Jedro

Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča in odločitev tudi ne pomeni kršitve prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.

Za gospodarsko dejavnost gre tudi v primeru, če je obsojenka vodila finančno poslovanje in s tem sodelovala pri upravljanju v okviru možnega dostopa in razpolaganja s sredstvi gospodarske družbe in ni nujno, da bi imela "vodstveno funkcijo".

Izrek

Zahteva obsojene M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati 400,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.1.2007 obsojeno M.J. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 244. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja, s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi K.L., pravnemu nasledniku podjetja T.d.o.o, plača 1.502,25 EUR. Po drugem odstavku 105. člena KZ (očitno mišljeno Zakona o kazenskem postopku - ZKP)(1) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati navedeni znesek omenjeni gospodarski družbi. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojenki naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 20,03 EUR in na 290,00 EUR odmerjeno povprečnino.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenka vložila pritožbo, ki pa jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnica navaja, da je bila v družbi T.L. zaposlena po pogodbi o zaposlitvi in da nikoli ni imela nobenih vodstvenih funkcij, kar pomeni, da v nobenem primeru ne bi smela biti kaznovana po 244. členu KZ. V zahtevi tudi trdi, da prosi za obrazložitev kdo od naštetih (direktor, komercialist, računovodja, tajnica, skladiščnik, snažilka, delavec in vratar) opravlja gospodarsko dejavnost in kdo od njih lahko zlorabi položaj ali pooblastila. Poudarja tudi, da je bilo v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ugotovljeno, da očitanega kaznivega dejanja ni storila in da je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita. Zato meni, da je bila z izrekom obsodilne sodbe v tem postopku prekršena prepoved ponovnega sojenja v isti stvari, kar je neustavno in nezakonito. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona v sodbi niso podane, zato se zavzema, da Vrhovno sodišče obsojenkino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojena M.J. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izpostavlja, da ji tožilstvo nikoli ni dokazalo očitanega kaznivega dejanja. Nanjo kot šibkejšo stran v postopku se je "spravila" družba s tisočtristo zaposlenimi in z vso svojo pravno službo, ko pa sta jo "prežvečili in izpljunili" družbi K. in T., je enako storila država s svojim tožilstvom in sodiščem. Udeleženci "obravnavane zadeve so storili številne nezakonitosti (kazniva dejanja), ki bi jih morala sodišče in tožilstvo obravnavati po uradni dolžnosti, pa se ni zgodilo nič. Poudarja tudi, da ji tožilstvo nikoli ni dokazalo naklepa za izvršitev kaznivega dejanja, saj je delo na nepremičninah družbe naročila in ko je bilo opravljeno, ga je plačala. Da bi morala imeti za izplačilo računov ustrezno pooblastilo direktorja pa je čisto navadna izmišljotina tožilstva. Vztraja tudi pri trditvi, da je bila z izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe kršena prepoved ponovnega dojenja v isti stvari. Po mnenju vložnice je zadeva absurdna in nevzdržna. Zato vztraja, da se pravnomočna sodba razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenka zoper prvostopenjsko sodbo pritožbe ni napovedala in zato je nastopila zakonska domneva, da se je tej pravici odpovedala. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 368. člena ZKP izdelalo sodbo brez obrazložitve. Glede na tak procesni položaj so lahko predmet presoje zakonitosti le kršitve zakona v izreku pravnomočne sodbe, ki pridejo v poštev glede na tako specifično strukturirano sodno odločbo, in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

Strinjati se je treba z vrhovnim državnim tožilcem, da v zahtevi uveljavljene kršitve zakona niso podane. V izreku obsodilne sodbe je navedeno, da je obsojenka prestopila mejo svojih pravic, s tem, da je kot vodja finančnega in splošnega sektorja brez ustreznega pooblastila direktorja svojemu bratu sicer samostojnemu podjetniku izplačala znesek 360.000,00 SIT (1.502,25 EUR) iz naslova opravljenih vzdrževalnih del. Prav ima vrhovni državni tožilec, ko v odgovoru na zahtevo navaja, da iz opisa kaznivega dejanja povsem jasno izhaja, da je šlo pri obsojenki za finančno poslovanje in s tem tudi za vodenje in sodelovanje pri upravljanju v okviru možnosti dostopa in razpolaganja s finančnimi sredstvi gospodarske družbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodi navedeno dejanje v pojem gospodarske dejavnosti, kot jo opredeljuje 1. točka petega odstavka 126. člena KZ. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le tista oseba, ki pri opravljanju del in nalog, ki spadajo med gospodarsko dejavnost, kot je opredeljena v petem odstavku navedene določbe, zlorabi položaj ali pravice v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi. Ni pa nujno, da ima storilec v pravni osebi "vodstveno funkcijo", kakor zmotno meni vložnica. Kot je bilo že pojasnjeno, je bila obsojenka kot vodja finančnega in splošnega sektorja navedene gospodarske družbe pooblaščena tudi za plačilo računov, ki jih je predhodno odobril direktor, kar spada v opravljanje gospodarske dejavnosti. Stališče vložnice, ki temelji na trditvi, da v oškodovani gospodarski družbi ni imela nikakršnih vodstvenih funkcij in da že iz tega razloga ni mogla storiti kaznivega dejanja po 244. členu KZ, je zato z vidika pravilne uporabe materialnega prava, napačno. V obsojenkinem ravnanju, tako kot je opisano v izreku, so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, katerega je bila obsojena, zato vprašanje v zahtevi, kdo od zaposlenih v podjetju, ki opravlja gospodarsko dejavnost, sploh lahko zlorabi položaj ali pooblastila, ni relevantno.

Zmotno je tudi vložničino stališče, da je sodišče z izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe kršilo prepoved ponovnega sojenja v isti stvari 31. člena Ustave oziroma 10. člena ZKP. Po navedeni ustavni določbi ne sme biti nihče ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Sklicevanje na pravnomočno sklenjeno poravnavo med obsojenko in oškodovano gospodarsko družbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ni argument, ki bi potrjeval v zahtevi zatrjevano kršitev. Predmet sodne poravnave z dne 6.5.2004 je bila ureditev vseh spornih razmerij med strankama iz naslova delovnega razmerja obsojenke pri oškodovanki ter iz vseh drugih naslovov. Sicer pa ta odločba po drugem odstavku 23. člena ZKP ne veže kazenskega sodišča glede presoje vprašanja, ali je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno ali ne. Gre za povsem dva različna predmeta odločanja, zato je stališče, da je ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja, zavezujoča tudi za kazensko sodišče oziroma, da posledično pomeni odločitev prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari, pravno napačna.

V odgovoru na zahtevo ni dopustno širiti razlogov izven tistih, ki so bili v njej že uveljavljani. Zato se do utemeljenosti takih navedb v obsojenkini izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ni treba posebej opredeljevati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojena M.J., niso podane, zato je njeno zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenka po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati 400,00 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za nezahtevno zadevo. Op.št.(1):Pripomba Vrhovnega sodišča