Jedro

Sodišče prve stopnje je na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, naj opredeli, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter nato samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Iz navedenega izhaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 29. 5. 2014 in sklep št. ... z dne 4. 2. 2014 in zadevo vrnila tožencu v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje za takšno odločitev v izpodbijani sodbi ni imelo niti dejanske niti pravne podlage. Očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi v sodbi med seboj v nasprotju, prav tako pa so razlogi v nasprotju z izrekom sodbe in se sodba ne da preizkusiti. Navaja, da je iz razlogov sodbe po eni strani razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik pri tožencu dne 7. 12. 2013 vložil zahtevek za ponovno odmero pokojnine, po drugi strani pa je sodišče tožencu očitalo, da tožniku ni bila dana možnost, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin, to je, da bi se opredelil, ali je njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013 potrebno obravnavati kot predlog za obnovo postopka skladno z določbo 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), s čimer naj bi toženec kršil načelo zaslišanja. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče zahtevo tožnika po eni strani nadomestilo s predlogom za obnovo postopka, čeprav tožnik ni uveljavljal niti obnove postopke niti razveljavitve dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2, po drugi strani pa je sodišče že vsebinsko obravnavalo zadevo in zaključilo, da je dejansko stanje očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnika, razsodilo pa je, da mora toženec zadevo obravnavati po vsebini in ugotoviti dejansko stanje. Poudarja, da je bil obseg sodne presoje določen z dokončno odločbo toženca z dne 29. 5. 2014, ki pa glede na jasno postavljen zahtevek tožnikovega pooblaščenca v tem postopku, ni vsebovala odločitve o predlogu za obnovo postopka. Iz dosjeja je razvidno, da je bil tožnikov pooblaščenec z dopisom pozvan, da natančno opredeli vsebino zahtevka z dne 7. 12. 2013 in sicer, da pojasni, ali vlaga zahtevo za ponovno odmero pokojnine, obnovo postopka oziroma odškodnino. V dopolnitvi zahteve je tožnikov pooblaščenec navedel, da zahteva vštevanje nadur v pokojninsko osnovo v skladu z delovnopravno zakonodajo in posledično novo odmero pokojnine, obračun in izplačilo obresti od dneva izdaje prve pokojninske odločbe ter povračilo stroškov, ki so nastali v zvezi z reševanjem zadeve. Iz navedenega je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec vložil vlogo za novo odmero pokojnine z upoštevanjem nadur v pokojninsko osnovo. Zato je bilo v konkretnem primeru z izpodbijano odločbo in izpodbijanim sklepom toženca odločeno o vlogi za novo odmero pokojnine in le o tem je sodišče v tem sporu pristojno odločati. Tako sodišče že iz tega razloga ni imelo pravne podlage, da je odpravilo izpodbijano odločbo toženca z dne 29. 5. 2014 in sklep z dne 4. 2. 2014, saj ni odločalo o zakonitosti tiste in take odločbe, ki sta bili predmet spora. Razen tega toženec meni, da je bila tožba v smislu 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pomanjkljiva, saj ni obsegala tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je sodišče naložilo tožencu, da odloči o nečem, česar tožnik ni zahteval. Razen tega prvostopno sodišče ni niti ugotavljalo pogojev za uporabo izrednih pravnih sredstev, saj ni ugotavljalo, v čem je toženec v dokončni odločbi z dne 19. 12. 2007 očitno napačno ugotovil dejansko stanje v škodo tožnika, niti ni ugotovilo očitane kršitve materialne določbe zakona. Zato toženec tudi ne more vsebinsko presojati podatkov, ki jih vsebuje potrdilo ... z dne 30. 8. 2010 in posledično vštevnosti v pokojninsko osnovo. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče uporabiti načel upravnega postopka na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ker so razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju, in v nasprotju z razlogi sodbe. Sodba pa tudi ne vsebuje pravnoodločilnih dejstev, zaradi česar se tudi ne da preizkusiti. Takšna kršitev pa ima vedno za posledico razveljavitev sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 5. 2014, s katero je toženec tožnikovo pritožbo zavrnil in izrek izpodbijanega sklepa spremenil tako, da je datum 20. 12. 2013 nadomestil s 7. 12. 2013. Z izpodbijanim sklepom opr. št. ... z dne 4. 2. 2014 je toženec zahtevo tožnika z dne 20. 12. 2013 za ponovno odmero starostne pokojnine na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Takšna upravna akta je sodišče prve stopnje kot nepravilna odpravilo in zadevo vrnilo tožencu ponovno v odločanje. Štelo je, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno v tožnikovo škodo, ker pri izdaji odločbe z dne 19. 12. 2007 o priznanju in odmeri starostne pokojnine, (dohodek) za delo preko polnega delovnega časa ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo. Tožencu pa je tudi očitalo, da ni izkazal, da bi tožnika v predsodnem postopku pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da ni upošteval načela materialne resnice. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikov pooblaščenec z dne 7. 12. 2013 posredoval vlogo „sprememba sprejetih odločb“ in da ga je toženec z dopisom 23. 1. 2014 pozval, da natančno opredeli vsebino zahteve, pojasni ali vlaga zahtevo za ponovno odmero pokojnine, obnovo postopka oziroma odškodnino. Pooblaščenec tožnika je z dopisom z dne 28. 1. 2014 tožencu posredoval vlogo, da zahteva priznanje opravljenih nadur v pokojninsko osnovo, ki so bile opravljene skladno s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo.

6. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na eni strani očitalo tožencu, da ni izkazal, da bi tožnika pozval, ali je njegovo vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in da je kršil načela upravnega postopka, po drugi strani pa je ugotavljalo, da je tožnik po pozivu toženca, kot kaj je šteti njegovo vlogo z dne 7. 12. 2013, opredelil svojo vlogo kot zahtevo za novo odmero pokojnine, ne pa kot predlog za obnovo postopka ter samo tožnikovo vlogo z dne 7. 12. 2013 štelo kot predlog za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, so razlogi sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je nato samo zaključilo, da je bilo dejansko stanje očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnika, ker toženec osebni dohodek, prejet za delo preko polnega delovnega časa ni vštel v pokojninsko osnovo ter se pri tem sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-239/14-10, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/2015) in smiselno konkretno pravno situacijo štelo za enako, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije.

8. V citirani odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni urejal posebnega pravnega sredstva, tako kot ga je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in ponovno ZPIZ-2 v določbi 183. člena. Ustavno sodišče RS je predvsem izpostavilo, da zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala upoštevanja plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Ustavno sodišče RS je menilo, da so bili zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 omogočilo uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, v neenakem položaju z drugimi zavarovanci, ker tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o njihovi dokončni in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici z uporabo posebnega izrednega upravnega sredstva. Ustavno sodišče RS je štelo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

9. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in najprej še enkrat presodilo, ali je toženec postopal skladno z določbami ZUP glede na dopis z dne 23. 1. 2014, s katerim je tožnika pozval, da natančno opredeli vsebino zahteve in pojasni, ali vlaga zahtevo za ponovno odmero pokojnine, obnovo postopka oziroma odškodnino. Nato bo presodilo tožnikov dopis z dne 28. 1. 2014 in kaj je uveljavljal ter presodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 29. 5. 2014 ter sklep z dne 4. 2. 2014. V kolikor bo (glede na odgovor tožnika) sodišče prve stopnje štelo, da je predlagal obnovo postopka, bo presodilo, ali so zato podani pogoji in sicer v čem konkretno je bilo očitno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter eventuelno katero materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Hkrati bo sodišče prve stopnje skladno z določbami ZDSS-1 presodilo, ali so izpolnjeni pogoji za ponovno upravno odločanje s konkretnimi napotki. Torej kako mora toženec postopati, katere dokaze mora izvesti glede na predložene podatke in o čem mora odločiti.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.