Jedro

Iz zahteve nedvomno izhaja, da je tožnica zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 47, k.o. ..., torej tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, glede katerih po mnenju organa ni bilo priloženih ustreznih prilog, kar pa pomeni, da je bila vloga tožnice nepopolna oziroma nejasna in s tem nesposobna za obravnavanje. Organ bi tako moral postopati po določbah ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen) in tožnico v skladu z 67. in 68. členom ZUP/86 pozvati, da vlogo dopolni oziroma razjasni in šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka dopolnilne odločbe in sklepa Upravne enote Brežice, št. 490-2/2010/50 z dne 5. 8. 2011, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 2. točko izreka dopolnilne odločbe in sklepa je prvostopni organ zavrgel kot prepozno zahtevo za vračilo nepremičnin parc. št. 733/1, 733/3, 775/2, k.o. ... V zvezi s to odločitvijo je navedel, da se je v zahtevi z dne 5. 3. 1993 pri natančni opredelitvi nepremičnin, ki so ji bile podržavljene, tožnica oprla na kupoprodajni pogodbi z dne 25. 11. 1952 (točno: 11. 12. 1953) in z dne 11. 9. 1947, katerih predmet pa niso te nepremičnine. Parc. št. 733/1 se je vpisala v vložek št. 47, k. o. ..., na podlagi menjalne pogodbe z dne 12. 10. 1960 v zvezi s kupno pogodbo z dne 11. 12. 1959, parc. št. 733/3 in 775/2 pa sta se v isti z.k. vložek vpisali na podlagi kupne pogodbe z dne 26. 2. 1953. To izhaja iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 10. 2010, s katero je bila prvotna odločitev prvostopnega organa odpravljena in vrnjena v ponovni postopek. Glede na navedeno je treba zahtevo v tem delu zavreči na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. 3. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da tožbo vlaga zaradi razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Organ je sprejel pravno zmotno razlago zahteve za denacionalizacijo, ki jo je tožnica vložila s pisnima vlogama z dne 5. 3. 1993 in 4. 6. 1993. V vlogi z dne 5. 3. 1993, imenovani predlog za izdajo začasne odredbe, je predlagala zavarovanje zahtevka za premoženje – nepremičnin, ki so neodplačno prešle v upravljanje in razpolaganje zavezanki A., in sicer je pod točko II/01 navedla: nepremičnine, ki ležijo pod vl. št. 47, k.o. ... S sklepom o začasni odredbi z dne 3. 5. 1993 je bilo zavezanki A. do pravnomočne odločitve o denacionalizaciji prepovedano razpolaganje z vsemi nepremičninami vl. št. 47, k.o. ... V vlogi z dne 4. 6. 1993, imenovani zahteva za vračilo zadružnega premoženja, pa je tožnica pod točko III. zahtevala vračilo nepremičnin tako, da je nepremičnine označila z vložnimi številkami. Kot prvo je navedla vl. št. 47, k.o. ..., in pri tem obrazložila, da je KZ ... nepremičnine pod tem vložkom kupila po pogodbi z dne 11. 9. 1947 in 11. 12. 1953 od B. Tako je tožnica uveljavljala vračilo vseh nepremičnin, ki so bile vpisane v vl. št. 47, k.o. ..., in je vsakršna druga razlaga zmotna oziroma arbitrarna in predstavlja kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Iz historičnega z.k. izpiska za vl. št. 47, k.o. ..., izhaja, da so bile v tem vložku poleg drugih vpisane tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2 v času podržavljenja v letu 1971, kot v času vložitve zahteve za denacionalizacijo v letu 1993. Parc. št. 733/3 in 775/2 sta bili vpisani na podlagi kupne pogodbe z dne 26. 2. 1949, parc. št. 733/1 pa na podlagi menjalne pogodbe z dne 12. 10. 1960 v zvezi s kupno pogodbo z dne 11. 12. 1959. O zahtevi za denacionalizacijo je organ odločal v dveh ločenih postopkih – o vrnitvi stavb in stavbnih zemljišč in o vrnitvi kmetijskih zemljišč. Tudi za sporne nepremičnine je tožnica organu predložila vse relevantne listine. V postopku vračanja stavb in stavbnih zemljišč je bila zahteva tožnice pravilno upoštevana tako, da je tožnica uveljavljala vračilo vseh nepremičnin tega vložka, saj sta bili z odločbo z dne 7. 9. 1995 tožnici vrnjeni v naravi parc. št. 325 in 326 k.o. ... (ki sta bili predmet nakupa po kupni pogodbi z dne 26. 2. 1949 in sta nastali v zvezi z naznanilnim listom skupaj s parc. št. 733/3 in 775/2). Tudi iz poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 19. 11. 2003 izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za denacionalizacijo stavb, stavbnih zemljišč, nepremičnin pod vl. št. 47, k.o. ... Napačno je stališče Ministrstva za okolje in prostor, da je tožnica vložila zahtevo za parcele glede na predmet pogodb z dne 11. 9. 1947 in z dne 11. 12. 1953. Taka razlaga je arbitrarna in ni odraz dejanskega stanja in volje tožnice. V času sestave zahtevkov za denacionalizacijo so se parcele identificirale z vložno številko in parcelno številko. Zemljiška knjiga je temeljila na vložku, ki je bil osnovna enota in je povezoval vse parcele enega lastnika skupaj. Tak sistem je bil tudi uveljavljen v praksi. Zemljiškoknjižni vložek je bilo ukinjen šele z novelo Zakona o zemljiški knjigi leta 2011. Pri vlogah tožnice z dne 5. 3. 1993 in 4. 6. 1993 je dokazni predlog za vpogled kupoprodajnih pogodb z dne 11. 9. 1947 in 11. 12. 1953 pri vl. št. kot primeroma namenjen dokazovanju odplačne pridobitve lastninske pravice in ne kot identifikacija zahtevanih parcel. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi 2. točko izreka dopolnilne odločbe in sklepa ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, ki naj odloči v 30 dneh od prejema sodbe, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranki z interesom Občina C. in D. d.d. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožnica pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, vl. št. 47, k.o. …

8. Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da je bilo dejansko stanje v zvezi s spornim vprašanjem pravočasnosti vložitve zahteve za denacionalizacijo nepremičnin s parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, k.o. ..., zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno oziroma da je bil napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ter posledično napačno odločeno v tem delu zahteve.

9. Po 62. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zahteva za denacionalizacijo vsebuje podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev (prvi odstavek). V naslednjem odstavku istega člena so predpisane priloge, ki jih je treba priložiti zahtevi za denacionalizacijo. 64. člen ZDen pa predpisuje rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo, tj. do 7. 12. 1993 oziroma do 12. 5. 1995 za pravne osebe (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-25/92-27 z dne 4. 3. 1993), ki je materialni prekluzivni rok.

10. Iz predloga za začasno odredbo z dne 5. 3. 1993 in zahteve za denacionalizacijo z dne 4. 6. 1993 izhaja, da je tožnica (med drugim) zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 47, k.o. ... V tej vložni številki so bile kot last tožnice nedvomno vpisane tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, kar med strankami ni sporno. K predlogu oziroma zahtevi je tožnica priložila tudi določene priloge in sicer pogodbi z dne 11. 9. 1947 in z dne 11. 12. 1953 ter historični z.k. izpisek za vl. št. 47, k.o. ..., iz katerega za sporne nepremičnine med drugim izhaja pravna podlaga njihove pridobitve v last tožnice, kakor tudi nadaljnji promet, opravljen s temi nepremičninami. Prvostopni organ je svoj zaključek o prepozno vloženi zahtevi za sporne nepremičnine utemeljil s tem, da sporne nepremičnine niso bile predmet priloženih pogodb z dne 11. 9. 1947 in 11. 12. 1953. Ti pogodbi po mnenju organa namreč predstavljajo konkretizacijo zahteve tožnice oziroma povedano drugače, vračilo katerih konkretnih nepremičnin zahteva tožnica v tem postopku. S tem pa je organ po presoji sodišča napravil napačen oziroma vsaj preuranjen zaključek. Iz zahteve namreč nedvomno izhaja, da je tožnica zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 47, k.o. ..., torej tudi parc. št. 733/1, 733/3 in 775/2, glede katerih pa očitno po mnenju organa ni bilo priloženih ustreznih prilog, kar pa pomeni, da je bila vloga tožnice nepopolna oziroma nejasna in s tem nesposobna za obravnavanje. Organ bi tako moral postopati po določbah ZUP/86 (ta se po 6. členu ZDen uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen) in tožnico v skladu z 67. in 68. členom ZUP/86 pozvati, da vlogo dopolni oziroma razjasni in šele po tem, upoštevajoč rezultat izvedenega postopka, odločiti o stvari.

11. Glede na povedano je sodišče, ker je ugotovilo, da je bilo v postopku dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, odpravilo izpodbijano 2. točko izreka odločbe in sklepa ter zadevo v tem obsegu smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ ponovno odločiti o stvari, sledeč napotilom sodišča. 12. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečano za 22 % DDV. Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.