Jedro

Tožnik bi moral z računom dokazati, da je nabavil zatrjevano količino cevi, z gradbenim dnevnikom (ali kakšnim drugim zanesljivim dokaznim sredstvom) pa, da je takšno količino cevi tudi dejansko vgradil. Tega ni storil; da navedene zahteve v tem primeru objektivno ni bilo mogoče izpolniti, niti poskušal ni pojasniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v I. točki izreka tako, da se izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi še za 3.821,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 dalje in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; b) v IV. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh plačati 559,28 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100771/2013 z dne 3. 7. 2013 v veljavi za 7.608,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2012 dalje; sklep v preostalem delu (za 1.697,38 EUR z obrestmi) je razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Nazadnje je sklenilo, da mora toženka povrniti tožniku 1.220,17 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožniku priznalo 462,00 EUR za dobavo in vgradnjo drenažne cevi, očitno za 44 m po ceni 10,50 EUR za meter, čeprav je izvedenec pojasnil, da drenažne cevi, ki naj bi domnevno potekala za skoraj celotnim zasutim opornim zidom, ni videti in tega dejstva zato ni mogoče preveriti. V resnici drenažne cevi ni videti niti na fotografijah, ki jih je predložil sam tožnik. Toženka kot potrošnik je šibkejša stranka in zato ni prav, da je sodišče kar verjelo izvajalcu. Ni jasno, zakaj je sodišče od zneska 19.000,00 EUR, ki ga je toženka že nesporno plačala tožniku, odštelo 3.320,00 EUR. Očitno ni upoštevalo, da je toženka glede strojno opravljenih del z izvajalcem K. sama uredila plačilo. Tožnik ni izkazal takšnega plačila svojemu podizvajalcu. Sodišče je sklepalo, da je tožnik dobil manj denarja, češ da je del plačal podizvajalcu, hkrati pa je tožniku v okviru enotnih postavk priznalo izkope, ki jih je za tožnika izvedel podizvajalec. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka upravičeno očita sodišču prve stopnje, da je deloma napačno izračunalo višino njenega dolga. Tako je glede dolžine sporne drenažne cevi enostavno verjelo tožniku, čeprav je v razlogih sodbe izrecno navedlo, da dolžine te cevi ni bilo mogoče ugotoviti niti z izvedencem. Kot izhaja iz sodbe, je pri tej svoji odločitvi upoštevalo dolžino opornega zidu (48 m) in izpoved priče A. A. (da cev ne poteka prav po celotnem zidu). Kaže torej, da je sodišče namesto pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena napačno uporabilo prosti preudarek.

6. V skladu s prvim odstavkom 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče odloči po prostem preudarku samo takrat, kadar se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. To pa ne pomeni, da lahko uporabi prosti preudarek tudi takrat, ko stranka zaradi svoje premajhne procesne skrbnosti ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu; v takem primeru se šteje, da stranka zatrjevanega dejstva ni dokazala.

7. Breme dokazovanja vrste in obsega opravljenih gradbenih del ter količine in kvalitete porabljenega gradbenega materiala je bilo brez dvoma na tožniku. Res je, da zdaj brez odkopa celotne cevi ni mogoče ugotoviti njene natančne dolžine, vendar gre ta okoliščina v škodo tožniku in ne toženki. Tožnik bi moral z računom dokazati, da je nabavil zatrjevano količino cevi, z gradbenim dnevnikom (ali kakšnim drugim zanesljivim dokaznim sredstvom) pa, da je takšno količino cevi tudi dejansko vgradil. Tega ni storil; da navedene zahteve v tem primeru objektivno ni bilo mogoče izpolniti, niti poskušal ni pojasniti.

8. Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek za plačilo drenažne cevi (v višini 462 EUR z DDV, skupaj 501,27 EUR) kot nedokazan zavrniti.

9. Nadalje toženka utemeljeno oporeka tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je od njenega nespornega plačila tožniku v višini 19.000,00 EUR odštelo znesek 3.320,00 EUR, kolikor naj bi tožnik plačal svojemu podizvajalcu K. za strojno opravljena dela. Toženka bi na ta način morala za isto delo plačati dvakrat, za kar brez dvoma ni dejanske in pravne podlage. Tožnik je namreč, sodeč po tožbenih trditvah, navedena dela izločil iz svojega obračuna, ker sta se s toženko že pred pravdo dogovorila, da jih bo toženka plačala neposredno podizvajalcu.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo toženkini pritožbi in izpodbijano sodbo glede odločitve o glavni stvari ustrezno spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, namreč v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

11. Delna sprememba prve sodbe je terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Uspeh pravdnih strank je zdaj približno enak, zato morata v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP stranki sami kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka.

12. Ker je toženka s pritožbo uspela, pa ji mora tožnik povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z taksno in odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 559,28 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo pritožbe ter plačilo za poštne in telekomunikacijske storitve, vse v priglašeni višini, ter 22 % DDV in sodno takso za pritožbo.