Jedro

Sporni oglaševalski napis je bil postavljen cca 6,0 m od roba vozišča glavne (državne) ceste in v naselju, kot to izhaja iz inšpekcijskega zapisnika. Glede na navedeno, je za njegovo postavitev zadostovalo zgolj soglasje občine, ki ga je tožeča stranka tudi pridobila, ni pa bilo treba pridobiti soglasja Direkcije Republike Slovenije za ceste.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, št. 0610-50/2012/6 z dne 29. 3. 2012, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo prve stopnje, št. 0610-50/2012/6 z dne 29. 3. 2012, je pod točko 1 odločeno, da mora A. d.o.o. (tožeča stranka v tem sporu), iz območja državne ceste G1-5/0328 Celje - Šmarjeta v km 1,780 levo, na parc. št. 1/1 k.o. …. v območju naselja (Celje), odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje (kovinska konstrukcija s tablo), katere površina je obojestransko namenjena namestitvi različnim obvestilom in oglasnim sporočilom - komercialnim oglasom. Pod 2. točko je odločeno, da mora ukrep iz 1. točke odločbe zavezanec izvesti v roku 30 dni od vročitve odločbe. Točka 3 določa, da mora zavezanec o odpravi nepravilnosti obvestiti Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor v roku 3 dni od izvedbe ukrepa iz 1. točke te odločbe. Točka 4 in 5 določata stroške postopka in izvršitev odločbe.

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da je o nepravilnostih v skladu s pooblastili, lastnico zemljišča parcelne številke 1/1 k.o. …. obvestil izvajalec rednih vzdrževalnih del B. d.d. Celje. Obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah je natančno opredeljeno v 78. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Po določbi petega odstavka 78. člena ZCes-1, je za takšno postavitev objektov v območju državne ceste potrebno pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste. Objekt je bil postavljen v času veljavnosti Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC, ki je veljal do 1. 7. 2012), po katerem je treba poleg soglasja občine (drugi odstavek 68. člena ZJC), za poseg v varovalni pas državne ceste pridobiti tudi soglasje upravljalca državne ceste po določbi 47. člena ZJC. Ta določba se nanaša na gradnjo in rekonstrukcijo gradbenih objektov ter postavljanje kakršnikoli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu državne ceste, ne glede na to, ali so ti v ali zunaj naselja, pri čemer je naselje pozidano območje ob cesti označeno s predpisano prometno signalizacijo. Objekt za obveščanje in oglaševanje po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost sodi med enostavne objekte (20. člen - urbana oprema). Varovalni pas določa 76. točka 2. člena ZJC in znaša pri glavnih cestah 25m, merjeno od zunanjega roba cestnega sveta na vsako stran državne ceste. V nadaljevanju navaja določbe 2. člena (razlaga pojmov) in 118. člena (pristojnosti inšpektorja) ZCes-1, ki jih sodišče v sodbo ne povzema.

3. S pritožbeno odločbo, št. 3717-53/2012/2-00611138 z dne 18. 6. 2012, tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje, in v obrazložitvi navaja iste dejanske in pravne razloge za odločitev.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da so pri odločitvi uporabljeni predpisi, ki v času postavitve objekta za oglaševanje niso veljali. Upravni organ pravilno ugotavlja, da je bil objekt postavljen v času pred uveljavitvijo ZCes-1, ko je pogoje določal še ZJC. Brez pravne podlage se tožena stranka sklicuje na določbe ZJC in ZCes-1, ne da bi bilo to obrazloženo. Moral bi se upoštevati ZJC. Ta je v 68. členu določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah ob naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena zakona. Tretji odstavek 6. člena ZJC je določal, da predpis o prometni signalizaciji izda minister pristojen za promet. Predpis, ki je urejal signalizacijo, je bil Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Ta je v 129. členu določal, da v območju vzdolž vozišča, določenem za postavitev prometne signalizacije in prometne opreme v naselju na cestah, kjer ob vozišču ni kolesarskih stez in pločnikov, znaša pas širine 5,0 m merjeno od zunanjega roba vozišča. Predmetni objekt je od roba vozišča oddaljen 6,0 m, kar pomeni, da se nahaja izven območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije. Drugi odstavek 68. člena ZJC je določal, če se objekti za oglaševanje postavijo izven območja, določenega za postavitev prometne signalizacije, kot je to v spornem primeru, soglasje za postavitev izda pristojna občina, ki mora obenem določiti tudi pogoje za postavitev. Pristojnost države, direkcije za ceste je določena zgolj za območje varovalnega pasu državne ceste, ki je z določbami ZJC določeno za državne ceste izven naselij. Znotraj naselij, kot je to v spornem primeru, direkcija v zvezi s postavitvijo predmetnih objektov nima zakonske podlage za izdajo soglasij.

5. Obrazložitev drugostopenjskega organa temelji zgolj na pojmu varovalnega pasu, ki pa v tem primeru, ni relevanten. Sklicevanje na določbo 47. člena ZJC je nepravilno. Upravni organ bi moral slediti določilom ZJC, ker je ZCes-1 začel veljati šele po postavitvi predmetnega objekta. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in da se ji povrnejo priglašeni stroški postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bila tožeča stranka za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (kovinska konstrukcija s tablo, katera površina je obojestransko namenjena namestitvi različnim obvestilom in oglasnim sporočilom - komercialnim oglasom), dolžna pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste, kot upravljalca državne ceste, ali pa za postavitev predmetnega objekta zadostuje soglasje občine. Med strankami postopka ni sporno dejansko stanje, da je tožeča stranka navedeni objekt postavila na parcelni številki 1/1 k.o. … v območju naselja (Celje), v varovalnem pasu državne (glavne) ceste G1-5/0328 Celje - Šmarjeta v km 1,780 levo in to cca 6m od roba vozišča. Med strankami tudi ni sporno, da je bil objekt postavljen pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 7. 2011, torej je bil postavljen še v času veljavnosti ZJC.

9. ZJC določa v 68. členu (poglavje: Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti) v drugem odstavku, da se table, napisi in drugi objekti in naprave iz prvega odstavka tega člena (slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje) ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona. Soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina. Predpis iz navedenega tretjega odstavka 6. člena ZJC, je Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, ki v 129. členu v 1. točki prvega odstavka določa pas širine 5,0 m oziroma v 2. točki prvega odstavka pas širine 2,0 m. Glede na to, da je bil sporni oglaševalski napis postavljen cca 6,0 m od roba vozišča glavne (državne) ceste in v naselju, kot to izhaja iz inšpekcijskega zapisnika št. 0610-50/2012/13 z dne 14. 2. 2012 in same izpodbijane odločbe, je za njegovo postavitev zadostovalo zgolj soglasje občine, ki ga je tožeča stranka tudi pridobila. Ker tožeči stranki glede na med strankami nesporno dejansko stanje, na podlagi v času postavitve spornega oglaševalskega objekta veljavnega ZJC, ni bilo treba pridobiti soglasja Direkcije Republike Slovenije za ceste, je bil inšpekcijski ukrep organa prve stopnje izrečen brez zakonske podlage.

10. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena (nepravilna uporaba materialnega prava) Zakona o upravnem sporu (dalje ZUS-1) in zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

11. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.