Jedro

Presoja skladnosti tožbene trditve s priloženim in celovito obravnavanim dokaznim gradivom, pokaže, da takega neskladja ni. Pomembno je, da je toženec na zapuščinski obravnavi izjavil prav to, kar tožeča stranka zatrjuje v tožbi (da so bile nepremičnine kupljene tekom trajanja zakonske zveze).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da v zapuščino po pokojni Z. K. spada polovica nepremičnin, v zemljiški knjigi vpisanih pri vl. št. 40, 278 in 575 k.o. R. na ime njenega moža, toženca E. K. Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu pritožuje toženec, ker meni, da niso podani pogoji iz 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da pritožnik v zapuščinskem postopku ni ničesar priznal, saj je najprej preko svojega pooblaščenca na obravnavi izjavil, da če bi bile (manjka nepremičnine) pridobljene tekom zakonske zveze, bi pokojnica uveljavljala svoj delež na tem premoženju. Tako pa ga ni in E. K. zanika, da bi šlo za skupno premoženje. V nadaljevanju pa je zapuščinski sodnik prevzel funkcijo pravdnega sodnika in začel ugotavljati dejstva, ki so pomembna za pravdni postopek, to je, kdaj se je poročil, da je nepremičnino kupil nekje okrog leta 1966 in da je bilo tako, da je polovico nepremičnine, kjer stoji sedanja stanovanjska hiša, njemu oče dal, s tem, da je svojemu očetu pri njegovi hiši postavil hlev, drugo premoženje pa je kupil tekom trajanja zakonske zveze. Tožbeni zahtevek se glasi na vl. št. 278, 40 in 575 k.o. R., tožeča stranka pa obrazloži samo parcele, ki so v prvih dveh vložkih, pri tem pa še napačno navede parcelo št. 1833/2, ki ni vpisana v vl. št. 278. Parcele, ki jih citira toženka, predstavljajo z.t. 1, 9, 12, 17, 19, 20, 29, 32, 34 in 39 v vl. št. 278 k.o. R., kot pridobitni način pa je navedena darilna pogodba z dne 29.3.1978. S to darilno pogodbo je prejel toženec polovico citiranih parcel. Preostali delež do 1/2 je imel od leta 1937 A. M., na podlagi sklepa o dedovanju z dne 2.7.1990 pa je podedovala M. M. in nato M. o. K. Darilna pogodba je neodplačan pravni posel, kar pomeni, da gre za posebno premoženje toženca in ne skupno premoženje toženca in njegove pokojne žene oziroma matere tožeče stranke. To pomeni, da k tožbi priložen zemljiškoknjižni historiat za citirani vložek negira dejstveno podlago tožbe in samo nesklepčno izjavo toženca v zapuščinskem postopku. Sicer pa toženec ni vpisan kot izključni lastnik, zato je tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi na 1/2 nepremičnin nesklepčen. Parcelna št. 2774 je kot z.t. 2 vpisana v vl. št. 40 k.o. R., toženec pa je pridobil to parcelo na podlagi darilne pogodbe z dne 5.5.1965. Gre za neodplačan pravni posel, kar pomeni, da gre za posebno premoženje toženca. Parcele, ki so navedene v vl. št. 578 (verjetno pravilno 575) k.o. R. pa tožeča stranka sploh poimensko ne navaja, pod I tožba samo navede izjavo toženca v zapuščinskem postopku, pod II pa navede, da toženec priznava nakup parcel v vl. št. 278, ki jih poimensko navede. Te parcele pa bo zato navedel pritožnik in sicer gre za parcele št. 1158/1 in št. 2769, ki sta bila prej v vl. št. 40 in sicer prva parcela predstavlja z.t. 24, druga pa z.t. 45 in sta bili vpisani na A. P., ki je z uskladitveno pogodbo z dne 11.10.2000 prenesel obe parceli na toženca, ker so ju toženec in njegovi pravni predniki šteli za svoji. Torej gre za posebno premoženje toženca. Prav tako v vložku 575 je parcela št. 729/1 in parcela št. 2354/5, ki sta bili prej vpisani v vl. št. 376 na ime toženčeve matere J. K., ki je z darilno pogodbo z dne 9.10.2000 obe parceli podarila tožencu, torej gre za posebno premoženje toženca. Sicer pa je toženec zoper sklep o izbrisu vložil pritožbo pod Dn.