9.10.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi H. O. iz A., ki jo zastopa A. R., odvetnik v L. na seji dne 9. oktobra 1997

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1115/95 - 5 z dne 5.2.1997, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-332.728/1 z dne 3.5.1995 in odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Ptuj št. 201-130/94-6/4 z dne 21.11.1994 se odpravijo.

2.Zadeva se vrne pristojnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica v ustavni pritožbi, vloženi dne 9.5.1997, navaja, da je njen oče od svojega rojstva živel na P. in je lahko imel le jugoslovansko državljanstvo. S tem, ko je 8.5.1945 zbežal v A., da si je rešil golo življenje, ni mogel izgubiti državljanstva. V primeru, če bi bile razmere v novonastali državi normalne, bi se gotovo vrnil domov in bi bil na dan 28.8.1945 vpisan v državljansko knjigo. Poudarja, da bi vrnitev njenega očeta v razmerah leta 1945 pomenila taborišče in zanesljivo smrt. Vrhovno sodišče je po mnenju pritožnice v izpodbijani sodbi sprejelo stališče o kolektivni odgovornosti in objektivni krivdi članov organizacije Kulturbunda in s tem kršilo osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine njenega pokojnega očeta. Morebitno kolaboracijo članov organizacije Kulturbunda z okupatorjem bi bilo potrebno ugotavljati konkretno za vsakega člana posebej.

Predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odločbi upravnega organa prve in druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje.

2.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo dne 11.9.1997. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

3.Po stališču Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi sta organa prve in druge stopnje odločila pravilno, da se pritožničin oče P. O. ne more šteti za jugoslovanskega državljana, ker je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bil oseba nemške narodnosti in da je ob uveljavitvi drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ dne 4.12.1948 živel v tujini. Po mnenju sodišča določba 63. člena Zakona o denacionalizaciji predstavlja zakonsko fikcijo, kar pomeni, da ob izpolnitvi dveh pogojev iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja in ga upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka - denacionalizacijski upravičenec - pa ga v postopku ni upravičena izpodbijati.

B.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo ustavnost določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen. Ugotovilo je, da določba z Ustavo ni v neskladju in da je ustavno dopustno, da zakonodajalec pri ugotavljanju državljanstva izhaja iz domneve - ne pa fikcije - nelojalnosti. Domneva nelojalnosti ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah. Vendar hkrati ni mogoče prepovedati posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. Zato je po stališču Ustavnega sodišča, zavzetem v citirani odločbi, mogoče določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati le na en način - kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in po katerem je stranki dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno.

5.Po določbi prvega odstavka 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po določbi drugega odstavka istega člena Ustave so pred zakonom vsi enaki. Vsakomur je tudi zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave). Citirani ustavni določbi sta zavezujoči tako za zakonodajalca, ko na podlagi ustavnega pooblastila ureja pravice in obveznosti posameznikov, kot tudi za vse tiste organe oziroma nosilce javnih pooblastil, ki o teh pravicah in obveznostih odločajo.

6.Razlaga navedene določbe, ki jo je potrdilo sodišče v izpodbijani sodbi, je po zavzetem stališču Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. V neskladju z načelom enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave je zato, ker postavlja pri ugotavljanju državljanstva drugačne pogoje od tistih, ki so obstojali v času podržavljenja premoženja in s tem povzroča diskriminacijo oseb glede na narodnost. Kolikor se določba razlaga tako, da stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, upravnemu organu pa dopušča, da za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporablja tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe, pa je tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

7.Glede na navedeno izpodbijana sodba kot tudi obe odločitvi upravnih organov temeljijo na ustavno nedopustni razlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. S takšnimi odločitvami je zato kršena pravica do enakosti po 14. in 22. členu Ustave. Ker je treba zaradi odprave posledic nepravilne razlage predpisa ponoviti ugotovitveni postopek, se je Ustavno sodišče odločilo za odpravo vseh treh odločb in za vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba upoštevati, da je z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku tu prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja - v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo tako pritožnica imela možnost dokazovanja, da nelojalnost njenega pravnega prednika ni obstojala. Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnica dokazala, da nelojalnost v primeru njenega očeta ni obstojala. Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo organ glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost.

C.

8.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm