duševno trpljenje ne glede na intenziteto trajanja) in o višini zahtevka (za različno intenzivna in različno trajajoča trpljenja, ki pa morajo presegati določeno stopnjo navedenih kriterijev, da sploh predstavljajo pravno priznano škodo, pripadajo različno visoke denarne odškodnine) ni postavil nobenih trditev. Zato ni omogočil presoje, ali je upravičen do odškodnine v zahtevanem znesku.

18.Tožnikova trditvena podlaga ne vsebuje ničesar od navedenega. Tožnik je v tožbi navedel zgolj "da je toženka okrnila tožnikove osebnostne pravice ter razžalila njegovo dobro ime in čast. Glede na navedeno, predvsem pa na položaj tožnika, intenzivnost in obseg lažnih obtožb s strani toženke, veliko število ustanov in posameznikov, ki so bili seznanjeni z lažnivimi obtožbami toženke, trajanje postopka pred Delovnim sodiščem in kazenskega postopka, primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve tožnikovega dobrega imena in časti ter okrnitve osebnostnih pravic znaša 18.000,00 EUR", v drugi pripravljalni vlogi še "tožniku je zagotovo nastala škoda. Škoda se kaže v obliki utrpljenih duševnih bolečin ter okrnitve osebnega ugleda, kar vse je po pozitivnem pravu nepremoženjska škoda, kot to ureja določilo 132. člena OZ. Utrpel je tudi resne zdravstvene težave - motnja govora (težave z govorom so praktično časovno sovpadale z dokončanjem kazenskega postopka)." Manjkajo torej (konkretne) trditve o stopnji in času duševnih bolečin oziroma porušenega psihičnega ravnovesja, to so navedbe o stopnji in trajanju duševnih bolečin. Njegova tožba torej ni sklepčna (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), na kar je toženka opozorila že v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah do prvega naroka za glavno obravnavo.

19.Tožnik je torej predlagal dokazno sredstvo (izvedenca medicinske stroke in zaslišanje strank), pri čemer ni podal ustreznih konkretnih trditev o pravno pomembnih dejstvih, ki naj bi se z njimi dokazovala. Dokazni postopek ni namenjen odkrivanju novih dejstev, ampak ugotavljanju tistih, ki so bila zatrjevana. Tožnik je navedena dejstva poznal, zato bi bil predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke informativni dokaz, namenjen odkrivanju novih, a nezatrjevanih dejstev. Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v tej zadevi ne gre, kot že navedeno. Ker je na vse navedeno toženka pravočasna opozorila pred sodiščem prve stopnje, tožnik pa svojih navedb kljub temu ni dopolnil, sodba tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza.

20.Iz obrazloženega izhaja, da je del pritožbe, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje iz I. točke izreka sodbe, neutemeljen, zato je pritožbeno sodišče točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21.Delna sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožnik je z zahtevkom uspel s 50 %. Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške toženke na 2.397,30 EUR, česar pritožba ne izpodbija, uradni preizkus pa napak pri odmeri ni pokazal. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi in tožniku priznalo 125 točk za opomin pred pravdo (25 % iz tarifne številke 19), 500 točk za sestavo tožbe, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo in 375 točk za drugo pripravljalno vlogo (tarifna številka 20/2), skupaj torej 1.500 točk po 0,6 EUR z 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar znese 1.120,00 EUR, glede na 50 % uspeh pa 560,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan povrniti toženki 639,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

22.Pritožbeni uspeh tožnika je 50 %, zato mu mora toženka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 506,00 EUR. Stroški obsegajo strošek sestave pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV ter sodno takso (skupaj 1.012,00 EUR). Glede na 50 % uspeh znašajo pritožbeni stroški tožnika 506,00 EUR. Toženka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi pritožbe, zato odgovor ni bil potreben in ni upravičena do povrnitve stroškov le-tega.

-------------------------------

1Sodba II Ips 30/1982 in pravno mnenje, sprejeto na njeni podlagi 22. 4. 1982: Poročilo VSS 1/82, stran 24. 2 V skladu z omenjenim načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je namreč namen dokazovanja ugotavljanje resničnosti trditev strank.

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 15/1, 22, 27

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132, 178, 179

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197, 197/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.