Jedro

Razlog nesposobnosti je nastopil šele po tem, ko tožnica ni imela več dovoljenja za opravljanje pedagoškega dela, oziroma je rok za odpoved v tem primeru začel teči od seznanitve rektorja tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno bi bilo o nesposobnosti za delo tožnice (v smislu 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR) govoriti že po prenehanju njenega naziva, ob istočasnem dovoljenju za opravljanje pedagoškega dela, kot bistveni vsebini njenega dela. Velja tudi obratno – če bi ji tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi že takoj po poteku časa izvolitve v naziv, vendar bi ji istočasno dovolila opravljanje izobraževalnega dela, ne bi mogla dokazati resnih in utemeljenih razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2005, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka.

2. Med drugim je ugotovilo, da je tožnici dne 30. 6. 2003 potekla izvolitev v naziv docentke za didaktiko matematike, postopek za ponovno izvolitev, ki se je začel pred tem, pa takrat še ni bil končan. Zato je senat Pedagoške fakultete tožene stranke tožnici dovolil opravljati pedagoško delo do 30. 11. 2004, takrat pa je tudi odločil, da se ne izvoli v naziv docentke. Ker je imela tožnica dovoljenje za opravljanje pedagoškega dela do tega datuma, je sodišče presodilo, da šele od takrat dalje ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela. Nadalje je (1) ugotovilo, da je bila odpoved podana v zakonskem roku trideset dni od seznanitve z razlogom za redno odpoved (peti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Upoštevalo je, da se je rektor tožene stranke seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi 7. 12. 2004 ali kasneje – po prejemu dopisa dekana Pedagoške fakultete z dne 3. 12. 2004. Odpoved je bila zakonita kljub temu, da tožnici pred tem ni bil omogočen zagovor, saj glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZDR in okoliščine primera od delodajalca ni bilo upravičeno pričakovati, da ji ta zagovor omogoči. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka prvi sklep o podaljšanju opravljanja pedagoškega dela tožnici izdala šele 28. 9. 2004 (za nazaj od 30. 6. 2003), zlasti zato, ker iz določbe tretjega odstavka 6. člena Obveznih strokovnih mnenj o izvajanju napredovanj na osnovi Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Obvezna mnenja) izhaja, da je bila tožnica po poteku veljavne habilitacije sama dolžna pridobiti ustrezen sklep senata članice za opravljanje pedagoškega dela. Nadaljevanje pedagoškega dela ji je bilo sicer dejansko dovoljeno, formalne pomanjkljivosti za nazaj pa sanirane. Formalna sklepa o opravljanju pedagoškega dela z dne 28. 9. 2004 in 26. 10. 2004 (za čas do 30. 11. 2004) je izdal dekan Pedagoške fakultete tožene stranke, vendar na podlagi odločitve senata te fakultete.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se v skladu z določbo 57. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Visokošolski učitelji, med katerimi so tudi docenti, opravljajo visokošolsko izobraževalno, znanstveno raziskovalno in umetniško delo, če so pridobili ustrezen naziv (180. in 181. člen Statuta tožene stranke – Ur. l. RS, št. 115/2004 – UPB, v nadaljevanju Statut). Postopek habilitacije podrobneje ureja Statut v določbah 190. do 208. člena. Pri tem 203. člen določa, da visokošolski učitelj, ki ni ponovno izvoljen v naziv ali mu je odvzet naziv, ne more več opravljati izobraževalnega, znanstveno raziskovalnega in umetniškega dela na univerzi. Sodišče druge stopnje je zavzelo neutemeljeno stališče, da je odpovedni razlog tožnici nastal šele s 30. 11. 2004, ko ji tožena stranka ni več dovolila opravljanja pedagoškega dela, saj glede na navedene določbe tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje tega dela že po 30. 6. 2003, ko ji je potekla izvolitev v naziv docentke v skladu z odločbo z dne 30. 6. 1998. Zato je bila odpoved prepozna. Tega dejstva ni mogel nadomestiti sklep z dne 26. 10. 2004, s katerim je dekan Pedagoške fakultete tožnici podaljšal opravljanje pedagoškega dela do 30. 11. 2004. To ne pomeni, da je do tega dne tožnica izpolnjevala tudi pogoje za opravljanje dela visokošolskega učitelja. Dejstvo možnosti opravljanja dela ni povezano z neizpolnjevanjem pogojev za delo. Sodišče druge stopnje se sklicuje tudi na tretji odstavek 6. člena Obveznih mnenj, po katerem morajo visokošolski učitelji po poteku veljavne habilitacije pridobiti ustrezen sklep senata članice za opravljanje pedagoškega dela. To dejstvo pa ni povezano z dejstvom neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela po 203. členu Statuta tožene stranke; podaljšanje dovoljenja tožnici ni imelo nobenega vpliva na nastanek odpovednega razloga. 57. člen ZViS določa, da se postopek za izvolitev podrobneje uredi le v statutu visokošolskega zavoda, zaradi česar sklicevanje sodišča druge stopnje na Obvezna mnenja ne predstavlja sklicevanja na zakonito določbo. Tretji odstavek 6. člena Obveznih mnenj je tako v nasprotju s 57. členom ZViS, saj se lahko ta materija uredi le v statutu visokošolskega zavoda. Gre za nezakonito določbo, ki je v nasprotju s kogentno določbo zakona.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim se sklicuje na drugi odstavek 6. člena ZViS, zlasti drugo alinejo te določbe, po kateri je toženi stranki zagotovljeno samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom, torej je lahko tudi avtonomno uredila problematiko podaljšanja opravljanja pedagoškega dela po izteku izvolitve v naziv. Nesprejemljivo je stališče tožnice, da bi morala biti vsaka avtonomna odločitev tožene stranke določena in urejena izključno v statutu, saj tehnično ni mogoče, da bi se vse zadeve urejale s tem aktom. Obvezna mnenja je odobril Svet RS za visoko šolstvo, obenem pa jih je izdal upravni odbor Univerze, ki je sprejel tudi Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu tožene stranke in sprejema tudi statut tožene stranke. Ker je imela le ta vse podlage za sprejem Obveznih mnenj, je 6. člen teh mnenj predstavljal podlago za odločitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revidentka se v uvodu revizije sklicuje na absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju z ničemer ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

