Jedro

Zmotna dokazna ocena je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V primerih ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Tako je dokazna ocena, na kateri temelji sodna odločba, zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku ipd.

Pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Ta zahteva izhaja iz načela nevračanja. Taka presoja namreč omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba spis vrniti organu v presojo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovljenem postopku na podlagi 2. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo izpodbijano odločbo ter na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke št. 2142-656/2016/17 (1312-02) z dne 23. 5. 2017, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter mu priznalo status begunca.

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil pravočasno, tj. takoj, ko je to bilo mogoče oziroma da je namero za podajo prošnje izrazil v najkrajšem možnem času. Ker tožniku ni bila zagotovljena pomoč tolmača za vložitev predmetne tožbe, je v sodnem postopku predložene dokaze upoštevalo kot pravočasne, opravilo pa je tudi _ex nunc_ presojo dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji izpodbijane odločbe. Pojasnilo je, zakaj je toženka napačno uporabila drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 in zakaj je presodilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca tožniku. Tako odločitev je sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je samo ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi. Drugače kot toženka je ugotovilo tožnikovo pristnost spremembe vere in ocenilo, da je verjetno, da je tožnik dobil iransko vabilo na sodišče zaradi razširjanja neislamskih religij in vzpostavitve neislamske organizacije v javnem prostoru. Ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi pa je zato presodilo, da gre za dejanja preganjanja take intenzivnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi izpodbijano odločbo oziroma podredno, da zadevo vrne v novo sojenje Upravnemu sodišču oziroma predlaga, da Vrhovno sodišče samo odloči o stvari.

4. Pritožnica v pritožbi poudarja, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil šele po dveh tednih bivanja v Republiki Sloveniji. Izpostavlja, da je nepravilen in neutemeljen zaključek sodišča, da naj bi pri slovenski policiji prišlo do zamika pri sprejemanju prošenj za mednarodno zaščito. Glede dokazov, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje navaja, da so bile objave na Facebook objavljene po vložitvi prošnje in pred opravljenim osebnim razgovorom, pa tožnik na tem razgovoru o tem ni nič izpovedal oziroma je ta dejstva zavestno prikril. Enako velja za fotografije demonstracij z dne 14. 5. 2016, iz katerih ni mogoče ugotoviti, da je katera oseba na njih zares tožnik. Kaj naj bi dokazovale Facebook objave osebe E. S., ni jasno. Meni, da gre pri vsem navedenem za tožbene novote, ki ne sodijo v okvir _ex nunc_ presojanja. Glede na vse tožnikove izjave tudi meni, da tožnik vere ni spremenil že v Iranu. Prav tako kot neprepričljive ocenjuje tožnikove izjave o okoliščinah pridobitve scana domnevnega vabila na sodišče, ki je tudi sicer neverodostojen. Meni, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v zvezi z evangeličansko vero izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pri čimer je tožnik odšel iz izvorne države ravno v času največjega begunskega vala konec decembra 2015. 5. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, saj meni, da je imela tožena stranka možnost, da tožnika o okoliščinah spremembe vere in vsebine vabila na sodišče v Iranu povpraša tudi na obravnavi, česar pa ni storila. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Status begunca se na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi iz razloga pripadnosti določeni veroizpovedi, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva države, katere državljan je. Kateri so razlogi preganjanja, ZMZ-1 določa v 27. členu. Med temi razlogi je tudi pripadnost določeni veroizpovedi, ki obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih obredih, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na takšnem verskem prepričanju ali izhaja iz njega. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, pa na podlagi devetega odstavka istega člena ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja iz 24. člena ZMZ-1. 8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je upravni organ tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (tako statusa begunca kot subsidiarne zaščite) zaradi spremembe vere zavrnil, sklicujoč se na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ker je ugotovil, da so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. 9. Presojo zakonitosti pritožničine odločitve glede tožnika je sodišče prve stopnje oprlo tudi na temeljne usmeritve in standarde dokazovanja koncepta "pristnosti" spremembe vere (kot podlage za preganjanje) iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU).1 V zvezi z odločitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, je ugotovilo napake v razlagi drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 in v dokazni oceni njegove verodostojnosti oziroma nepristnosti spremembe vere.

10. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za tožnika. Tako je na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja glede pristnosti tožnikove verske spreobrnitve in na podlagi ugotovitev o intenzivnosti preganjanja krščanskih spreobrnjencev v tožnikovi izvorni državi presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

11. V obravnavani zadevi je najprej sporno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik izkazuje razlog preganjanja kot pripadnik krščanske vere,2 saj pritožnica v pritožbi vztraja, da tožnikova sprememba vere ni pristna. Iz pritožbenih navedb pa ni mogoče razbrati razlogov, s katerimi bi pritožnica v zvezi s to trditvijo utemeljevala zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani odločitvi glede priznanja statusa begunca za tožnika nasprotuje, ker se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova sprememba vere pristna.

12. Nepristna sprememba vere pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja, zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Čim je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikriti, s tem da bi se odpovedal izvajanju verskih dejanj in obredov ali izvajanje prikril. Ob odsotnosti okoliščin, ki bi potencialno motivirale dejanja preganjanja, je tudi zatrjevanje strahu pred njim neutemeljeno. Tovrstni, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato res mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj za pridobitev mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljiti strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). To je vsebina že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča v zadevah, kjer je bila ugotovljena prosilčeva nepristna sprememba vere, in sicer da zaradi take spremembe ni smiselno preveriti, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.3

13. Zato glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče tudi tokrat pojasnjuje, da priznanje mednarodne zaščite sicer ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo uporabo sistema mednarodne zaščite v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko), ne pa zgolj navidezno potrebo. Vendar je navedeno logična izpeljava določbe 23. člena ZMZ-1, po katerem mora uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upoštevati, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi (deseta alineja prvega odstavka). To nalaga upoštevanje (ne izključevanje) dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika tveganja, ali bi bil prosilec zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Tudi v takem primeru se prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člen ZMZ-1, ampak ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločalo v sporu polne jurisdikcije in samo presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotavljalo na glavni obravnavi, pritožbe v obravnavanem primeru ni mogoče utemeljevati z razlogi, s katerimi pritožnica neverodostojnost tožnika (in v tem okviru nepristnost tožnikove spremembe vere) utemeljuje z drugačnim stališčem glede pravilne razlage zahteve iz 21. člena ZMZ-1, po kateri se mora prosilec za mednarodno zaščito čim bolj potruditi za utemeljitev svoje prošnje. Poleg tega je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na oceno prosilčeve verodostojnosti samo po sebi ne more pomembno vplivati zgolj okoliščina, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v eni izmed držav na poti do Slovenije.

15. Pritožnica sodišču ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. V pritožbi navaja, da se ne strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede pristnosti tožnikove spremembe vere. Z obrazložitvijo teh očitkov torej izraža nestrinjanje s tako drugačno ugotovitvijo dejanskega stanja in vztraja pri ugotovitvah upravnega organa. Predvsem še vedno meni, da tožnikove izpovedbe, na podlagi katerih je sodišče preizkušalo pristnost spremembe vere, tudi po opravljeni glavni obravnavi niso prepričljive in da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah, preko katerih je potoval v "begunskem valu".

16. S pritožbenimi navedbami torej pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje.4 Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil.5 Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

17. V obravnavanem primeru pritožnica sodišču prve stopnje po vsebini očita zmotno dokazno oceno tožnikovih izjav in listin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje. Zmotna dokazna ocena pa je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V primerih ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.6 Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).7 Tako je dokazna ocena, na kateri temelji sodna odločba, zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku ipd.8

