Jedro

Terjatev mladoletnih upnikov (terjatev na izpodbijanje pravnega dejanja njunega dolžnika) je verjetno izkazana, saj so verjetno izkazane naslednja dejstva (prim. splošno pravilo iz 280. čl. ZOR): da je njuna terjatev (preživninski obroki) zapadla v plačilo, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njune terjatve (še nedokončani izvršilni postopki) in obstoj pravnega dejanja, ki ga je dolžnik storil v njuno škodo (dedni dogovor). Verjetno izkazan pa je tudi nadaljnji pogoj za izpodbijanje iz 281. čl. ZOR. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odst. 283. čl. ZOR), kar pa pomeni, da je podana pasivna legitimacija dolžnikov ne glede na to, da upniki in dolžniki niso v nekem medsebojnem (dolžniki očitno pri tem mislijo pogodbenem) razmerju. Po določilu 1. odst. 58. čl. ZIZ so posledice upnikove neaktivnosti potem, ko mu je vročen ugovor dolžnika, takšne (dolžnikove navedbe v ugovoru se štejejo za resnične), da praktično terjajo od upnika, da nanj odgovori. Zato je stroške v zvezi z njim treba šteti med potrebne stroške (5. odst. 38. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba dolžnikov se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) potrdi. Pritožbi upnikov se ugodi in se izpodbijani sklep v izreku o stroških (2. odst. izreka) spremeni tako, da so dolžniki dolžni povrniti upnikoma njune stroške odgovora na ugovor v znesku 26.744,40 SIT v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper izdano začasno odredbo ter zavrnilo predlog upnikov za povrnitev stroškov odgovora na ugovor. Obe stranki sta se zoper sklep pravočasno pritožili. Prvi in drugi upnik se pritožujeta zoper sklep o stroških zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odgovor na ugovor je glede na posledice, ki jih določa 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), praktično obvezen, če upnik želi doseči namen izvršbe. Predlagata, da se v tem delu sklep spremeni tako, da se upnikoma priznajo stroški. Zoper vsebinsko odločitev upnika nimata pravnega interesa za pritožbo niti nimata pomislekov, pripominjata pa, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 54. čl. ZIZ, ki ne pozna več sklepa o zavrnitvi ugovora. Dolžniki se pritožujejo zoper del sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo njihov ugovor, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ. Dolžniki nimajo z upniki nobene pravne povezave ter ne obstaja nobeno pravno razmerje in nič takega, da bi se jim lahko onemogočilo in blokiralo razpolaganje z njihovim nepremičnim in premičnim premoženjem, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka po pok. J. K.. Dolžniki niso sklenili dednega dogovora, da bi kogarkoli, še celo ne upnike, oškodovali, pač pa zato, ker je bilo med dediči še za časa življenja J. K. dogovorjeno, kako se bo po njegovi smrti obravnavalo njegovo imetje. Če pa bi res zasledovali takšne interese, kot jim to očitajo upniki, bi že zdavnaj rešili zadevo bistveno drugače bodisi z izročilno ali kakšno drugo pogodbo tako, da bi po smrti J. K. ne obstajala zapuščina. Dejanski dolžnik do upnikov je samo J. K., v nobenem primeru pa ne njegova mati M. K. oziroma brata A. K. in L. T.. J. K. pa si je že pred leti izgovoril od celotne domačije zgolj brezplačno in dosmrtno uživanje nekih manjših in manj vrednih nepremičnin, kar je bilo kasneje povzeto v dedni dogovor. Izpodbijani sklep je zato nezakonit, začasna odredba pa bi bila lahko utemeljena le, če bi bila vložena zoper dejanskega dolžnika. Sicer pa se sklicuje pritožba na navedbe, podane že v ugovoru zoper začasno odredbo tako, kot se tudi sodišče sklicuje na obrazložitev sklepa z dne 31.5.1999. Sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališča do vseh utemeljenih ugovorov dolžnikov, zlasti, da niso pasivno legitimirani v pravdi. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne ali pa naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba dolžnikov ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je v pretežnem delu ugodilo predlogu upnikov in izdalo začasno odredbo, in v izpodbijanem sklepu obrazložilo, zakaj je terjatev mladoletnih upnikov do dolžnikov verjetno izkazana - torej je obrazložilo pasivno legitimacijo dolžnikov, ki je podana ne glede na to, da upniki in dolžniki niso v nekem medsebojnem (dolžniki očitno pri tem mislijo pogodbenem) razmerju. Tako se je pravilno sklicevalo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj, storjenih v škodo upnikov in je ugotovilo, da je terjatev mladoletnih upnikov (torej terjatev na izpodbijanje pravnega dejanja njunega dolžnika J. K.) verjetno izkazana, saj so verjetno izkazane naslednja dejstva (prim. splošno pravilo iz 280. čl. ZOR): da je njuna terjatev (preživninski obroki) zapadla v plačilo, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev njune terjatve (še nedokončani izvršilni postopki) in obstoj pravnega dejanja, ki ga je dolžnik storil v njuno škodo (dedni dogovor). Verjetno izkazan pa je tudi nadaljnji pogoj za izpodbijanje iz 281. čl. ZOR. Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odst. 283. čl. ZOR), kar pa pomeni, da je podana pasivna legitimacija dolžnikov. Verjetnost terjatve upnikov zoper dolžnike je torej izkazana, v pravdnem postopku pa bo predmet obravnavanja, ali ta dejstva res obstajajo (torej za odločitev o zahtevku ne bo zadoščala zgolj verjetnost njihovega obstoja), kolikor bo potrebno, pa tudi kakšen namen so dolžniki ob sklenitvi dednega dogovora zasledovali. Tudi obstoj ostalih pogojev, potrebnih za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (272. čl. ZIZ) je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi obrazložilo, zaradi česar ni utemeljena pritožbena trditev dolžnikov, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do njihovih utemeljenih ugovorov. Ugovor dolžnikov je namreč celoti zavrnilo - to pa pomeni, da tudi v delu, s katerim so izpodbijali odločitev o stroških. Tudi ta del sklepa je bil namreč pravilen, dejstvo, da iz obrazložitve ni razvidna njihova odmera, pa ne pomeni, da sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je odmera stroškov razvidna in jo je mogoče preizkusiti iz prijave stroškov upnika (v vlogi z dne 30.4.1999). Ker torej zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Pritožba upnikov je utemeljena. Mld. upnika v svoji pritožbi neutemeljeno dvomita v pristojnost sodišča prve stopnje za odločitev o neutemeljenem ugovoru glede na določilo 54. čl. ZIZ. V postopku zavarovanja z začasno odredbo namreč ni mogoča smiselna uporaba 2. odst. 54. čl. ZIZ, po kateri sodišče neutemeljen ugovor zoper začasno odredbo pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, zato sodišče prve stopnje samo odloči o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tudi takrat, kadar ugotovi, da ni utemeljen (načelno pravno mnenje občne seje VSS dne 16.6.1999). Prav pa ima pritožba upnikov, da so po določilu 1. odst. 58. čl. ZIZ posledice upnikove neaktivnosti potem, ko mu je vročen ugovor dolžnika, takšne (dolžnikove navedbe v ugovoru se štejejo za resnične), da praktično terjajo od upnika, da nanj odgovori, kar sta upnika tudi storila s konkretnim odgovorom na ugovorne navedbe dolžnikov. Zato je stroške v zvezi odgovorom na ugovor treba šteti med potrebne stroške (5. odst. 38. čl. ZIZ). Določbe o povrnitvi stroškov, ki so po svoji vsebini materialnopravne narave, čeprav so vsebovane v procesnem zakonu, je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo. Pritožbi dolžnikov je zato pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o stroških spremenilo tako, da je upnikoma priznalo potrebne stroške sestave ugovora na odgovor (300 odvetniških točk po tar. št. 21/4 + 2% po 2. odst. 15. čl. Odvetniške tarife).