9. 57. člen ZViS določa, da se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, med katerimi so tudi docenti, v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Postopek za izvolitev v naziv – habilitacijo je tožena stranka uredila v členih 190 do 202 Statuta. Čeprav se tudi določbe kasnejših členov (od 203. do 208.) nahajajo v istem poglavju z naslovom „postopek habilitacij“, se te določbe ne nanašajo na izvedbo tega postopka, temveč na položaj visokošolskega učitelja, ki ni bil ponovno izvoljen (203. člen), javni razpis delovnih mest visokošolskih učiteljev (204. člen), možnost prepustitve izvedbe posameznih delov predmeta zasebnim visokošolskim učiteljem (205. člen), pravico do odsotnosti (206. in 207. člen), itd. S podrobnejšo ureditvijo postopka habilitacije je tožena stranka zadostila zakonski določbi 57. člena ZViS. Iz te določbe ne izhaja, da bi morala razen podrobnejše ureditve postopka za izvolitev v naziv v statutu določiti tudi vse posledice neizvolitve v naziv visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca. Iz navedene zakonske določbe torej ne izhaja, da bi morala tožena stranka le v statutu urediti tudi vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj docentov, ki jim je že potekel prejšnji naziv, še vedno pa teče tudi postopek za njihovo ponovno izvolitev v naziv. Zato je tudi neutemeljeno zavzemanje tožnice, da je določba Obveznih mnenj nezakonita oziroma v nasprotju s 57. členom ZViS.

