Jedro

Pri sodni odločbi, ki ima naravo izvršilnega naslova, gre za dajatveno sodbo, s katero sodišče tožencu naloži, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi, sodba, ki jo kot izvršilni naslov prilaga upnik v konkretni zadevi, pa tega pogoja ne izpolnjuje. Gre namreč za oblikovalno (konstitutivno) sodno odločbo, ki nadomešča manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje, dolžnost izjave volje pa šteje za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Takšna sodna odločba po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost. Zaradi vzpostavitve fikcije izpolnitve obveznosti je šteti, da je bila s pravnomočnostjo sodbe med strankama tega izvršilnega postopka sklenjena prodajna pogodba, torej obligacijskopravni posel, ki je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženca povzet v izrek sodne odločbe. Predmet odločanja v pravdnem postopku je bila le toženčeva kontrahirna dolžnost, torej dolžnost skleniti pogodbo oziroma podati izjavo volje, ne pa tudi vsebina te pogodbe, in le o dolžnosti sklenitve pogodbe je torej odločeno v izreku, za izpolnitev obveznosti pa je v izreku toženi stranki tudi določen rok. Dejstvo, da je prodajna pogodba zajeta v izreku sodbe, pa še ne pomeni, da s tem pridobi naravo neposredne izvršljivosti. Navedeni način odločanja (torej zajem celotnega besedila pogodbe v izrek) je namreč le posledica fikcije, po kateri se šteje, da je tožena stranka s pravnomočnostjo sodbe izpolnila svojo obveznost podati izjavo volje s tako vsebino.

Še vedno pa tudi na tak način nadomeščena izjava volje predstavlja le klasičen obligacijskopravni posel – prodajno pogodbo, ki po nobeni od določb ZIZ ne predstavlja izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnikov z dne 4. 7. 2014 in razveljavilo sklep o izvršbi z dne 16. 6. 2014 ter ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka sklepa). Predlog dolžnikov za odlog izvršbe je zavrglo (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je upnik dolžan dolžnikoma povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 167,14 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sklepa), ter da upnik sam krije stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odločilo, da je v konkretnem primeru podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, in sicer, da pravnomočna sodba, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni izvršilni naslov. Upnik meni, da je tako stališče napačno in zanj ni podlage v ZIZ. Po 17. členu ZIZ so namreč izvršilni naslovi vse izvršljive sodne odločbe brez izjeme, odločba pa je izvršljiva, če je postala pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1018/2011-II z dne 10. 12. 2012 se nahaja tako klavzula pravnomočnosti kot klavzula izvršljivosti, kar pomeni, da sodba predstavlja izvršilni naslov. Razlogovanje sodišča, da je sodba le oblikovalna ter da zato učinkuje že s svojo pravnomočnostjo in brez izvršbe, je zgrešeno in brez temelja v ZIZ. Vsaka sodba namreč učinkuje s pravnomočnostjo, vendar to ne pomeni, da tudi brez izvršbe. Vsebino izreka sodbe je namreč treba izvršiti, kar pomeni, da je z vsako sodbo mogoče zahtevati izvršbo. Poleg tega niti ne drži, da je sodba zgolj oblikovalna in ne dajatvena. Jasno je namreč določena obveznost (dolžnost nekaj storiti) in tudi rok za izpolnitev. Ker je rok za izpolnitev potekel, je skladno z izrekom pogodbo nadomestila sodba, kar pomeni, da celotna vsebina prodajne pogodbe predstavlja izrek sodbe in je kot takšna tudi izvršljiva, najmanj glede obveznosti, ki je predmet te izvršbe, torej glede plačila kupnine. Po pogodbi sta dolžnika dolžna upniku ob sklenitvi pogodbe plačati kupnino v znesku 20.023,22 EUR, na isti dan pa so v plačilo zapadli tudi pravdni stroški v znesku 15.210,60 EUR, ki jih mora upnik povrniti dolžnikoma. Upnik je zato tega dne dolžnikoma podal pobotno izjavo, s katero je svojo obveznosti zoper dolžnika pobotal z obveznostjo dolžnikov, kar pomeni, da sta dolžnika upniku dolžna plačati še 4.812,62 EUR s pripadki, ki jih upnik terja v tem postopku. Denarna obveznost dolžnikov je jasno določena s pravnomočno sodno odločbo, s katero jima je naloženo plačilo te obveznosti, prav tako je rok za prostovoljno plačilo obveznosti potekel, kar pomeni, da je sodna odločba izvršljiva. Ni namreč res, da bi sodba samo ugotavljala, oblikovala ali konstituirala obveznost dolžnikov, ampak dolžnikoma nalaga, da upniku točno določeno kupnino plačata v točno določenem roku. Prodajna pogodba je del izreka pravnomočne sodbe in je zato kot taka izvršilni naslov. Posledično je napačno stališče sodišča, da upnik plačilo lahko zahteva le v pravdi. Ker je o plačilu kupnine že odločeno s pravnomočno sodbo, ki jasno določa, da morata kupnino dolžnika plačati upniku, jasno pa določa tudi plačilo kupnine in rok plačila, upnik v pravdi takega ponovnega zahtevka ne more več postaviti, saj je o njem že pravnomočno odločeno. Ne drži stališče sodišča, da je lahko civilnopravna pogodba izvršilni naslov le v primeru, ko je sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj ne ZIZ ne ZPP ne določata ovire, da stranki v pravdi ne bi sklenili sodne poravnave s tako vsebino, ki bi predstavljala izvršilni naslov, posebej v primeru, ko bi jasno določala obveznost plačila kupnine. Posledično lahko izvršilni naslov predstavlja tudi sodba, pri kateri je vsebina izreka prodajna pogodba. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovor dolžnikov zavrne s stroškovno posledico, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je 11. 3. 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1018/2011-II z dne 10. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 16. 6. 2014. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnika sta v pravočasnem ugovoru navedla, da upniku ne dolgujeta ničesar, saj pogodba, ki jo je nadomestila sodba, vključuje določbo, da pogodba ni sklenjena, če ara ni plačana v dogovorjenem roku. Ker dolžnika kot kupca are nista plačala, pogodba torej ni sklenjena. Posledično tudi ni moglo priti do pobota medsebojnih terjatev, ki ga je uveljavljal upnik. Upnik je v odgovoru na ugovor prerekal navedbe dolžnikov in uveljavljal, da je bila pogodba sklenjena z dnem izvršljivosti sodbe, ki jo nadomešča, posledično pa mu dolžnika terjani znesek dolgujeta.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnikov ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je podan ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katerega v zvezi z drugim odstavkom istega člena sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Zaključilo je, da predložena sodba ne predstavlja izvršilnega naslova za terjatev, ki jo upnik uveljavlja, zaradi te ugotovitve, ki je narekovala sprejem izpodbijane odločitve, pa se do ugovornih navedb dolžnikov ni vsebinsko opredeljevalo. Višje sodišče tako odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

