Jedro

Škoda, ki jo delodajalec ugotovi ob upoštevanju določbe 72. člena ZTPDR, višina te škode in povzročitelj pomeni le, da je podan obstoj procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe delodajalca, ne predstavlja pa ta ugotovitev podlage za poseg v delavčevo plačo oziroma odtegnitev dela plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki do pravnomočne razsoje v tem individualnem delovnem sporu prepovedalo nadaljnje odtegovanje inventurnega primanjkljaja od tožnikovih plač in ji določilo denarno kazen za primer kršitve te prepovedi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka na podlagi odločb (pokritje inventurnega manjka) z dne 18.2.1999 in 18.5.2001 z dopisoma z dne 25.2.1999 in 24.5.2001 pozvala tožnika na plačilo ugotovljenega primanjkljaja v višini 2.481.768,90 SIT. V omenjenih pozivih je tožnika opozorila, da bo dolgovano obveznost odtegovala od njegove plače, če te obveznosti ne bo plačal. Ker tožnik temu ni ugovarjal, je s tem privolil v obveznost plačevanja nastalega ugotovljenega primanjkljaja v breme svoje plače. Te privolitve tožnik ni nikoli preklical. Glede na to samovolja tožene stranke ni podana. Tožnik je bil za pokritje inventurnega manjka obremenjen z odločbo v skladu z 31. čl. Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev. Tožena stranka je torej imela pravni temelj in naslov za poplačilo svoje terjatve. Tožena stranka je škodo in okoliščine, v katerih je ta nastala, ugotovila z odločbama z dne 18.2.1999 oz. 18.5.2001, kar je v skladu z takrat veljavnim 72. čl. ZTPDR. Ker je tožnik škodo poravnal na način, kot mu je to predlagala tožena stranka, tožena stranka ni imela potrebe odpirati spora pred sodiščem (2. odst. 72. čl. ZTPDR). To pomeni, da obstoj terjatve ni verjetno izkazan. Prav tako ni izkazana nevarnost, da bo tožnikova terjatev do tožene stranke v višini zneska 20.000,00 SIT onemogočena ali preveč otežena, če bi tožnik v tem sporu uspel, saj je tožena stranka uspešna trgovinska firma. Izterjavo svoje terjatve bo tožnik lahko izvršil kadarkoli, ko bo imel za to pravnomočen naslov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnost v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 110/2002, 58/2003 - Ust. odl., 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa lahko izda sodišče začasno odredbo tudi za zavarovanje nedenarne terjatve, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 16/2004). Predpogoj za izdajo začasne odredbe, je glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik verjetno izkazal svojo terjatev v zvezi z odtegovanjem dela njegove plače zaradi inventurnega manjka, ki je bil ugotovljen pri toženi stranki. Tožena stranka namreč za odtegovanje predmetnih zneskov dela plač ni imela izvršilnega naslova. Odločba, ki jo je izdal organ tožene stranke in na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi tožena stranka tožniku lahko zakonito odtegovala del njegove plače zaradi inventurnega manjka. Škoda, ki jo delodajalec ugotovi ob upoštevanju določbe 72. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR -Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS), višina te škode in povzročitelj pomeni le, da je podan obstoj procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe delodajalca, ne predstavlja pa ta ugotovitev podlage za poseg v delavčevo plačo. V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je tožnik soglašal z odtegovanjem dela njegove plače, zato ker zoper poziv, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni ugovarjal. Z ozirom na navedeno je potrebno ugotoviti, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik v predlogu izkazal tudi eno od predpostavk, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 272. čl. ZIZ, saj tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se izkazala tekom postopka za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik je namreč v predlogu navajal, da ima tožena stranka dosedanje zneske iz pravde opr. št. Pd 292/2003 na svojih računih, v tem primeru pa ne gre za takšne zneske, da bi jih za primer propada tožnika v pravdi ne bi mogla izterjati od tožnikove plače oz. drugega tožnikovega premoženja. Tožnik je v predlogu že pojasnil, da zaradi ravnanja tožene stranke - odtegovanja zneskov dela plače brez izvršilnega naslova, tožnik ne more najeti kredita v željenem znesku, do kakršnega bi lahko prišel, če tožena stranka ne bi samovoljno odtegovala dela njegove plače. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).