10. 203. člen Statuta določa, da visokošolski učitelj, znanstveni delavec ali visokošolski sodelavec, ki ni ponovno izvoljen v naziv, ali pa mu je bil naziv odvzet, ne more opravljati izobraževalnega, znanstveno raziskovalnega in umetniškega dela na univerzi, zato se v skladu z delovnopravno zakonodajo preveri, ali mu je mogoče ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če takšne možnosti ni, ali če delavec ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pa mu preneha pogodba o zaposlitvi, kot to določajo zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt univerze. Ta določba bi se lahko nanašala tudi na primer univerzitetnega učitelja, ki mu je že potekel prejšnji naziv in ki je pred potekom tega naziva pravočasno (v skladu s 191. členom Statuta) predlagal ponovno izvolitev, do ponovne izvolitve oziroma sploh odločitve o tej izvolitvi pa še ni prišlo – torej je pravočasno predlagana ponovna izvolitev še negotovo dejstvo. Vendar pa bi bilo takšno tolmačenje neživljenjsko in neustrezno, ter v škodo tistim visokošolskim učiteljem, ki so pravočasno storili vse za ponovno izvolitev v naziv, do katerega pa še v roku veljavnosti obstoječega naziva ni prišlo zaradi objektivnih okoliščin ali okoliščin na strani tožene stranke. Takšno tolmačenje bi lahko pomenilo in ustvarilo tudi večjo pravno negotovost brez razlogov na strani samega visokošolskega učitelja.

11. Nastalo nesprejemljivo situacijo je tudi tožena stranka uredila v Obveznem mnenju. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da ta ureditev nomotehnično ni povsem ustrezna, saj je urejena v Obveznem mnenju, katerega podlaga izhaja iz določbe 22. člena Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru - ta določa, da v primeru nejasnosti oziroma spornosti izvajanja posameznih določb tega pravilnika upravni odbor univerze sprejme obvezna strokovna mnenja. Glede na to, da gre za pravilnik o napredovanju na delovnih mestih zaposlenih pri toženi stranki po posameznih kriterijih za napredovanje, se obvezna strokovna mnenja vsaj v tretjem odstavku 6. člena le-teh nanašajo na drugo problematiko oziroma vsebino kot izhaja iz Pravilnika o napredovanju. Določba tretjega odstavka 6. člena Obveznih mnenj (ta določa: „V primerih, ko visokošolskim učiteljem poteče veljavna habilitacija, morajo ti pridobiti ustrezni sklep senata članice, da lahko opravljajo pedagoško delo. V nasprotnem primeru ne smejo izvajati pedagoškega procesa. Kadar delavec v postopku habilitacije ni izvoljen v ustrezni naziv, se prične postopek po 203. členu Statuta“), ne ureja problematike napredovanj zaposlenih na delovnih mestih.

12. Kljub tem ugotovitvam pa Obvezna mnenja niso brez pravne vrednosti - tožena stranka se je nanje lahko oprla in prav v skladu z navedeno določbo tožnici še vedno omogočila opravljanje pedagoškega dela. To pa je kljub opredeljenim pogojem za opravljanje visokošolskega izobraževalnega dela z ustreznim nazivom razlog za nadaljevanje delovnega razmerja, posebno ker dovoljenje za nadaljnje opravljanje pedagoškega dela dejansko predstavlja dovoljenje za visokošolsko izobraževalno delo, kot bistveno vsebino dela visokošolskih učiteljev, ki so nosilci izobraževalnih programov (181. člen Statuta). Zato revizijsko sodišče ponovno pritrjuje že zavzetemu stališču v prejšnjem sklepu VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008 - torej da je razlog nesposobnosti v obravnavani zadevi nastopil šele po tem, ko tožnica ni imela več dovoljenja za opravljanje pedagoškega dela (s 30. 11. 2004), oziroma je rok za odpoved v tem primeru začel teči od seznanitve rektorja tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno bi bilo o nesposobnosti za delo tožnice (v smislu 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR) govoriti že po prenehanju njenega naziva, ob istočasnem dovoljenju (to je bilo nekaj časa res samo neformalno, nazadnje pa podano tudi v formalni obliki in za obdobje v naprej) za opravljanje pedagoškega dela, kot bistveni vsebini njenega dela (ki ga je pred tem opravljala tudi v formalnem nazivu). Velja tudi obratno – če bi ji tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi že takoj po poteku časa izvolitve v naziv, vendar bi ji istočasno dovolila opravljanje izobraževalnega dela, ne bi mogla dokazati resnih in utemeljenih razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR).

13. Ker revizija drugih materialnopravnih razlogov ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi več po uradni dolžnosti, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v takšnem sporu pa po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (razen, če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice), je revizijsko sodišče že iz tega razloga sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Ob upoštevanju napotkov Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 198/2007 z dne 21. 10. 2008.