št. 1122/2002. V citiranem vložku pa je še parcela 1093/2, ki je bila prej vpisana v vl. št. 583 in jo je toženec pridobil na podlagi delilne pogodbe z dne 4.10.2000 in gre torej za posebno premoženje toženca. Vse navedeno izhaja iz zemljiškoknjižnih historiatov, ki jih je tožnik priložil tožbi in sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ampak bi moralo postopati po 3. odst. 318. čl. ZPP in nato tožbo zavreči. S tem je podan pritožbeni razlog po 7. tč. 1. odst. 339. čl. ZPP. Sicer pa je višje sodišče v podobni zadevi razveljavilo zamudno sodbo pod opr.št. I Cp 88/2002, zato pritožnik pričakuje, da bo isto sodišče postopalo enako. V nasprotnem primeru pa pojasnilo, zakaj je postopalo drugače, saj navedba, da gre za drugo procesno situacijo ne zadošča, pomeni pa pritožnikovo izgubo zaupanja v pravni red in s tem kršitev pravice do enakega varstva pravic. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na zapis v zapisniku o zapuščinski obravnavi opr.št. D 464/2002 (priloga A/3) in sicer v petem odstavku na strani št. 1 ter petem, šestem in sedmem odstavku na strani št. 2 zapisnika. V zvezi s tem navaja, da če bi bilo res tisto, kar je toženec po svojem pooblaščencu izjavil na začetku zapuščinske obravnave dne 12.12.2002, bi toženec podal pripombe na zapisnik oziroma sploh ne bi izjavil tega, kar je sodnica zapisala. Izjava toženca (da je polovico nepremičnine, kjer stoji sedanja stanovanjska hiša njemu oče dal s tem, da je E. K. očetu pri njegovi hiši postavil hlev, drugo premoženje pa je E. K. kupil tekom trajanja zakonske zveze) je pomembna za predmetno zadevo, vsak dobro ve, da se marsikdaj sklepajo navidezne pogodbe, ki v bistvu krijejo drugo pogodbo. V konkretnem primeru gre prav za to, to je toženec tudi priznal in prav v tem je pomen njegove izjave. To priznanje pa je tožeča stranka tudi navedla v tožbi. Če se tožba prebere je jasno, da gre za povsem logično in življenjsko celoto, v kolikor temu ne bi bilo tako in bi se torej zatrjevalo nekaj kar ni res, bi zagotovo toženec pravočasno vložil odgovor na tožbo. Še posebej, ker je ob vročitvi tožbe že imel pooblaščenca, odv. R. T. Na tem mestu je ponovno poudariti, da je tožeča stranka za vse svoje navedbe predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem strank. To pa seveda pomeni, da je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje toženca. Tudi na ta način bi se torej lahko dokazovalo to, kar se v tožbi trdi. Iz tožbe vsekakor izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedene v tožbi, kot tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik in ki so splošno znana. Dejstvo je potrdil toženec, saj je zakonska zveza med tožencem in pokojno v času pridobitve nepremičnega premoženja obstajala. Sam je nadalje tudi potrdil, da so bile te nepremičnine kupljene v času trajanja zakonske zveze oziroma pridobljene na odplačan način, poleg tega pa tudi, da je pokojna celo življenje delala in z delom prispevala k pridobivanju premoženja. Prišlo je tudi do skupne gradnje stanovanjske hiše in tako tudi do premoženja, ki je vsekakor skupno premoženje.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. čl. ZPP, toženec pa v pritožbi zatrjuje, da niso podani razlogi iz 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP. Gre za razloge materialnopravne narave, presoja sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, pa je po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilna.

