Jedro

Kvalifikatorne (posebne) okoliščine, ki so urejene v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih se glede na slovensko pravno ureditev uvrščajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije MOD št.158. To pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati že delodajalec in njihovo morebitno uveljavljanje v sodnem postopku ni več možno. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklepa disciplinskih organov tožene stranke dne 27.5.1991 in 12.8.1991 glede odgovornosti tožnika za hujšo kršitev delovnih obveznosti, spremenilo pa je izrek disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v toliko, da je njegovo izvršitev pogojno odložilo za dobo enega leta. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je z napadeno sodbo obsojena pravna oseba, ki z nazivom, ki ga uporablja sodišče, ne obstoji (kršitev 105. člena ZPP). Poleg tega je sodišče meritorno odločalo po devetih letih o reintegraciji tožnika, kar predstavlja kazen, ki je nihče ne bi smel trpeti. Pri tem je dejstvo, da je tožnik s svojim nediscipliniranim ravnanjem pomenil grožnjo za kolektiv. Tožena stranka je vse razloge svojega postopka obrazložila, vendar sodišče na pritožbene navedbe ni odgovorilo, kar je kršitev tako postopka (kršitev 360. člena ZPP) kot tudi ustave. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in zahtevek zavrne oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb postopka zaradi kršitve 105. oziroma 360. člena ZPP. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da sta obe očitani kršitvi podani, nobena od njiju pa ni taka, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Res je treba paziti na pravilen naziv gospodarske družbe, kar pomeni, da je zato treba pravilno postavljati vejico, saj kraj, kjer se družba nahaja, lahko enkrat pomeni sestavni del firme (imena) družbe, drugič pa pomeni sedež družbe, vendar zaradi take napake ni možen zaključek, da se zadeve ne more obravnavati in še manj, da je v sponem primeru kar koli nejasnega. Zato ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nepravilne oznake tožene stranke.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče jasno in pravilno obrazložilo izpodbijano sodbo v delu, ki je za odločitev pravno pomembna. Pomembna je samo ugotovitev, da tožena stranka ni ugotavljala obstoja kvalifikatornih okoliščin in da zato ni (ni bilo) materialnopravnih pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (tudi ne s pogojno odložitvijo izvršitve). Ker pritožbe tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bilo, pa sprememba sodbe ni bila možna. Ker 360. člen ZPP določa, da mora sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, to pomeni, da ni možno ugotoviti te očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) lahko delavcu preneha delovno razmerje tudi zaradi njegovega obnašanja, torej zaradi njegovih disciplinskih kršitev (kršitev delovnih obveznosti). Po navedeni določbi je prenehanje delovnega razmerja dovoljeno le zaradi resnega razloga. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po 4. členu Konvencije, je na delodajalcu glede na določbo drugega odstavka 9. člena Konvencije. Kvalifikatorne (posebne) okoliščine, ki so urejene v 89. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), se glede na slovensko pravno ureditev uvrščajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije. To pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati že delodajalec in njihovo morebitno uveljavljanje v sodnem postopku ni več možno. Ugotavljanje kvalifikatornih okliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).