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe tem zahtevam zadostilo. Najprej je pojasnilo, kaj je pomembno ugotavljati z vidika vprašanja pristnosti spremembe tožnikove vere, in je v tem okviru zaslišalo tožnika in izvedlo dokaz z zaslišanjem evangeličanskega škofa Geza File. Tako je ugotovilo dejstva, da se je tožnik s krščansko vero spoznal že v Iranu, da je iz Irana pobegnil zaradi racije v hišni cerkvi, da je ob samem aktu krsta v evangeličanski cerkvi že poznal osnove krščanske vere, da se tožnik redno udeležuje bogoslužij kot tudi posebnih bibličnih uric, ki jih Geza Filo posebej organizira za iranske prosilce, ki so prestopili v evangeličansko vero, kot tudi da je sicer aktiven pripadnik evangeličanske cerkve. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da gre pri tožniku za pristno in trajno spremembo vere ter da njegova dejanja nimajo zgolj namena ustvarjanja pogojev za mednarodno zaščito. Tem stališčem pritožnica ugovarja zgolj z navedbo, da sta bili tožniku na glavni obravnavi postavljeni le dve vprašanji v zvezi s poznavanjem nove vere. Obrazložitvi dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo pristnost tožnikove spremembe vere, očita, da zato sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za svojo ugotovitev, kar pa za utemeljitev pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo že pojasnjeno, ne zadošča. Tudi sicer je treba poudariti, da je tožena stranka na glavni obravnavi imela možnost tožniku zastavljati vprašanja v zvezi s spremembo vere oziroma poznavanjem evangeličanske vere, vendar pa te možnosti ni izkoristila, zato ni primeren očitek sodišču prve stopnje, da stopnje tožnikovega poznavanja vere ni dovolj dobro ugotovilo, saj je pri ugotavljanju tega dejstva na glavni obravnavi tudi sama sodelovala.

19. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo verodostojnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o obstoju zatrjevanega razloga preganjanja. Obširno je pojasnilo, zakaj drugače ocenjuje tožnikove izpovedbe glede seznanjanja s krščansko vero in glede samega krsta, zakaj ugotavlja, da je tožnikova sprememba vere pristna in da dobro pozna evangeličansko vero ter razlike med kristjani in evangeličani ter na podlagi česa je ugotovilo, da gre pri tožniku za pristne spremembe veroizpovedi kot podlage za preganjanje. Pritožnica se s takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to pa ne navaja.

20. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Prav tako sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj njeno drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena tožnikovih izjav pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede pristnosti tožnikove spremembe vere.

21. V zvezi z opravo _ex nunc_ presoje dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj v postopkih mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče pripominja, da se ta nanaša na obveznost sodišča (ki izhaja iz stališč, sprejetih v upoštevni novejši sodni praksi SEU), da opravi celovito in podrobno presojo, ki upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Ta zahteva izhaja iz načela nevračanja.9 Taka presoja namreč omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba spis vrniti organu v presojo. Pooblastilo, ki ga ima sodišče, da upošteva nove elemente, glede katerih se ta organ ni izrekel, je v skladu z namenom Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Direktiva 2013/32).10 Zahteva glede podrobne in _ex nunc_ presoje poleg tega, da je treba to določbo razlagati v skladu s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), pomeni, da sodišče, pri katerem je vloženo pravno sredstvo, opravi zaslišanje prosilca, razen če meni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem pred navedenim organom. V primeru novih elementov, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, mora sodišče, kot izhaja iz 47. člena Listine EU, prosilcu dati priložnost, da se izjavi, če lahko ti dejavniki neugodno vplivajo nanj.11

22. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Sklicuje se na sodbo v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) z dne 5. 9. 2012 in na sodbo C-56/17 (Fathi) z dne 4. 10. 2018. 2 Druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZMZ-1. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017. 4 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer sodbo I Up 79/2018 z dne 23. 5. 2018 (9. točka obrazložitve). 5 Tako J. Zobec v v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 322 in 323. 6 Tako na primer tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 218/2010 z dne 3. 3. 2011 (13. točka obrazložitve). 7 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 (predzadnji odstavek). 8 Glej J. Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 92. 9 Načelo nevračanja posamezniku zagotavlja pravico do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali z izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Prosilcu mora biti pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zagotovljen postopek, ki ne ovira realnih možnosti, da dokaže utemeljenost svoje prošnje. Zagotovljena mu mora biti podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (prim. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015). 10 Tako Vrhovno sodišče tudi že v sodbah, I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 in I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019. 11 Sodba SEU v zadevi Serin Alheto (C-585/16) z dne 25. 7. 2018, tč. 110-114.