Sodišče presoja, če je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen, na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Ker jim tožena stranka ni nasprotovala, sodišče prve stopnje šteje, da so resnične in se v dokazovanje teh trditev ne spušča. Neobstoj razloga iz 3. tč. pa toženec uveljavlja zgolj pavšalno. V zvezi s pritožbeno navedbo, da v zapuščinskem postopku ni ničesar priznal, je pritožbeno sodišče preverjalo, ali je tožbena trditev, da so bile nepremičnine kupljene tekom trajanja zakonske zveze (med tožencem in zapustnico Z. K.) v nasprotju z dokazi (predvsem zapisnikom o zapuščinski obravnavi z dne 12.12.2002, na katerega se sklicuje toženec). Toženec je v pritožbi nekorektno povzel vsebino zapisnika z zapuščinske obravnave z dne 12.12.2002 (priloga A/3). Presoja skladnosti te tožbene trditve s priloženim in celovito obravnavanim dokaznim gradivom, pokaže, da takega neskladja ni. Povsem nepomembno pa je, katera dejstva je zapuščinski sodnik ugotavljal na zapuščinski obravnavi. Pomembno je, da je toženec na zapuščinski obravnavi izjavil prav to, kar tožeča stranka zatrjuje v tožbi (da so bile nepremičnine kupljene tekom trajanja zakonske zveze). V luči 4. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP je bila pravilno ocenjena tudi tožbena trditev v zvezi s parcelo 2774, vpisano v vl. št. 40 k.o. R. Tudi ta trditev ni v nasprotju z dokazi, saj je iz tožbe razvidno, da tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico zapustnice na tej parceli, ki jo je toženec dobil od svojega očeta, iz naslova skupne gradnje, ta trditev pa se zaradi opustitve odgovora na tožbo šteje za resnično. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na parcele v vl.št. 278 k.o. R. Res je sicer iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je toženec pridobil solastninski delež na nepremičninah v tej vl.št. na podlagi darilne pogodbe iz leta 1978, vendar pa je tožbi priložen tudi omenjeni zapisnik z zapuščinske obravnave, ki vsebuje izjavo toženca, da so bile nepremičnine kupljene tekom trajanja zakonske zveze. Ker je s sodbo odločeno o tem, da spada v zapuščino po pokojni Z. K. polovica nepremičnin iz vl.št. 40, 278 in 575 k.o. R., ki so vpisane na ime toženca, so pritožbene trditve, da toženec ni vpisan kot izključni lastnik parcel iz vl.št. 278 k.o. R., povsem nepomembne, kot so nepomembne tudi navedbe, da v vl.št. 278 ni vpisana parcela št. 1833/2 (če ni vpisana, zagotovo ne gre v škodo toženca). Ni res, da tožeča stranka ne navaja parcel, vpisanih v vl.št. 578 k.o. R. Navedene so v točki 3 tožbe, tudi zanje tožeča stranka trdi, da spadajo v skupno premoženje toženca in pokojne Z. K. Pravilno gre za vl.št. 575, dejstvo, da sta bili parceli 1158/1 in 2769 prej vpisani v vl.št. 40 (s temi podatki je sodišče prve stopnje razpolagalo) pa ne kaže na to, da je šlo za posebno premoženje toženca, kar sedaj neuspešno uveljavlja v pritožbi. Iz tožbi priloženega zemljiškoknjižnega izpiska za vl.št. 575, pa ne izhaja to, kar pravi toženec (da je ti dve parceli pridobil z darilno pogodbo od svoje matere) zato tudi tožbene trditve, ki se nanašajo na njiju, niso v nasprotju s priloženimi dokazi. Enako velja za parcelno št. 1093/2. Glede v pritožbi citirane sodbe opr.št. I Cp 88/2002 pa pritožbeno sodišče, potem, ko je prebralo sodbo opr.št. I Cp 88/2002, ne more odgovoriti drugače, kot da gre za povsem drug primer in ker je v omenjeni zadevi sodeloval isti pooblaščenec kot v tem postopku (pooblaščenec pritožnika), drugačen odgovor niti ni potreben. Ne gre za to, da bi bila procesna situacija drugačna (tudi ta je bila drugačna), drugačne so bile materialnopravno pomembne okoliščine, ki so v citirani zadevi privedle do razveljavitve sodbe in so razvidne iz razlogov te sodbe.

Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi tisti ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato mu stroški pritožbenega postopka ne gredo, pritožbenih stroškov tožeče stranke pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za pravdno potrebne stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in s 1. odst. 155. čl. ZPP).