Jedro

Kršitev določbe 4. odstavka 8. člena zakona o davkih občanov, ki jo davčni organ ugotavlja posredno, izhajajoč iz nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v dokončni odločbi, ni očitna kršitev materialnega zakona, ki je podlaga za spremembo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za družbene prihodke z dne 18.3.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici spremenila odločbo Uprave za družbene prihodke občin z dne 18.7.1991 v delu izreka pod "E, Davek iz dejavnosti" tako, da ga je odmerila od davčne osnove 128.538,30 SIT po stopnji 32 v višini 41.132,00 SIT; skupaj predpisane obveznosti pod A, B, C, D in E tako znašajo 116.551,10 SIT, razlika med obveznostmi po odločbi z dne 18.7.1991 in obveznostmi iz te odločbe, ki znaša 26.359,30 SIT, pa mora biti plačana v 15 dneh po prejemu te odločbe, sicer bodo obračunane obresti in uvedena prisilna izterjava. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ odmeril tožniku davek po davčni napovedi, ne da bi pred izdajo odločbe ugotovil, če izpolnjuje pogoj za znižanje davčne osnove zaradi vlaganj v osnovna sredstva, to je, če je vodil vse predpisane poslovne knjige na način in po načelih, določenih s pravilnikom o vodenju poslovnih knjig. S tem je bil po mnenju tožene stranke prekršen materialni zakon in sicer določba zadnjega odstavka 88. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in Uradni list RS, št. 48/90), kar je podlaga za spremembo prvostopne odločbe na podlagi 96. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91). Ker je iz zapisnika prvostopnega organa o pregledu poslovanja za leto 1990 z dne 14.11.1991 razvidno, da tožnik poslovnih knjig ni vodil po pravilih 6. člena pravilnika o vodenju poslovnih knjig (Uradni list SRS, št. 44/82), mu ni mogoče priznati pravice do znižanja davčne osnove za vlaganja v osnovna sredstva, pa tudi ne davčne olajšave za vsakega zaposlenega delavca, ker je v davčni napovedi niti uveljavljal ni. V tožbi tožnik navaja, da opravlja obrtno dejavnost v skupni obratovalnici s svojo ženo. Ker vodita skupne poslovne knjige, se sklicuje na razloge, ki jih je navedla žena v svoji tožbi zoper odločbo, ki se nanaša nanjo, in v kateri izpodbija ugotovitev tožene stranke, da poslovne knjige niso bile pravilno vodene. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot prepozno zavrže. Tožba je pravočasna, ker je bila poslana temu sodišču priporočeno po pošti že 28.8.1992, torej v zakonitem 30-dnevnem roku od dneva, ko je bila izpodbijana odločba tožniku vročena (5.8.1992); le kopijo tožbe za toženo stranko je tožnik na poseben poziv poslal sodišču pozneje. Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da so bile tožniku odmerjene družbene obveznosti iz gospodarske dejavnosti za leto 1990, med drugimi tudi davek iz gospodarske dejavnosti po davčni napovedi, brez pregleda poslovnih knjig, z odločbo Uprave za družbene prihodke občin z dne 18.7.1991, ki je postala dokončna.

Po določbi 96. člena zakona o dohodnini (ZDOH), na katero se sklicuje tožena stranka, se lahko dokončna odločba spremeni po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Ni torej dovolj, da se ugotovi le kršitev materialnega zakona, ampak mora biti taka kršitev očitna in se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici upravni organ sam ne ugotavlja na novo dejanskega stanja, ne glede na to ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo dokončne odločbe popolno in pravilno ugotovljeno ali ne. Če ni bilo, predstavlja to kršitev pravil postopka, kršitev materialnega zakona pa le posredno, vendar taka posredna kršitev ni očitna kršitev materialnega zakona.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja kršitev 4. odstavka 88. člena zakona o davkih občanov (ZDO), ki priznanje davčne olajšave pogojuje s pravilnim vodenjem poslovnih knjig, se opira na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno po izdaji dokončne odločbe na podlagi naknadnega pregleda poslovnih knjig (14.11.1991). Kršitev navedene določbe torej ugotavlja na posreden način, izhajajoč iz nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v dokončni odločbi, kar pa ni očitna kršitev materialnega zakona, ki je podlaga za spremembo dokončne odločbe po nadzorstveni pravici.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita zaradi razloga iz 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena istega zakona, ki ga je uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).