Jedro

Nesmotrnost odločitve sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev predmetnega pravdnega postopka, ki se vodi pod opr. št. P 1448/2007-I. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma spremeni tako, da pravdni postopek prekine vse dokler ne bo pravnomočno končan pravdni postopek sodišča prve stopnje v zadevi II P 1829/2007, ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da predstavlja izpodbijani sklep zanjo presenečenje, kar ni dopustno. Tožeča stranka v predmetni zadevi utemeljuje svoj zahtevek z zatrjevanjem lastništva, vendar le-to ni izkazano. Ker ni lastnica oziroma solastnica, tudi ne more uveljavljati prenehanja domnevnega vznemirjanja. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da se tožbeni zahtevek v zadevi II P 1829/2007 nanaša na izločitev iz zapuščine izključno dela stanovanjske hiše, medtem ko se tožbeni zahtevek prvotožene stranke v citirani zadevi nanaša na izločitev iz zapuščine tako dela stanovanjske hiše, kakor tudi v celoti gospodarskega poslopja, delavnice in hleva. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti predmetni postopek do zaključka postopka v zadevi II P 1829/2007, saj je izid navedene pravde odločilnega pomena za odločitev o pravici tožeče stranke v predmetni zadevi. Zaradi opustitve svoje dolžnosti v smeri pravilnega odločanja je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določne postopka in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločitve pojasnilo, da vprašanje lastništva na sporni nepremičnini, ki se rešuje v drugi pravdi, ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetnem postopku (v katerem se obravnava zahtevek v zvezi s posegom v sporno nepremičnino), saj obravnavana nepremičnina glede na oblikovanost zahtevkov v drugi pravdi v nobenem primeru ne bi postala izključna lastnina ene izmed strank v predmetni pravdi, zato bi lahko pravdne stranke ne glede na izid drugega postopka sporno stvar kot solastniki upravljale zgolj skupno, tako kot to lahko v času, ko je dedovanje že uvedeno, vendar zapuščina še ni razdeljena (in zatorej na njej obstaja skupna lastnina sodedičev).

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga tožeče stranke za prekinitev postopka je pravilna, čeprav razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, niso enaki razlogom sodišča druge stopnje.

Sodišče je namreč dolžno prekiniti postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja zgolj v primeru, ko je njegova rešitev po posebnih predpisih pridržana za posebne organe oziroma posebne postopke (primerjaj 13. člen ZPP). V vseh drugih primerih pa je odločitev o tem, ali bo sodišče prekinilo postopek in počakalo na odločitev o predhodnem vprašanju pred matičnim organom, ali bo predhodno vprašanje reševalo samo, prepuščena presoji sodišča po kriterijih smotrnosti in ekonomičnosti postopka, ob upoštevanju pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

Za takšen primer gre tudi v predmetni pravdi, v kateri sodišče odloča o tožbenem zahtevku na podlagi 99. in 100. člena SPZ in v kateri je postalo sporno lastništvo nepremičnin, na katerih se zatrjuje nedovoljene posege. Izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje zato ni mogoče očitati nezakonitosti, temveč kvečjemu nesmotrnost. Slednje pa ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa. S tem bi se namreč dejansko posegalo v vprašanje umestnosti sklepa sodišča, ki ima naravo sklepa o pravdnem vodstvu in ki zatorej tudi ne postane materialno pravnomočen, saj je v funkciji dokaznega sklepa, s katerim sodišče začrta obseg dokazovanja in določi, katera sporna dejstva bo ugotavljalo in na podlagi katerih dokazov.

Upoštevajoč navedeno, ter glede na to, da pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 163. člena ZPP.