8. Po 1. točki prvega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi izvršljiva sodna odločba. Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri sodni odločbi, ki ima naravo izvršilnega naslova, za dajatveno sodbo, s katero sodišče tožencu naloži, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi, sodba, ki jo kot izvršilni naslov prilaga upnik v konkretni zadevi, pa tega pogoja ne izpolnjuje. Gre namreč za oblikovalno (konstitutivno) sodno odločbo, ki nadomešča manjkajočo in neupravičeno odklonjeno izjavo volje (VSL Sklep I Cpg 1181/2001 z dne 4. 12. 2002), dolžnost izjave volje pa šteje za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (fikcija izpolnitve obveznosti po prvem odstavku 238. člena ZIZ). Takšna sodna odločba po svoji naravi ni izvršljiva v smislu izvršilnega postopka, saj se z njo toženi stranki ne nalaga obveznost (VSRS Sodba II Ips 87/2004 z dne 14. 4. 2005, tako tudi VSL Sklep III Cp 806/2002 z dne 3. 4. 2002, VSL Sklep III Cp 3122/2005 z dne 26. 10. 2005 in VSK Sklep Cp 543/2008 z dne 18. 3. 2009), z izjemo dela, v katerem so toženi stranki (upniku v predmetni zadevi) v plačilo naloženi pravdni stroški nasprotne stranke, kar pa ni predmet tega izvršilnega postopka. Vsa pritožbena izvajanja, s katerimi upnik uveljavlja svoje nasprotno stališče, so glede na navedeno neutemeljena.

9. Zaradi vzpostavitve fikcije izpolnitve obveznosti je šteti, da je bila s pravnomočnostjo sodbe med strankama tega izvršilnega postopka sklenjena prodajna pogodba, torej obligacijskopravni posel, ki je zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti s strani toženca (upnika v predmetni zadevi) povzet v izrek sodne odločbe. Predmet odločanja v pravdnem postopku je bila le toženčeva kontrahirna dolžnost, torej dolžnost skleniti pogodbo oziroma podati izjavo volje, ne pa tudi vsebina te pogodbe, in le o dolžnosti sklenitve pogodbe je torej odločeno v izreku, za izpolnitev obveznosti pa je v izreku toženi stranki (upniku) tudi določen rok. Dejstvo, da je prodajna pogodba zajeta v izreku sodbe, pa še ne pomeni, da s tem pridobi naravo neposredne izvršljivosti, kot neutemeljeno uveljavlja pritožba. Navedeni način odločanja (torej zajem celotnega besedila pogodbe v izrek) je namreč le posledica zgoraj pojasnjene fikcije izpolnitve obveznosti po prvem odstavku 238. člena ZIZ, po kateri se šteje, da je tožena stranka s pravnomočnostjo sodbe izpolnila svojo obveznost podati izjavo volje s tako vsebino. V primeru, ko torej tudi v roku, ki je določen s sodbo, ne pride do ustrezne izjave volje oziroma sklenitve pogodbe, to pogodbo nadomesti sodba. Še vedno pa tudi na tak način nadomeščena izjava volje predstavlja le klasičen obligacijskopravni posel – prodajno pogodbo, ki po nobeni od določb ZIZ ne predstavlja izvršilnega naslova, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. V izvršilnem naslovu, ki tožencu (upniku iz predmetne zadeve) v določenem roku nalaga sklenitev pogodbe z vsebino, kot je navedena, in povrnitev stroškov pravdnega postopka, tožečima strankama (dolžnikoma v predmetni zadevi) ni naložena nobena obveznost in nobeno izpolnitveno ravnanje, zato predložena sodba ne predstavlja izvršilnega naslova upnika zoper dolžnika. Glede na navedeno so navedbe v zvezi s pobotom terjatev za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve pravno nepomembne.

10. V primeru, da dolžnika ne bosta izpolnila obveznosti iz sklenjene pogodbe, ima upnik to od njiju pravico zahtevati v pravdnem postopku. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj glede na zgoraj navedeno ne položaj strank ne tožbena zahtevka ne bodo enaki (v obstoječi pravdi sta dolžnika kot tožeči stranki od upnika zahtevala sklenitev pogodbe, v morebitni novi pa bo tožeča stranka upnik, ki bo od dolžnikov zahteval izpolnitev obveznosti po pogodbi).

11. Upnik izpodbija tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev glede na uspeh dolžnikov z ugovorom pravilna tako po temelju kot po višini.

12. Pritožba upnika torej ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi dolžnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem nista navedla nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).