Jedro

Pravno podlago za plačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave predstavlja 19. člen ZJSRS-C, ki je začela veljati 3.7.1999. Po citirani noveli imajo do uveljavitve novega Zakona o delovnih razmerjih delavci iz 16. člena zakona ZJSRS (to so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - zaradi uvedbe stečaja ali zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave) pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) delno spremeni tako, da se glasi: "3. Tožena stranka je dolžna plačati tožečima strankama stroške postopka in sicer prvi tožnici 137.720,00 SIT, drugi tožeči stranki Jamstvenemu in preživninskemu skladu Republike Slovenije pa 7.078,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. " V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeči stranki sta dolžni povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 15.000,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 227.274,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2000 dalje do plačila (1. točka izreka), Jamstvenemu in preživninskemu skladu RS pa 55.795,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje do plačila (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama stroške postopka in sicer prvi tožeči stranki 193.667,00 SIT, drugi tožeči stranki Jamstvenemu in preživninskemu skladu pa 42.902,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2001 dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da Zakon o jamstvenem skladu ne more posegati v ureditev iz Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. V kolikor bi zakonodajalec želel delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, zagotoviti enake pravice kot trajnim viškom, bi moral to določiti v ZPPSL. ZJPS velja le za tisti del pravic delavcev, za katere jamči država, ne more pa določati obveznosti delodajalcev do delavcev. Te bi lahko uzakonila le novela 51. in 160. člena ZPPSL, kar pa ni bilo sprejeto. Priznavanje odpravnine delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave je v nasprotju z namenom prisilne poravnave, ki je v sanaciji zadolženega podjetja oz. v preprečitvi stečaja. V primeru tožene stranke je bila pravnomočno potrjena prisilna poravnava, ki v svojem načrtu ni predvidevala izplačila odpravnin delavcem, ki jim preneha delovno razmerje. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka. V zadevah štirih tožečih strank bivših delavk tožeče stranke so bile obravnave razpisane ob istih dnevih (21.3., 9.5., 5.6.2001), vse je zastopala ista odvetnica, zato so potni stroški ter odsotnost iz pisarne nastali samo enkrat. Isto velja za potne stroške, ki bi pripadali Jamstvenemu in preživninskemu skladu. Stroški so očitno priznani v vsaki posamezni zadevi posebej, sicer tako visoki stroški glede na punctum niso možni. Glede zastopanja Jamstvenega in preživninskega sklada je potrebno upoštevati 11. člen OT - stroški se lahko za zastopanje vsake nadaljnje stranke zvišajo za 10%, za obdobje, od kar je izkazano pooblastilo za zastopanje Jamstvenega in preživninskega sklada, to je od vloge z dne 15.5.2001. Po tem datumu je bil opravljen le še en narok za glavno obravnavo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen glede stroškov postopka, ki jih je odmerilo in priznalo v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Prvostopenjsko sodišče pa je zavzelo povsem pravilno stališče, da predstavlja pravno podlago za plačilo odpravnine delavcem, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu (Ur.l. RS št. 25/97, 10/98, 41/99 in 53/99). Po 19. členu navedene novele, ki je začela veljati 3.7.1999 (Ur.l. RS št. 53/99), imajo namreč do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih delavci iz 16. člena zakona (to so delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - zaradi uvedbe stečaja ali zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave) pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po zakonu o delovnih razmerjih. Pravico do odpravnine uveljavljajo v postopku in na način, ki ga določajo predpisi o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, sklad pa izplačuje odpravnino v višini, določeni s 3. alineo 2. odstavka 19. člena ZJPSRS. S citirano določbo 19. člena novele ZJPSRS so torej delavci, ki jim po 3.7.1999 (ko je novela začela veljati) preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, pridobili pravico do odpravnine, ki po 3. odstavku 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) pripada trajno presežnim delavcem, ki jim delovno razmerje preneha zaradi nujnih operativnih razlogov. Do uveljavitve navedene novele ZJPSRS ti delavci pravice do odpravnine niso imeli in so bili v slabšem položaju kot delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo kot trajnim presežkom. Ta pravica je bila priznana šele z navedeno novelo ZJPSRS za prehodno obdobje do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je priznavanje odpravnin v primerih prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave v nasprotju z njenim namenom, nesprejemljivo pa je tudi stališče, da naj bi ZJPSRS veljal le za tisti del pravic delavcev, za katere jamči država in da bi delavci, ki jim delovno razmerje preneha v postopku prisilne poravnave, imeli pravico do odpravnine le, če bi tako določal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 do 52/99), ki pa ni bil noveliran. Sistemsko bi bila takšna ureditev morda res ustreznejša (še bolj pravilno bi bilo celotno materijo prenehanja delovnega razmerja urediti v zakonu, ki ureja delovna razmerja, kot je to sedaj urejeno v novem ZDR), vendar dejstvo, da so pravice delavcev urejene v različnih predpisih, ni odločilnega pomena. Določba citiranega 19. člena novele ZJPSRS je povsem jasna, zato je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava.

Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo previsoke stroške. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in ob upoštevanju določb 154. in 155. člena ZPP ter veljavne Odvetniške tarife (Tar.št. 10 in 13, določbe členov 11, 13, 14, 16 OT) prisojene stroške znižalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Prvi tožnici je priznalo naslednje stroške v skladu z veljavno odvetniško tarifo: 300 točk za tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, nagrado za zastopanje odvetnice na treh obravnavah 3 X 200 točk, 2% za materialne stroške, kar v seštevku znaša 1147,50 točk, oz. skupaj z DDV 1377 točk. V stroškovniku tožečih strank priglašene nagrade za konference s stranko, pregled listin, poročila stranki, so vključene v nagrade za posamezna opravila (za sestavo tožbe, pripravljalne vloge, zastopanje na obravnavi), zato se ne štejejo za potrebne stroške in jih pritožbeno sodišče tožnikom ni priznalo. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 11. člena OT, ki je sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo. Po tej določbi se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih in nepravdnih zadevah, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ter v upravnih in drugih postopkih, skupna cena opravil zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko. Ker je druga tožeča stranka Jamstveni in preživninski sklad vstopila v pravdo 5.5.2001, je upravičena le do povračila stroškov za obravnavo dne 5.6.2001 ter nagrade na vlogo o vstopu v pravdo, to je do 40 točk (20 točk - 10% od 200 točk, plus 20 točk po Tar. št. 33), povečano za 20% DDV pa 48 točk. Glede na določbe 154. člena ZPP in OT (13., 14. člen) je odvetnica tožečih strank, ki je na obravnavah, ki so se vršile istega dne, zastopala več tožnikov - delavcev tožene stranke ter JPS, upravičena le do povračila dejanskih stroškov - potnih stroškov ter nagrade za odsotnost iz pisarne, ki jih ni mogoče priznavati vsaki stranki posebej, ker so nastali le enkrat. Pri tem je treba upoštevati, da je na dveh obravnavah zastopala le prve tožeče stranke - bivše delavce tožene stranke, na tretji obravnavi pa poleg prvih tožečih strank še drugo tožečo stranko Jamstveni in preživninski sklad. V zadevah Pd 72/2000, Pd 73/2000, 74/2000 ter 57/2000 so tožečim strankam nastali stroški za zastopanje na treh obravnavah in sicer za vsako obravnavo: 120 točk za odsotnost iz pisarne (13. člen OT), kar skupaj z DDV znaša 144 točk oz. 12.960,00 SIT, ter potni stroški v znesku 9.104,00 SIT (kilometrina 7.924,00 SIT plus cestnina 1.180,00 SIT), to je skupaj 22.064,00 SIT za eno obravnavno, oz. za tri obravnave skupaj 66.192,00 SIT. Pritožbeno sodišče je, glede na to, da je skupaj obravnavalo vse navedene zadeve v pritožbenem postopku, te stroške razdelilo na vse tožeče stranke. Iz tega naslova je tožena stranka dolžna povrniti prvi tožeči stranki sorazmerni del stroškov v znesku 13.790,00 SIT, drugi tožeči stranki pa 2.758,00 SIT. Upoštevajoč vse navedeno znašajo potrebni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki, 1377 točk, to je 123.930,00 SIT (vrednost točke 90,00 SIT), oz. skupaj z deležem potnih stroškov in stroškov za nagrado odvetniku zaradi odsotnosti iz pisarne 137.720,00 SIT. Potrebni stroški druge tožeče stranke, Jamstvenega in preživninskega sklada, pa znašajo 48 točk, to je 4.320,00 SIT, oz. skupaj s sorazmernim deležem potnih stroškov in odsotnosti iz pisarne 7.078,00 SIT.

V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti prvi tožeči stranki 137.720,00 SIT, drugi tožeči stranki pa 7.078,00 SIT. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen, 4. točka 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ter 365. člen ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, sta ji tožeči stranki dolžni povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v višini 15.000,00 SIT (125 točk plus DDV, vrednost točke 100,00 SIT).