Jedro

Zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev se v celoti zavrne le, če je bilo ugotovljeno, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo. Le v takem primeru se zadevna dejavnost izključi iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in se zahteva vračilo že plačanih zneskov za tako dejavnost.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33121-190/2012/61 z dne 10. 8. 2015, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi 18. v zvezi s četrtim odstavkom 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33121-190/2012/6 z dne 16. 7. 2013, ki ga je vložil A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) dne 29. 12. 2014. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je z odločbo o pravici do sredstev št. 33121-190/2012/6 z dne 16. 7. 2013 tožniku odobrila nepovratna sredstva v višini 194.214,44 EUR za sofinanciranje Ukrepa 312 - Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki je bil razpisan z javnim razpisom za leto 2012 (v nadaljevanju Javni razpis). Dne 30. 12. 2014 je prejela zahtevek tožnika za izplačilo sredstev za naložbo izgradnje geosonde in toplotne črpalke za prodajo in oskrbo s toplotno energijo ter za opremo hotela B. Služba za kontrolo tožene stranke je dne 12. 2. 2015 in dne 19. 2. 2015 opravila administrativni pregled zahtevka za izplačilo in kontrolo na kraju samem, dne 29. 4. 2015 sta kontrolo opravila sodni izvedenec in služba za kontrolo tožene stranke, dne 13. 5. 2015 pa je bila opravljena še dopolnilna kontrola. Po opravljenih kontrolah je tožena stranka tožnika pozvala, da zahtevek dopolni z dokumenti, ki so potrebni za nadaljnjo obravnavo zahtevka, saj je iz zapisnika službe za kontrolo izhajalo, da je v apartmaju št. 2 nameščena stranka z družino in to v času, ko ima velike skupine gostov. Tožena stranka je ugotovila, da z Javnim razpisom (točka 6.3. - Stroški, ki niso upravičeni do financiranja, poglavja 6 - Upravičeni stroški), do podpore niso upravičeni stroški naložb v prostore za zasebno rabo.

2. Tožena stranka je ugotovila, da sta dva apartmaja, katerih oprema je predmet sofinanciranja, na letni ravni zakupili podjetji C. d.o.o. in D. Ker je tožnik na Javni razpis prijavil dejavnost gostinske nastanitve, ga je zato tožena stranka pozvala naj obrazloži stvarno stanje ter ga opozorila, da dajanje stanovanj v najem za daljši čas za mesečno ali letno najemnino/zakupnino, spada po standardni klasifikaciji dejavnosti v področje L - poslovanje z nepremičninami, ki pa ni upravičena dejavnost v okviru Ukrepa 312. Glede na to, da mora stanodajalec na podlagi 10. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPrep) pri policijski postaji prijaviti oziroma odjaviti posameznika, ki se nastani v turističnem ali gostinskem objektu v 12-ih urah po njegovem sprejemu oziroma odhodu in da mora na podlagi 15. člena tega zakona voditi evidenco gostov, je tožena stranka pri pristojni policijski upravi opravila poizvedbe o prijavi gostov hotela B. Ugotovila je, da tovrstnih prijav gostov ne beležijo. Po tem, ko je s tem seznanila tožnika, je ta pojasnil, da je do napake pri prijavah prišlo zaradi napake v programski opremi. Toženi stranki pa je tožnik poslal knjigo gostov za čas od 1. 4. 2014 do 30. 5. 2015. 3. Tožena stranka je po preverjanju podatkov o morebitnih prijavljenih stalnih in začasnih prebivališčih na naslovu ... še ugotovila, da ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče E.E. 4. Iz navedenih ugotovitev tožena stranka zaključuje, da tožnik ne opravlja izključno dejavnosti, za katero mu je bila z odločbo dodeljena pravica do sredstev. Priloženi računi, izdani podjetjema D. in C. d.o.o., namreč izkazujejo večmesečni zakup apartmajev, opravljanje dejavnosti na takšen način, torej z dajanjem kapacitet v zakup v daljše obdobje (po standardni klasifikaciji dejavnosti (SKD) uvrščeno v področje L - poslovanje z nepremičninami, oddelek 68), pa ni upravičena dejavnost v okviru Ukrepa 312. Skladno z drugim odstavkom 121. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) in Javnega razpisa (poglavje 4, podpoglavje 4.4., točka 4.4.4.), se mora predmet podpore uporabiti izključno za namen in dejavnost za katero so bila sredstva dodeljena. Tožnik dejavnosti torej ne opravlja skladno z nacionalno zakonodajo, saj je ne opravlja skladno z opredeljeno dejavnostjo, za katero zahteva podporo. Tožnik s tem krši določila 24. člena Uredbe 65/2011/EU o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta ES št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba 65/2011)/EU ter določila nacionalnega predpisa ZPPreb.

5. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zatrjuje, da je izpodbijana odločba nepravilna iz vsebinskih in procesnih razlogov. V zvezi z ustreznostjo dejavnosti navaja, da je nepravilna domneva tožene stranke, da se ukvarja s poslovanjem z nepremičninami. Iz knjigovodskih evidenc povsem jasno izhaja, da se ukvarja s hotelirstvom in gostinstvom, pri čemer dohodki, ki jih je dosegel z oddajanjem apartmaja št. 2 družbama C., d.o.o. in D., predstavljajo zgolj minimalen, zanemarljivi del njegovih prihodkov (manj kot 1% vseh prihodkov). Predmet podpore je bila izključno gostinska nastanitvena dejavnost in tudi v opisanem primeru je šlo za nastanitev gostov v hotelu. Osebe, ki so sporni apartma uporabljale, so bile hotelski gosti, ki so se v hotelu nastanili ob potovanjih v službene namene. Po definiciji Statističnega urada Republike Slovenije je turist oseba, ki potuje zaradi preživljanja prostega časa, sprostitve, poslov in drugih razlogov, vendar ne zaradi zaslužka in prenoči vsaj eno noč (vendar zaporedno ne več kot 365x) v gostinskem ali drugem nastanitvenem objektu v kraju zunaj svojega običajnega okolja. Osebe, ki so bile nastanjene v spornem apartmaju, na naslovu hotela niso nikoli imele stalnega in začasnega prebivališča, saj so tu bivale le kratek čas. Občasno pa je v času, ko apartma ni bil zaseden, tega nekajkrat uporabil direktor tožnika oziroma njegov sin, ki je opravljal delo v strežbi in je po večurnem napornem delu za nekaj ur zaspal v apartmaju. V skladu s Posebnimi uzancami v gostinstvu (v nadaljevanju uzance) se pogodba o hotelskih storitvah sklene za določen ali nedoločen čas (14. člen uzanc). Konkretne pogodbe o hotelskih storitvah so se sklepale z družbama C., d.o.o. in D., in to vedno za 15 dni. Iz računov, ki jih je tožnik v postopku preverjanja poslal toženi stranki, izhaja, da se ti niso nanašali le na zakup spornega apartmaja št. 2, temveč so bile zaračunane tudi ostale hotelske storitve. Sporen je torej le najem enega apartmaja, čeprav je v hotelu na voljo 15 sob, 2 suiti in 2 apartmaja, sredstva Javnega razpisa pa so bila porabljena za opremo v celotnem hotelu. Za toženo stranko uporaba objekta sicer ni sporna, pa tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da se je apartma št. 2 res uporabljal nepravilno, bi bil tožnik upravičen do izplačila odobrenih sredstev za opremo ostalih nastanitvenih zmogljivosti. Tožena stranka bi zato morala tožniku na podlagi Poglavja 4 Javnega razpisa kot upravičene stroške projekta priznati sorazmerni del teh stroškov glede na neto tlorisno površino upravičenih prostorov. Pravila Uredbe 65/2011/EU namreč nikjer ne določajo, da se lahko sredstva javnega razpisa podelijo le v celoti. Glede na to, da tožena stranka pri ostalih postavkah (IKT oprema, računalniški programi, oprema za pridobivanje energije in splošni stroški) ni ugotovila nepravilnosti, je zavrnitev celotnega zahtevka neutemeljena in neobrazložena, zato v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

6. V zvezi s prijavo gostov policiji tožnik navaja, da mora v skladu IV. poglavjem Pravilnika o izvajanju Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju Pravilnik) stanodajalec voditi računalniško ali ročno evidenco gostov (knjigo gostov) in podatke o gostih posredovati policiji prek računalniškega programa. Dne 4. 11. 2013 je prejel licenco za uporabo portala E-Gost z geslom in temu ustrezno je uskladil programsko opremo družbe F. d.o.o. iz Ljubljane. Sistem je pri njem deloval nemoteno, saj ni nikdar prejel nobenega obvestila o morebitnih napakah, tako da je bil šele ob preverjanju zahtevka za izplačilo sredstev sofinanciranja obveščen, da policija nima podatkov o gostih. Ker je bil tudi sicer s pristojno policijsko postajo v stalnem kontaktu, je bil prepričan, da policija podatke o gostih redno prejema. Tožnik še danes hrani vse podatke v gostih in jih ima arhivirane v programu družbe F. d.o.o. Prepričan je, da zato ne more nositi krivde, saj je bil ves čas v dobri veri. Glede na navedeno je bilo v postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodaja, da se v skladu z 9. točko tretjega odstavka 69. člena Uredbe PRP podpora ne dodeli za naložbe v prostore za zasebno rabo. V skladu z drugim odstavkom 121. člena Uredbe PRP se mora predmet podpore uporabljati izključno za namen in dejavnosti za katere so bila sredstva dodeljena. Vztraja, da iz pojasnil standardne klasifikacije dejavnosti (SKD) pod točko 55.100 - Dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov izhaja, da je nudenje nastanitve gostov omejeno na krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. V to dejavnost pa ne spada dajanje nastanitvenih zmogljivosti v najem za daljši čas za mesečno ali letno najemnino. Dajanje nepremičnin v najem za daljši čas za mesečno ali letno najemnino je po SKD uvrščeno v področje L, odsek 68 - poslovanje z nepremičninami. V zvezi s tožbenimi očitki, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, pa je tožena stranka navedla, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno opisala dejansko stanje v zadevi in pravne podlage za svojo odločitev. Navedene so bile relevantne določbe ZKme-1, Uredbe 65/2011/EU, pojasnjeni pa so bili tudi razlogi za ugotovitev neupravičenih stroškov.

8. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2016 dodatno utemeljuje že v tožbi navedene tožbene ugovore.

K točki I. izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka z odločbo z dne 16. 7. 2013 tožniku odobrila nepovratna sredstva iz Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Ukrep 312: Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, za naložbo „Izgradnja geo sonde in toplotne črpalke za prodajo in oskrbo s toplotno energijo ter oprema hotela Sanmartin“ v tam navedeni višini. Sredstva so bila tožniku odobrena na podlagi ZKmet-1, Uredbe PRP in Javnega razpisa.

11. Kakor navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, se o upravičenosti izplačil odloča na podlagi določb ZKme-1 in Javnega razpisa ter neposredno uporabnih uredb EU. Način izvedbe preverjanj, ki jih je treba opraviti v postopku obravnave zahtevka za izplačilo, natančneje ureja Uredba 65/2011/EU. Za ukrepe 3. osi Programa razvoja podeželja, kamor spada tudi Ukrep 312: Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, na katerega je kandidiral tožnik, se uporabljajo predvsem določbe od 1. do 5. člena ter od 24. do 30. člena Uredbe 65/2011/EU.

12. V zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo v celoti zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo odobrenih nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, Ukrep 312. 13. Kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe je tožena stranka uporabila določbo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, ki določa, da organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami Javnega razpisa ali odločbo o pravici do sredstev, z odločbo zavrne. V zadevi ni sporno, da je tožena stranka na podlagi 24. člena Uredbe 65/2011/EU opravila administrativni pregled in kontrolo na kraju samem ter na podlagi nepravilnosti, ugotovljenih pri uporabi le enega apartmaja ter nepravilnosti pri prijavi gostov policiji, zavrnila celoten zahtevek za izplačilo sredstev, četudi pri ostalih nastanitvenih zmogljivostih nepravilnosti ni odkrila.

14. Ugovor tožnice, da tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev oziroma kriterijev, ki se nanašajo le na en apartma ne bi smela zavrniti celotnega zahtevka za izplačilo v zvezi z dejavnostjo, ki je bila izbrana za financiranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, je utemeljen. V primerljivi zadevi, št. C-111/15 Evropskega sodišča (v nadaljevanju ES), katere predmet je bil predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267. Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), je ES razsodilo, da 71/3. člen Uredbe 1698/2005 v povezavi s 30. členom Uredbe Komisije EU št. 65/2011/EU nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se zahtevek za izplačilo v zvezi z dejavnostjo, ki je bila izbrana za financiranje iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, zavrne v celoti, če so le nekateri izdatki za to dejavnost neupravičeni. Iz 79. točke sklepnih predlogov generalnega pravobranilca izhaja, da lahko države članice tako radikalen ukrep zavrnitve plačila uporabijo le v primeru, določenem v 30(2). členu Uredbe št. 65/2011 EU, to je v primeru, ko upravičenec do podpore namerno poda napačno prijavo. V vseh ostalih primerih 30. člen te uredbe določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo, določeno v prvem odstavku tega člena.

15. Po določbi drugega odstavka 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011/EU država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, določi zneske upravičene za podporo ter določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo in (b) znesek, ki ga plača upravičencu na podlagi upravičenosti zahtevka za plačilo. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje pa se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 1. točke 30. člena Uredbe 65/2011/EU).

16. Navedeno pomeni, da se lahko zahtevek v celoti zavrne le, če je bilo ugotovljeno, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo. Le v takem primeru se zadevna dejavnost izključi iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in se zahteva vračilo že plačanih zneskov za tako dejavnost. 17. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da tožena stranka v postopku ni ugotavljala ali je tožnik namerno vložil napačno prijavo za celotno naložbo oziroma v kolikšnem obsegu je vložil napačno prijavo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni obrazložila, zakaj dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne izključujejo njegove odgovornosti za vključitev neupravičenega zneska. Sodišče zato zaključuje, da je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na tej podlagi pa je tožena stranka sprejela preuranjeno odločitev.

18. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka dokazni postopek dopolniti in odgovoriti tudi na ugovore tožnika, ki se nanašajo na njegovo odgovornost v zvezi s posredovanjem podatkov o gostih policiji. Odgovoriti bo morala tudi na ugovor tožnika, ki se nanaša na razlikovanje med gostinsko nastanitveno dejavnostjo in dejavnostjo poslovanja z nepremičninami, skladno s Posebnimi uzancami v gostinstvu, ki jih je na podlagi 11. alinee drugega odstavka 3. člena Zakona o gospodarski zbornici Slovenije (ZGZS), Zakona o gostinstvu (ZGost) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih aktov sprejel upravni odbor Gospodarske zbornice Slovenije.

19. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata (1.alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj za odločanje o stvari sami, tako kot to predlaga tožnik, niso izpolnjeni pogoji določeni v 65. členu ZUS-1. K točki II izreka:

20. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnik ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (3. člen Pravilnika).